Jedro

Neskladje v izreku sodbe med abstraktnimi zakonskimi znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe in dejanskim opisom, ki vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja grdega ravnanja, ob dejstvu, da je sodišče kaznivo dejanje pravno opredelilo po milejši določbi, ni take narave, da bi bila sodba s tega vidika nezakonita. Opis dejanja, v katerem je navedeno, da je obsojenec s pestjo močno udaril v zatilje oškodovanca, po naravi stvari vsebuje tudi navedbo, da je s tem prizadel njegovo telesno celovitost.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.L. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 500 EUR kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Piranu je s sodbo z dne 23.2.2006 obsojenega S.L. pod točko II spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ in mu na podlagi 50. in 51. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 133. člena istega zakonika določilo kazen dveh mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca Z.B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, o stroških kazenskega postopka v obsodilnem delu pa odločilo, da jih je dolžan plačati obsojenec. Pod točko I pa je zoper obsojenca iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ in odločilo, da stroški zavrnilnega dela bremenijo proračun.

Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 13.12.2006 ob reševanju pritožbe obsojenčevih zagovornikov sodbo sodišča prve stopnje pod točko II izreka po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je kaznivo dejanje opredelilo kot grdo ravnanje po prvem odstavku 146. člena KZ in obsojencu na podlagi te določbe določeno kazen znižalo (pravilno bi bilo določilo) na en mesec zapora, v ostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper obsodilni del pravnomočne sodbe je zagovornik obsojenega S.L. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Poudarja, da je sodišče druge stopnje prekoračilo obtožbo, svojo odločbo pa utemeljilo tako, da je podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe za kaznivo dejanje grdega ravnanja.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane. Z izpodbijanjem drugostopenjske sodbe glede spremembe kvalifikacije, ki jo je pritožbeno sodišče opravilo po uradni dolžnosti, pa zahteva uveljavlja nekaj, kar je v škodo obsojencu. Vložnik izpodbija tudi pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Obsojenčev zagovornik v izjavi, podani na odgovor vrhovnega državnega tožilca, poudarja, da dejanje, tako kot je opisano v izreku sodbe, ne vsebuje niti zakonskih znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe niti grdega ravnanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče stori bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, če prekorači obtožbo in tako spremeni opis dejanja, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete, to je, če obdolženca obsodi za povsem drugo in ne samo drugačno dejanje, kot ga je ta obtožen. Abstraktni in dejanski opis kaznivega dejanja je v sodbi popolnoma enak tistemu v obtožbi, le da je sodišče druge stopnje obsojenčevo ravnanje pravno opredelilo kot kaznivo dejanje grdega ravnanja in ne kot lahko telesno poškodbo, kot sta to storila sodišče prve stopnje in okrožna državna tožilka. Zato je popolnoma jasno, da o prekoračitvi obtožbe kot procesni kršitvi ni mogoče govoriti, ampak gre lahko zgolj za vprašanje pravilne uporabe kazenskega zakona, ki pa ga zahteva za varstvo zakonitosti izrecno ne problematizira.

S tem, da sodišče druge stopnje abstraktnih zakonskih znakov kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe ni nadomestilo z abstraktnimi zakonskimi znaki kaznivega dejanja grdega ravnanja, izrek še ni postal tako nerazumljiv in v nasprotju z razlogi sodbe, da bi to pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedba, da je obsojenec oškodovanca tako telesno poškodoval, da je bilo zaradi tega začasno okvarjeno njegovo zdravje in njegova zmožnost za delo začasno zmanjšana, vsebuje tudi očitek, da je obsojenec s takim ravnanjem prizadel oškodovančevo telesno celovitost, saj gre za takšno fizično prizadetost takrat, ko ta še ne dosega praga lahke telesne poškodbe. Zato neskladje med abstraktnimi zakonskimi znaki kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe in dejanskim opisom, ki vsebuje zakonske znake kaznivega dejanja grdega ravnanja, ob dejstvu, da je sodišče kaznivo dejanje pravno opredelilo po milejši določbi, ni take narave, da bi bila drugostopenjska sodba s tega vidika nezakonita.

Kolikor pa zahteva navaja, da opis dejanja v izpodbijani pravnomočni sodbi ne vsebuje vseh zakonskih znakov grdega ravnanja iz prvega odstavka 146. člena KZ, saj iz navedb, da je obsojenec s pestjo močno udaril v zatilje oškodovanca in mu s tem povzročil udarec v glavo, ni razvidno, da bi s takim ravnanjem tudi prizadel njegovo telesno ali duševno celovitost, po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Po presoji Vrhovnega sodišča opis dejanja, v katerem je navedeno, da je obsojenec s pestjo močno udaril v zatilje oškodovanca, po naravi stvari vsebuje tudi navedbo, da je s tem prizadejal telesno celovitost slednjega, saj si ni mogoče predstavljati, da bi glede na moč udarca, uporabljen način, del telesa, v katerega je nepripravljenega oškodovanca zadel, do take prizadetosti ne bi prišlo. Da je tako, je razvidno tudi iz razlogov sodbe, saj je sodišče ugotovilo, da je oškodovanec zaradi bolečin v vratu jemal analgetike in vsaj štiri dni nosil Schanzovo ovratnico. Zahtevo obsojenčevega zagovornika je treba zato tudi v tem obsegu zavrniti.

Določna opredelitev kaznivega dejanja (lex certa) spada med temeljna jamstva v kazenskem materialnem pravu in izvira iz širše formuliranega načela zakonitosti, po katerem ni kaznivega dejanja, če le-to ni bilo poprej z zakonom določeno kot kaznivo (nullum crimen sine lege praevia). Vložnik navaja, da se temu jamstvu ni mogoče izogniti na način, kot je to storilo višje sodišče. Vendar pa obsojenčev zagovornik te trditve ne utemelji in tudi ne pove katero kršitev zakona naj bi sodišče druge stopnje s tem storilo, zato utemeljenosti zahteve v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Po prvem odstavku 424. člena ZKP se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Zato se tudi ni ukvarjalo z vprašanjem ali ni morebiti sodišče druge stopnje o pritožbi obsojenčevih zagovornikov odločalo že po poteku absolutnega zastaranja kazenskega pregona za obravnavano kaznivo dejanje.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega S.L., niso podane, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojeni S.L. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 500 EUR. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in dejstvo, da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za nezahtevno zadevo.