Jedro

Ugotovitve, da sta pravni prednik tožnikov in pokojna prijateljevala že pred smrtjo njenega moža, da se je pravni prednik tožnikov k njej preselil kmalu po smrti njenega moža, da sta si življenjsko skupnost ustvarila v zrelih letih in sta skupaj ostala do njene smrti, omogočajo sklep o njuni moralni, čustveni in duhovni povezanosti. Pri presoji vsebine njune življenjske skupnosti ni nepomembno, da sta si skupno življenje ustvarila šele v zrelih letih.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni (in podredni) tožbeni zahtevek tožnikov na ugotovitev, da so dediči po pokojnem A. N. do 4/20 zapuščine, v katero po dodatnem sklepu o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 26. 9. 2005 sodijo obveznice Slovenske odškodninske družbe po sklepu Okrajnega sodišča v Ljubljani NZ 215/95 z dne 2. 3. 2000 in denarna sredstva na skrbniškem računu pri A., d. d. (I.1. točka izreka, II.1. točka izreka), in (primarni) tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnikom izplačati denarne zneske s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, opredeljenimi v I/2 točki izreka, in (podredni) tožbeni zahtevek, da je dolžna toženka vsakemu tožniku plačati denarne zneske s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, opredeljenimi v II.2., II.3., II.4. in II.5. točkah izreka, ter da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti njene stroške postopka v višini 1.674,45 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujejo tožniki iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagajo, da pritožbeno sodišče njihovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Sodba pravilno toženko šteje za nepošteno posestnico, spričo česar zavzame pravilno stališče, da tožbeni zahtevek tožnikov v skladu z določbo prvega odstavka 141. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) ni zastaral. Nepravilna pa je dokazna ocena in sprejet zaključek sodbe, da med M. N. in M. V. ni obstajala zunajzakonska skupnost. Sodba sicer ugotovi, da sta M. N. in M. V. živela skupaj od marca oziroma aprila 1987 do konca avgusta 1990, zaradi neizkazanih drugih elementov, ki so sicer značilni za zakonsko skupnost pa zaključi, da naj ne bi živela v zunajzakonski skupnosti. Oceni namreč, da je med njima šlo za prijateljski odnos, ki ga je pogojevala potreba po medsebojni pomoči (tudi zaradi zdravstvenih težav obeh), mogoče pa tudi osamljenost M. N., ki je po smrti moža ostala sama. Tožniki nasprotujejo dokazni oceni in zaključkom sodbe, ki temeljijo na podlagi selektivnih in iz konteksta vzetih izpovedb zaslišanih prič in strank. Obstoj zunajzakonske skupnosti potrjuje sklep o dedovanju Temeljnega sodišča v Ljubljani I D 1205/90 po pokojni M. N., iz katerega je razvidno, da so dediči M. V., ki je živel z zapustnico v življenjski skupnosti, priznali dedno pravico. Navedeno pomeni, da je okolica prav zaradi zaznavnosti njunega razmerja tega štela po vsebini za enakega zakonski skupnosti. Upoštevati je treba, da so bile reakcije okolice in stanje družbe v času trajanja zatrjevane zunajzakonske skupnosti drugačne in da je bila za okolico zelo moteča nesporno ugotovljena okoliščina, da sta M. N. in M. V. začela skupno življenje takoj po smrti A. M. N. Moralno, čustveno, duhovno povezanost, glede katere sodba ugotavlja, da naj ne bi obstajala, potrjuje tudi okoliščina, da je bila njuna čustvena povezanost zaznavna že pred smrtjo moža M. N., da pa se je lahko javno manifestirala šele po njej. Sodba spregleda izpovedbo E. G., ki je povedala, da sta imela M. N. in M. V. vse skupno, da sta v bistvu živela kot zakonca in sta bila skupaj srečna. V izpovedbi priče I. S. je bila zaznavna očitna nenaklonjenost do M. V., priča A. M. pa je povedala, da se v sporno zvezo ni vtikala in je tudi ni odobravala. Tudi sicer z vsebino dejanskega odnosa ni mogla biti seznanjena, saj je M. N., kot je povedala, obiskovala redko, gospod M. V. pa se je umaknil v dnevno sobo. Navedeno izkazuje, da se je slednji zavedal neodobravanja njegove partnerske zveze z M. N., kar pa ne vpliva na zatrjevano in nedvomno izkazano zunajzakonsko skupnost med njima. Tudi iz izpovedb prič A. V., N. V., H. D. in M. P. je razvidno, da je med M. N. in M. V. vladal enak odnos kot med zakoncema, le da zakonska zveza formalno ni bila sklenjena. Izpovedbe priče I. N. ni mogoče šteti za verodostojne glede na njeno očitno povezanost s toženko. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo dokaznemu predlogu toženke za ponovno zaslišanje priče I. N. (o okoliščinah priznanja zunajzakonske zveze med M. V. in M. N.), ki ga je podala prepozno. Tožniki so dokaznemu predlogu nasprotovali in pravočasno uveljavljali bistveno kršitev določb postopka zaradi prekluzije. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni zaslišalo s strani tožnikov predlagane priče J. Š., ni se opredelilo do razlogov tožnikov za pravočasnost predlaganega dokaza, spričo česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in se opredelila do pritožbenih očitkov ter predlagala njeno zavrnitev. Ne strinja se sicer z zaključkom sodbe, da naj bi bila tožena stranka nedobroverni posestnica. Ob sicer pravilnem izreku sodbe pa za njeno izpodbijanje nima interesa. Vztraja, da je tožba nedopustna, saj je bil pravni prednik tožeče stranke M. V. stranka v zapuščinskem postopku po pokojnem A. N., v okviru katerega je bilo predmet tudi premoženje, ki ga sedaj uveljavlja tožeča stranka. Pravilno je stališče sodbe, da priznanje dedne pravice v zapuščinskem postopku ne dokazuje obstoja izvenzakonske skupnosti med M. N. in M. V. Tožniki, na katerih je dokazno breme, obstoja zunajzakonske zveze niso dokazali. Zgolj isti naslov prebivališča ne zadošča. Izpostavlja izpovedbe prič A. M., I. S., H. D. in I. N., ki z obstojem kakršnekoli zunajzakonske skupnosti niso bile seznanjene.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V predmetnem postopku gre za dediščinsko tožbo, ki jo tožniki gradijo na trditvi, da bi jim kot dedičem po M. V. pripadal odgovarjajoč del zapuščine, ki je bil vrnjen denacionalizacijskim upravičencem I. N. in A. N. (rojen 1880, umrl 1960). Navajajo, da je bil njihov pravni prednik kot zunajzakonski partner pokojne M. N. proglašen za njenega zakonitega dediča. Slednja je bila dedinja po pokojnem A. M. N. (rojen 1932, umrl 1987), sinu denacionalizacijskih upravičencev, ki jima je bilo v denacionalizacijskem postopku vrnjeno premoženje. Po denacionalizacijski upravičenki I. N. odgovarjajoč delež so (kot dediči po pokojnem M. V.), pridobili, delež, ki bi jim pripadal po denacionalizacijskem upravičencu A. N. (umrl 1960), pa je neupravičeno podedovala le toženka (hči M. D. N., sina A. N., rojenega 1908, umrlega 1967, oziroma vnukinja denacionalizacijskega upravičenca A. N.), na podlagi dodatnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani I D 2355/2009 z dne 29. 1. 2010. 6. Sodba zavrne ugovor toženke, da je dediščinska tožba na podlagi 141. člena ZD zastarana. Navedeno ni predmet pritožbenega preizkusa, ker sodba primarni (in podredni) tožbeni zahtevek zavrne z utemeljitvijo, da med M. V. in M. N. ni obstajala izvenzakonska skupnost v smislu 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in zato tudi ne dedna pravica po njej.

7. Po določbah 12. člena ZZZDR in drugega odstavka 10. člena ZD, ki ju materialnopravno pravilno upošteva sodba, ima dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, zanju enake pravne posledice, kot če bi sklenila zakonsko zvezo, če ni bilo razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. V takem primeru je izvenzakonski partner izenačen z zakoncem tudi glede pravice do dedovanja (drugi odstavek 10. člena ZD).

8. Ugotovitve in zaključki sodbe so: - da sta se sedaj pokojna M. V. in M. N. poznala (in obiskovala) še v času, ko je bila M. N. poročena z A. M. N., ki je umrl ... 2. 1987, - da se je M. V. preselil k M. N., ki je živela na U. (na tem naslovu se je prijavil po njeni smrti), že kmalu po smrti njenega moža, t. j. marca oziroma aprila 1987, - da je v stanovanju M. V. (na naslovu ...) ostal tretji tožnik, - da so tožniki kontaktirali z očetom M. V. (pravnim prednikom) in M. N. do konca leta 1987 oziroma začetka leta 1988, ko so se odnosi skrhali zaradi želje M. V., da stanovanje na U. zamenja za stanovanje na morju, - da sta M. V. in M. N. živela v življenjski skupnosti od marca oziroma aprila 1987 do konca avgusta 1990, ko je M. N. umrla, - da so sorodniki M. N. v zapuščinskem postopku po njej, kot je razvidno iz sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani I D 1205/90 z dne 9. 11. 1992, M. V. priznali dedno pravico, ker je z zapustnico živel v življenjski skupnosti, - da je med M. V. in M. N. obstajala naklonjenost, prijateljski odnos, ki ga je pogojevala potreba po medsebojni pomoči (tudi zaradi zdravstvenih težave obeh), mogoče tudi osamljenost M. N., ki je po smrti moža ostala sama, - da je bila ob začetku življenjske skupnosti M. N. stara 54 let, M. V. pa 71 let. 9. Zaključek (15. točka obrazložitve), da niso podani pogoji za pravno priznanje izvenzakonske skupnosti, sodba utemeljuje s tem, da razen obstoja življenjske skupnosti (in verjetno skupnega gospodinjstva) v trajanju treh let in pol, niso izkazani „drugi elementi, ki so sicer značilni za zakonsko skupnost“. Ni namreč dokazano, da je med njima obstajala tudi moralna, čustvena, duhovna povezanost ter ostali elementi, ki so značilni za zakonsko skupnost, ker je bil med njima le prijateljski odnos.

10. Po utrjeni sodni praksi(1) gre pri opredelitvi izvenzakonske skupnosti za pravni standard, pri katerem morajo biti načeloma kumulativno izpolnjeni trije pogoji. Med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost, ki mora biti po vsebini enaka zakonski skupnosti (nanjo kažejo zunanje okoliščine - skupno bivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomska skupnost). Partnerja morata tudi v očeh okolja veljati za taka sopotnika kot sta mož in žena. Izpolnjena mora biti tudi predpostavka notranjega čustvenega razmerja - izvenzakonska skupnost mora temeljiti na svobodni določitvi o skupnem življenju, na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. 11. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljeno dejansko stanje nudi zadostno podlago za drugačen sklep, in sicer, da je med M. V. in M. N. obstajala tudi moralna, čustvena in duhovna povezanost. „Prijateljski odnos“, kot ga opredeli sodba, ob upoštevanju dejstva, da sta M. N. in M. V. prijateljevala že pred smrtjo moža M. N., da se je M. V. k njej preselil kmalu po smrti njenega moža, da sta si življenjsko skupnost ustvarila v zrelih letih in sta skupaj ostala vse do njene smrti (tri leta in pol), po oceni pritožbenega sodišča omogoča sklep o njuni moralni, čustveni in duhovni povezanosti. Neizkazovanje čustev in navezanosti na M. V. M. N. pred njenimi sorodniki ne pomeni, kot očitno šteje sodba (14. točka obrazložitve), da slednjih ni bilo. Tudi, če so pravilni zaključki sodbe (pritožba jim nasprotuje), da so priče A. M., I. S, H. D. (sorodniki M. N.) v zapuščinskem postopku po njej, M. V. priznale dedno pravico kot izvenzakonskemu partnerju M. N., čeprav jim o naravi odnosa med njim in M. N. ni bilo skoraj nič znanega, to ne onemogoča zaključka, da je izvenzakonska skupnost obstajala. Dojemanje okolice (13. točka obrazložitve), da gre za „tak starejši prijeten par, ki sta se našla in živela skupaj“, omogoča sklep o notornosti njune skupnosti (da ju je okolica dojemala kot zakonca). Medsebojna pomoč zaradi zdravstvenih težav obeh, kar kot ključno za nepriznavanje obstoja izvenzakonske skupnosti izpostavlja sodba, napolnjuje pravni standard notranjega čustvenega razmerja,kot enega od pogojev za priznanje izvenzakonske skupnosti.

12. V konkretnem primeru ugotovljene in že izpostavljene okoliščine primera, zato po oceni pritožbenega sodišča narekujejo življenjsko logičen in razumen sklep, da je bila njuna življenjska skupnost po vsebini enaka zakonski skupnosti (po smrti moža M. N., pa za sklenitev zakonske zveze tudi ni bilo več ovir). Pri presoji vsebine njune življenjske skupnosti ni nepomembno, da sta si skupno življenje ustvarila šele v zrelih letih. Starostna razlika, kot pravilno navaja že sodba, ne more predstavljati ovire za pravno priznanje njune skupnosti za izvenzakonsko skupnost. 13. Ker so po oceni pritožbenega sodišča tožniki dokazali obstoj izvenzakonske skupnosti, ni pomembno, ali opustitev zaslišanja predlagane priče J. Š. predstavlja procesno kršitev, kot to uveljavlja pritožba ali ne. Na okoliščine, zaradi katerih je sodišče prve stopnje (ponovno) zaslišalo pričo I. N., se sodba ne opira (17. točka obrazložitve), zato že iz tega razloga ni podana očitana procesna kršitev.

14. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča o neobstoju izvenzakonske skupnosti in posledični zavrnitvi zahtevkov tožnikov, ki temeljijo na dedni pravici M. V., se sodba ni opredelila do drugih vprašanj, ki sta jih izpostavljali pravdni stranki in od katerih je odvisno upravičenje tožnikov do dedovanja in utemeljenost tožbenih zahtevkov (vprašanje skupne oporoke, vprašanje vezanosti na sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani „D“ ID 1159/94 z dne 26. 9. 2005 v zapuščinskem postopku po pokojnem A. N., v katerem je bil pravni prednik tožečih strank M. V. stranka, vprašanje deleža na zapuščini in druga) in je zato ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

15. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o primarnem in posledično podrednemu tožbenem zahtevku (tretji odstavek 182. člena ZPP) razveljavilo ter mu zadevo vrnilo v novo sojenje (355. člen ZPP). Manjka obsežen sklop odločilnih dejstev, kar terja dopolnitev izvedenega dokaznega postopka in bi, če bi jih ugotavljalo pritožbeno sodišče, lahko bile stranke prikrajšane pri svoji pravici do pritožbe. Pritožbeno sodišče zato zadevo vrača sodišču prve stopnje, ki naj po ustrezni dopolnitvi dokaznega postopka ugotovi odločilna dejstva, se opredeli do trditev strank, ki se nanašajo na odločilna dejstva, in o utemeljenosti primarnega (in po potrebi podrednega) tožbenega zahtevka ponovno odloči. 16. Posledično zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ter pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako VS RS sodba II Ips 270/2013 z dne 22. 1. 2015.