Jedro

V dosedanji sodni praksi, ki se je precej pogosto ukvarjala s problemom valorizacije zavarovalnih vsot, je bila valorizacija zavarovalne vsote dovoljena tako v primerih, ko se je uveljavljalo plačilo nepremoženjske škode, kot tudi v primerih, ko se je uveljavljalo plačilo premoženjske škode (ali pa obeh škod v isti pravdni zadevi). Že ustavno načelo enakega varstva pravic v sodnih postopkih (22. člen Ustave RS) zato narekuje, da je potrebno valorizacijo zavarovalne vsote uporabiti tudi v obravnavanem primeru, drugo vprašanje pa seveda je, kako je potrebno zavarovalno vsoto valorizirati.

Osnovni namen zavarovanja odgovornosti lastnika motornega vozila je v tem, da daje oškodovancu možnost uveljavljati svoje odškodninske zahtevke neposredno od zavarovalnice kot finančno močne organizacije, s čimer je rešen nevarnosti, da svojega sicer utemeljenega zahtevka (na povrnitev premoženjske ali pa nepremoženjske škode) ne bi mogel realizirati zaradi plačilne nezmožnosti odgovorne osebe. Drugi namen tega zavarovanja je v tem, da preide odškodninska odgovornost od povzročitelja na zavarovalnico. Oba namena zakona pa sta lahko dosežena le, če so z zavarovanjem pokrite vse škode, ki jih je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih, katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavita in se zadeva v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški revizijskega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo odškodnine, glede stroškov postopka pa odločilo, da jih je dolžna tožeča stranka povrniti drugotoženi stranki v znesku 5.456 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka in z njo izpodbijala pravnomočno odločitev pritožbenega sodišča v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka proti drugotoženi stranki C. O. Z., d.d. (v nadaljevanju tožena stranka). Uveljavljala je revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene trditve. Zlasti ni zavzelo stališča do pritožbenih trditev, da je smisel limitiranja odgovornosti podan le takrat, ko zavarovalno kritje zadošča za pokritje normalnih škod. Stališče, da mora zavarovalna vsota zadoščati za kritje normalnih škod, je bilo doslej že velikokrat zavzeto v strokovni literaturi in sodni praksi. Kot je razvidno iz reviziji priložene sodbe, je tako stališče že zavzelo tudi pritožbeno sodišče, ki je izdalo v tem revizijskem postopku izpodbijano sodbo. Stališče, da je valorizacija zavarovalne vsote odvisna od tega, za kakšno vrsto škode gre (za premoženjsko ali nepremoženjsko), je zmotno in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Tožeča stranka je utrpela povsem običajno škodo na avtomobilu. Zato zavarovalna vsota mora zadoščati za pokritje te škode. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje pa tako spremenita, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, drugotoženi stranki pa naloženo v plačilo 7.881.040 LIT z zamudnimi obrestmi.

V postopku, ki je bil opravljen na podlagi 390. člena ZPP, nasprotna stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

V postopku pred nižjima sodiščema je bilo ugotovljeno, da je bil v prometni nezgodi dne 9.5.1989 poškodovan tožnikov osebni avtomobil, da je skupna škoda znašala 17.000.000 LIT in da je drugotožena stranka tožniku izplačala 9.218.960 LIT (tedaj nekaj več kot 1/2 nastale premoženjske škode). Nadalje sta sodišči še ugotovili, da je znašala zavarovalna vsota v času škodnega dogodka 7.500 dinarjev, ki jo je drugotožena stranka preračunala v LIT in dobila vsoto, ki jo je izplačala tožniku. Po stališču obeh sodišč je bila zavarovalna vsota izčrpana, saj te vsote, glede na to, da je tožeči stranki nastala le premoženjska škoda, ni mogoče valorizirati. Po stališču obeh sodišč je zavarovalno vsoto mogoče valorizirati le v primerih, ko se zahteva povrnitev nepremoženjske škode, ki se odmerja po cenah v času sodnega odločanja.

V tej zadevi je podlaga tožbenega zahtevka odgovornost tožene stranke iz obveznega zavarovanja uporabnikov oziroma lastnikov motornih vozil proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam (2. točka 44. člena zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja, veljavnega v času škodnega dogodka - Uradni list SFRJ, št. 24/76). Ob dejstvu, da tožeča stranka vtožuje le povrnitev premoženjske škode (škode na osebnem avtomobilu), se je pojavilo vprašanje, ali je tudi v tem primeru dovoljena valorizacija zavarovalne vsote. Na zastavljeno vprašanje sta obe sodišči odgovorili negativno. Tako stališče sodišč druge in prve stopnje pa materialnopravno ni pravilno. V dosedanji sodni praksi, ki se je precej pogosto ukvarjala s problemom valorizacije zavarovalnih vsot, je bila namreč valorizacija zavarovalne vsote dovoljena (zakaj je bilo temu tako, bo navedeno v nadaljevanju obrazložitve) tako v primerih, ko se je uveljavljalo plačilo nepremoženjske škode, kot tudi v primerih, ko se je uveljavljalo plačilo premoženjske škode (ali pa obeh škod v isti pravdni zadevi). Že ustavno načelo enakega varstva pravic v sodnih postopkih (22. člen Ustave RS) zato narekuje, da je potrebno valorizacijo zavarovalne vsote uporabiti tudi v obravnavanem primeru, drugo vprašanje pa seveda je, kako je potrebno zavarovalno vsoto valorizirati.

Čeprav že pravno zmotno stališče obeh sodišč, da v obravnavanem primeru valorizacija zavarovalne vsote sploh ni dovoljena, zadošča za ugoditev reviziji in razveljavitev obeh sodb (395. člen ZPP), revizijsko sodišče zaradi razjasnitve vprašanj, zakaj in kako je potrebno valorizirati zavarovalno vsoto, k razlogom svoje odločitve še dodaja: V številnih primerih se je porodilo vprašanje, kako valorizirati zavarovalno vsoto, veljavno na dan škodnega dogodka, oziroma natančneje, ali pri tem vzeti kot izhodišče dan škodnega dogodka, ali pa dan uveljavitve takratnega odloka ZIS. V slovenski sodni praksi je bilo dolga leta osvojeno prvo izhodišče (dan škodnega dogodka).

Vendar je potrebno dodati, da je bila ta praksa v iskanju odgovora na vprašanje, kakšno zavarovalno vsoto upoštevati, če se zavarovalnica sklicuje nanjo, zelo različna in doživljala je ob sicer vsebinsko ne izdatno spremenjeni zakonodaji živahen razvoj od tega, da se je upoštevala zavarovalna vsota, veljavna ob dnevu dogodka, v nominalnem znesku, do veljavne ob dnevu odločanja sodišča o odškodnini na prvi stopnji, ter valorizacije na podlagi cene različnih izdelkov do valutnih in drobnoprodajnih indeksov. Sodišča so se morala zaradi inflacije in hiperinflacije, ki jima vladni odloki o višini zavarovalne vsote niso pravočasno in vselej tudi ne ustrezno sledili (več o tem v nadaljevanju obrazložitve), zatekati k različnim metodam valorizacije (pri zahtevkih za plačilo premoženjskih in nepremoženjskih škod) v težnji, da se doseže eden izmed namenov sistema zavarovalne vsote v obveznem zavarovanju - oškodovancu dati možnost v celoti uveljaviti odškodninske zahtevke neposredno od zavarovalnice v primerih, ko ne gre za večje število oškodovancev iz tega dogodka oziroma ko ne gre za katastrofalne posledice s katastrofalno škodo. V obravnavanem primeru je pomembno, da je nastala škoda le enemu oškodovancu, v prometni nezgodi pa je bil poškodovan osebni avtomobil, ki ga je mogoče uvrstiti v srednji kakovostni razred.

Obseg škode, kakršen je nastal tožeči stranki, bi moral biti "pokrit" z zavarovalno vsoto. Zaradi inflacije in celo hiperinflacije, ki jima vladni odloki o višini zavarovalne vsote niso pravočasno in vselej tudi ne ustrezno sledili, pa zavarovalna vsota, na katero se tožena stranka sklicuje, zadošča (seveda brez ustrezne valorizacije) komaj za eno polovico na tožnikovem osebnem avtomobilu nastale škode. To pa ni v skladu z, v prejšnjem odstavku te obrazložitve opisanim, namenom sistema zavarovalne vsote v obveznem zavarovanju.

Odlok ZIS o zneskih, na katere se mora skleniti zavarovanje proti odgovornosti za škode povzročene drugim pri rabi motornega vozila (Uradni list SFRJ, št. 51/88), ki je veljal v času škodnega dogodka, je začel veljati 29.7.1988. Naslednji odlok pa je kljub v tistem obdobju splošno znani visoki inflaciji in celo hiperinflaciji, začel veljati šele 1.7.1989 - Uradni list SFRJ, št. 36/98 - (tedaj skoraj leto dni pozneje in manj kot dva meseca po škodnem dogodku) in je zavarovalno vsoto povečal kar za 533,33% (od 75.000.000 tedanjih dinarjev na 400.000.000 tedanjih dinarjev). Pri tem seveda ni zanemarljivo tudi dejstvo, da je bil v letu 1989 sprejet še en odlok o povečanju zavarovalnih vsot (Uradni list SFRJ, št. 74/89), ki je zavarovalno vsoto v primerjavi s tisto, ki je veljala na dan škodnega dogodka (75.000.000 tedanjih dinarjev) povečal kar za 1.600 % (na 1.200.000.000 tedanjih dinarjev). To bi pomenilo, če so zavarovalne vsote sledile inflaciji in če bi le to za obravnavano obdobje porazdelili po mesecih, da je le-ta znašala od uveljavitve odloka do škodnega dogodka 9.5.1989 kar nekaj sto odstotkov. Gre torej za tako veliko razliko v vrednosti zavarovalne vsote, da tega ni mogoče prevaliti na oškodovanca, saj bi ga s tem spravili v neenakopraven položaj nasproti zavarovalnici in tudi drugim oškodovancem iz škodnih dogodkov, ki so se pripetili blizu po uveljavitvi odloka. Skratka, čas od uveljavitve odloka do škodnega dogodka je potrebno upoštevati v razmerah visoke inflacije tako, da niso prizadete koristi oškodovancev, katerim zlasti je namenjen sistem obveznega zavarovanja v prometu - za njihovo varstvo pred neplačevitimi povzročitelji škode. Pri časovnem razmaku med uveljavitvijo odloka in škodnim dogodkom in pri inflaciji v tem razdobju gre za okoliščine, na katere oškodovanec nikakor ne more vplivati, medtem ko ima zavarovalnica možnost poviševati premije ob določenih pogojih in se takšne upoštevajo ob sklenitvi pogodbe.

Ne glede na različne načine valorizacije zavarovalnih vsot pa je potrebno še enkrat opozoriti na naslednje: Osnovni namen zavarovanja odgovornosti lastnika motornega vozila je v tem, da daje oškodovancu možnost uveljavljati svoje odškodninske zahtevke neposredno od zavarovalnice kot finančno močne organizacije, s čimer je rešen nevarnosti, da svojega sicer utemeljenega zahtevka (na povrnitev premoženjske ali pa nepremoženjske škode) ne bi mogel realizirati zaradi plačilne nezmožnosti odgovorne osebe. Drugi namen tega zavarovanja je v tem, da preide odškodninska odgovornost od povzročitelja na zavarovalnico. Oba namena zakona pa sta lahko dosežena le, če so z zavarovanjem pokrite vse škode, ki jih je mogoče pričakovati ob enem škodnem dogodku, razen povsem izjemnih, katastrofalnih škod, ki presegajo razumno visoko zavarovalno vsoto. Škode na tožnikovem osebnem avtomobilu ni mogoče opredeliti kot izjemno, katastrofalno škodo. Zavarovalna vsota mora zato v celoti pokriti nastalo škodo.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.