Jedro

Ker tožnik ni izpolnil pogojev zahtevanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, saj poleg neizpolnjevanja ostalih pogojev tudi ni do 18.10.1991 izpolnil pogojev za priznanje pravice do pokojnine, kar v reviziji celo sam navaja, vsi zahtevani pogoji pa morajo biti izpolnjeni kumulativno, sta ob pravilni uporabi določb citiranega odloka nižji sodišči utemeljeno zavrnili njegov zahtevek za prevzem izplačevanja njegove vojaške pokojnine.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za izplačevanje akontacije vojaške starostne pokojnine, ker je ugotovilo, da ne izpolnjuje vseh pogojev, predpisanih v 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V njej je navajal, da je tožnik v Sloveniji služboval celo delovno dobo. Po 18.7.1991 ni bil več aktivni pripadnik bivše JLA, saj je le sprejemal ključe stanovanj tistih oficirjev, ki so zapuščali Slovenijo. Mislil je, da to dela za Slovenijo, saj ji je s tem posredno pomagal. Poleg tega je vsa leta službovanja uspešno sodeloval v Sloveniji pri gradnji cest, vodovodov, smučarskih središč, pri različnih nesrečah, požarih in podobno. Sam ni nič kriv, če do datuma, ki je bil določen, ni izpolnil pogojev za starostno upokojitev. Zato je predlagal, da sodišče reviziji ugodi, odpravi napadeno sodbo in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženima strankama, ki na revizijo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb se upoštevajo samo, če so z revizijo izrecno uveljavljane. Revizija pa bistvene kršitve določb pravdnega postopka formalno sicer navaja, jih pa vsebinsko ne opredeli, zato revizijsko sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava v izpodbijani odločbi ni utemeljeno. Obe sodišči, tako prvostopenjsko kot tudi drugostopenjsko, sta pri odločanju uporabili določbe odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92), ki temelji na določbah 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I). Ta določa, da Republika Slovenija zagotavlja varstvo pravic borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev in uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ter borcev, vojaških vojnih invalidov in članov družin padlih borcev NOV v Deželi Furlaniji-Julijski krajini v Republiki Italiji in v Deželi Koroški v Republiki Avstriji, v obsegu in pod pogoji, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ.

V odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin je določeno, kdo se lahko šteje za uživalca vojaške pokojnine. Tako je v 1. členu odloka določeno, da Republika Slovenija od 1.11.1991 prevzame izplačevanje pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci - državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji najpozneje od 26.6.1991. Drugi člen odloka določa, da se za upravičence štejejo osebe, ki so do 18.7.1991 uveljavile pravico do pokojnine oziroma do druge dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev, ki so bile po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje do pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju oziroma, ki so pristopile k Teritorialni obrambi Republike Slovenije in so do 1.2.1992 izpolnile pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev.

Ker sta nižji sodišči na podlagi izvedenih dokazov ugotovili, da tožnik ne izpolnjuje pogojev zahtevanih v 2. alinei prvega odstavka 2. člena odloka, saj poleg neizpolnjevanja ostalih pogojev tudi ni do 18.10.1991 izpolnil pogojev za priznanje pravice do pokojnine, kar v reviziji celo sam navaja, vsi zahtevani pogoji pa morajo biti izpolnjeni kumulativno, sta ob pravilni uporabi določb citiranega odloka utemeljeno zavrnili njegov zahtevek za prevzem izplačevanja njegove vojaške pokojnine, ker za prevzem niso izpolnjeni zahtevani pogoji.

Tudi revizijsko sodišče ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč zaključuje, da je bila zavrnitev tožnikovega zahtevka materialnopravno pravilna in zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani sodbi materialno pravo zmotno uporabljeno. Revident v reviziji izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči in ki je služilo kot osnova za uporabo materialnega prava, vendar glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti. Zato glede ugotovljenega dejanskega stanja revizijsko sodišče revizije ni preizkušalo.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).