Jedro

Izvedenec se lahko postavi le za ugotovitev dejstev, ki se lahko ugotovijo le s pomočjo posebnega strokovnega znanja, ki ga sodišče samo nima (243. člen ZPP). Če naj bi s svojim strokovnim znanjem preizkusil listine in iz njih sklepal na druga dejstva, pa mora stranka predhodno te listine predložiti sodišču, če jih ima (prvi odstavek 226. člena ZPP).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke zoper točko 1 izreka prvostopenjske sodbe se ugodi in se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 18748/2012 z dne 13. 2. 2012 razveljavi: v 1. odstavku izreka še v preostanku (za znesek 15.608,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 8. 2011 do plačila) in v 3. odstavku izreka za izvršilne stroške v višini 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2012 naprej do plačila in se tožbeni zahtevek tožeče stranke v teh delih zavrne.

II. Pritožbi tožene stranke zoper točko 3 izreka prvostopenjske sodbe se ugodi in se sodba v tem delu spremeni tako, da se tožeči stranki naloži, da toženi stranki povrne stroške prvostopenjskega postopka v višini 2.929,94 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe in v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude naprej do plačila.

III. Pritožba tožeče stranke zoper točko 2 prvostopenjske sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.457,38 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe. Če bo s povrnitvijo stroškov zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti, ki bodo začele teči 16. dan od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil glede plačila za izdelavo projektov za pridobitev gradbenega dovoljenja.

2. Postopek se je začel kot postopek izvršbe na temelju verodostojne listine. Po ugovoru tožene stranke je izvršilno sodišče s sklepom razveljavilo dovolitev izvršbe. Poleg tega je z istim sklepom sklenilo, da se bo postopek nadaljeval kot gospodarski spor. Tožeča stranka je zoper sklep sicer vložila pritožbo, vendar z njo ni bila uspešna.

3. Tožeča stranka je že v pritožbi zoper sklep okrajnega sodišča o delni razveljavitvi dovolitve izvršbe navajala, da naj bi toženi stranki poslala ponudbo št. 034758 z dne 17. 3. 2009 „Projektiranje (IDZ, PGD in PZI) in nadzor nad izvedbo za komunalno infrastrukturo v K.“ (l. št. VL 42).(1) Tožena stranka naj bi upniku 2. 4. 2009 poslala dopis (št. 2009-04-067/AK): „Potrditev ponudbe“. Cene v ponudbi za postavke 6.1, 6.2. in 6. 3. naj bi bile sporazumno znižane za 7 %. Pogodba za projektiranje komunalne infrastrukture na območju OPPN B20 Stol-južni del v K. (št. 005/2009; 036208) naj bi bila podpisana 2. 7. 2009. Tožeča stranka naj bi bila izpolnila vse svoje obveznosti po tej pogodbi.(2) Oba projekta, PGD in projekt za izvedbo (v nadaljevanju: PZI) naj bi tožeča stranka izdelovala vzporedno.

4. Tožeča stranka naj bi toženi stranki dala ponudbo št. 041829 z dne 25. 3. 2010, ki se naj bi glasila: „Dodatna dela v sklopu projekta komunalne infrastruktura na območju OPPN B20 Stol-južni del v K. – sprememba načrtov PGD v PZI, izdelava vodilne mape (8 izvodov)“. Ponudba naj bi se nanašala na dve postavki: izdelavo vodilne mape v vrednosti 770,00 EUR in dodatnih osem izvodov sprememb vseh načrtov v PGD v vrednosti 4.500,00 EUR. Skupni znesek naj bi znašal 5.270,00 EUR brez DDV, in 6.324,00 EUR z DDV. Tožena stranka naj bi tožeči stranki na temelju te ponudbe izdala naročilnico št. 2010/8 z dne 11. 3. 2010. Na naročilnici naj bi bila navedena vrednost dela v višini 6.324,00 EUR z DDV. Tožeča stranka se naj bi na temelju ponudbe in naročilnice št. 2010/8 zavezala opraviti dodatna dela. Teh del naj ne bi bila dolžna opraviti že na temelju Pogodbe št. 005/2009 (l. št. VL 42).

5. Tožeča stranka naj bi toženi stranki izstavila več računov za opravljeno delo. Na temelju kasnejših, že po izstavitvi računov opravljenih stikov naj bi tožeča stranka izstavila končni račun št. RA 0000241-0003498 z dne 8. 6. 2011. S tem računom naj bi postavila zahtevo po plačilu le še 28.848,60 EUR. Zahtevala naj bi le še plačilo za izdelavo PGD krožišča, izdelavo PGD obvozne ceste s priključkom (navezava), izdelavo PGD hodnikov za pešce in kolesarskih stez, elaborat prometne opreme in PGD meteorne in komunalne kanalizacije načrtov. Zahtevala naj bi torej plačilo za pet postavk znotraj točke „6.2 Izdelava PGD“ (iz ponudbe št. 034758). Šlo naj bi za postavke 6.2.4 do 6.2.7. in 6.2.9. (l. št. VL 43 in 44).

6. Te navedbe je tožeča stranka ponovila v prvi pripravljalni vlogi (l. št. 129 in nasl.).

7. Tožena stranka je že v 1. pripravljalni vlogi navedla, da se naj bi investitor H. d. o. o. šele naknadno odločil za izdelavo projekta PGD za celotni cestni del. Tožeča stranka naj bi kot pogoj za izdelavo projekta PGD za cestni del zahtevala od tožene stranke posebno naročilnico. Izdelavo takšnega projekta je tožena stranka opisovala tudi kot „pretvorbo“ projekta PZI v PGD. Tožena stranka naj bi prav za izdelavo projekta PGD dala naročilnico št. 2010/8. Na temelju te naročilnice naj bi bil izdelan projekt PGD, na katerega naj bi bila pridobljena soglasja v obdobju april – oktober 2010. Na temelju te naročilnice naj bi upnik zahteval plačilo s posebnim računom. To terjatev naj bi tožena stranka že plačala. S plačilom tega računa naj bi bile poravnane vse obveznosti tožene stranke za plačilo PGD. Projekt PZI naj bi bil oddan julija 2009, projekt PGD pa marca 2010 (l. št. 138 in 139).

8. V pripravljalni vlogi z dne 21. 1. 2013 je tožeča stranka predlagala postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki naj „ugotovi na podlagi ponudb tožeče stranke, naročil tožene stranke, pogodbenih določil in na podlagi listin, ki dokazujejo opravljena dela, obseg izpolnitve pogodbene obveznosti s strani tožeče stranke“ (l. št. 145). Tožečo stranko je na tem naroku že zastopal odvetnik.

9. V drugi pripravljalni vlogi (označeni kot: odgovor na tožbo in ugovor krajevne pristojnosti, l. št. 147 in nasl., z dne 13. 2. 2013) je tožena stranka zanikala, da bi tožeča stranka za toženo stranko izvedla dela, zaradi katerih je bila vložena tožba. Zanikala je tudi, da bi takšna dela naročila. Predlagala je zaslišanje dveh prič (l. št. 150).

10. Prvi narok za glavno obravnavo je bil 9. 5. 2014. 11. Prvostopenjsko sodišče je v svoji prvi sodbi tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožena stranka plačala 6.324,00 EUR tožeči stranki. S tem je plačala tisto, kar je bila dolžna na temelju naročilnice, ker ni imela prav obsežnega dela in je bilo vse njeno delo zgolj sprememba že izdelanih in plačanih del v zvezi z načrti PZI.

12. Pritožbeno sodišče je razveljavilo prvostopenjsko sodbo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Njegov napotek je bil, da naj se postavi izvedenec za ugotovitev, ali delo tožeče stranke ustreza pogodbeno dogovorjenem delu.

13. V novem postopku je prvostopenjsko sodišče postavilo izvedenca. Izvedenec je v izvedenskem mnenju ugotovil, da naj bi bilo opravljenih le za 91 % del. 14. Druga prvostopenjska sodba je odločila, da sta stranki sklenili Pogodbo št. 005/2009. Med strankama je nesporno, da je bil račun za 6.324,00 EUR plačan. V računu št. 000033-0003498 za znesek 28.848,60 EUR je tožeča stranka uveljavljala le še plačilo za opravljeno delo po postavkah 6.2.4. - 6.2.7 in za 6.2.9 ponudbenega predračuna in se vse postavke nanašajo na PGD. Izvedenec je ugotovil, da je bilo opravljenih za 91 % del, njihova vrednost naj bi znašala 21.932,75 EUR. Tožena stranka ni navedla, da del tožeča stranka ni opravila, temveč le, da izvedenec ni upošteval že plačanih del. Neutemeljeni so ugovori tožene stranke, da ni imela možnosti vpogleda v listine, ki jih je uporabil izvedenec, saj se te listine nahajajo prav pri toženi stranki. Trditev, da je datum na dveh fotografijah o fasciklih kasnejši od samega ogleda, pa naj bi bila neutemeljena, saj je iz platnic fascikla dobro razvidna njegova vsebina. Tožena stranka naj bi tudi vsebini in ugotovitvam izvedenca ne ugovarjala.

15. Končno je sodišče odštelo od 21.932,75 EUR že plačan znesek 6.324,00 EUR. Toženi stranki je naložilo plačilo preostanka v višini 15.608,75 EUR in zakonske zamudne obresti. V preostanku je zahtevek zavrnilo.

16. Zoper prvostopenjsko sodbo sta vložili pritožbo obe stranki.

17. Pritožba tožeče stranke se nanaša le na v zvezi z naročilnico št. 2010/8 opravljeno delo. Po mnenju pritožbe se naročilnica nanaša na dodatna dela, ki nimajo nobene povezave s pogodbo št. 005/2009. Tožeči stranki bi torej moralo biti prisojeno še 6.324,00 EUR.

18. V svoji pritožbi je tožena stranka ponovila, da ni imela možnosti vpogleda v listine. Sodba naj bi temeljila na listinah, ki naj jih ne bi bilo v sodnem spisu in na listinah, s katerimi naj bi bila tožena stranka sploh ne bila seznanjena, niti naj ne bi imela možnosti, da bi se z njimi seznanila. Trdi tudi, da je delo izvedenca grajala (l. št. 310). Pritožba navaja še, da je tožena stranka ugovarjala, da tožeča stranka del ni opravila. Izvedenec naj bi tudi napačno upošteval ceno za cel sklop del (celoto po določeni postavki), čeprav naj bi bilo za izdelavo PGD potrebno opraviti le nekatera dela. Izvedenec bi po mnenju tožene stranke moral upoštevati, da je bil opravljen le del dela. Sodišče ne bi smelo utemeljiti svoje sodbe z po izvedencu ugotovljenimi dejstvi, ker izvedenec ni imel vpogleda v PGD. V sodnem spisu PGD sploh ni.

19. Sodba naj ne bi glede naročilnice št. 2010/8 in njenega pomena ničesar ne obrazložila. Prav tako naj ne bi obrazložila, zakaj ni pravni temelj za predelavo PZI v PGD in za plačilo prav ta naročilnica, kot je menila tožena stranka. Pravni posel v zvezi z naročilnico št. 2010/8 in pravni posel v zvezi s ponudbo št. 034758 naj bi bila različna, zato tudi plačilo po v zvezi z naročilnico sklenjeni pogodbi ni isto kot plačilo v zvezi s ponudbo št. 034758. Šlo naj bi za dva različna pravna posla.

20. Pritožba tožene stranke je utemeljena. Pritožbeno sodišče ji je ugodilo in je prvostopenjsko sodbo v po toženi stranki izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo še glede glavnice v višini 15.608,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (355. člen ZPP). Pritožba tožeče stranke ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, in v po tožeči stranki izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

I. ODLOČITEV O PRITOŽBI TOŽENE STRANKE

21. S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti kakšen posel, naročnik pa se zavezuje k plačilu opravljenega posla (619. člen OZ). Posel je lahko tudi takšen, da mora podjemnik opraviti kakšno umsko delo, na primer izdelavo načrtov. Posel je lahko sestavljen iz več delov; za vsako takšno delo je lahko predvidena posebno plačilo. V takšnem primeru vsebuje podjemna pogodba seznam (popis) del in seveda plačil za vsako posamezno delo.

22. Stranki tega postopka sta sklenili Pogodbo za projektiranje komunalne infrastrukture št. 005/2009 z dne 2. 7. 2009 (priloga A2). Pogodba nosi sicer tudi številko 036208, ne glede na dve različni označbi gre za isto pogodbo. Pritožbeno sodišče ponovno pojasnjuje, da se bo prav ta pogodba v nadaljevanju imenovala „projektantska pogodba“. Projektantsko pogodbo sta podpisali obe stranki, kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče in jo torej sklenili. Ta pogodba je bila podjemna pogodba. Tožeča stranka je bila v tej pogodbi podjemnik, tožena stranka pa naročnik.

23. S projektantsko pogodbo se je namreč tožeča stranka predvsem zavezala izdelati PGD in PZI (1. člen projektantske pogodbe), in sicer proti plačilu. Projektantska pogodba je predvidevala, da bo morala tožeča stranka opraviti vrsto različnih del. Podrobnega popisa del in plačil za posamezna dela listina z imenom „Pogodba za projektiranje komunalne infrastrukture št. 005/2009 z dne 2. 7. 2009“ ni vsebovala. Vendar to ni pomenilo, da takšnega popisa del in plačil ni bilo. S projektantsko pogodbo se je namreč tožeča stranka zavezala izvajati dela v skladu z obema, z njene strani že pred sklenitvijo projektantske pogodbe danima ponudbama (1. odstavek 2. člena projektantske pogodbe). Od teh dveh ponudb je za odločitev v tem sporu pomembna le ena, namreč ponudba št. 034758 (priloga A3). Ponudba sama je bila pomembna zato, ker je bil v njej bil popis dolgovanih del vključno z navedbo podrobnih cen za opravo vsakega posameznega dela. Vsebina listine, ki se je imenovala ponudba, je torej postala del podjemne pogodbe. Prav s to listino so torej bila pravzaprav opredeljena dolgovana dela in cene za posamezna dela.

24. Tožena stranka je sicer ponudbo potrdila pod predpostavko, da bo tožeča stranka dala popust v višini 7 % (Potrditev ponudbe z dne 2. 4. 2009, priloga A1). Skupna cena naj bi tako znašala 156.554,93 EUR. Ko sta stranki sklenili projektantsko pogodbo, je pri takšni ceni, kot je že bila navedena v Potrditvi ponudbe, ostalo. Skupna in enotna cena je znašala 156.770,82 EUR (1. odstavek 6. člena projektantske pogodbe). Ta znesek bi morala torej plačati tožena stranka (naročnik), če bi tožeča stranka (podjemnik) opravila vsa po projektantski pogodbi predvidena dela. Tožeča stranka bi torej morala izdelati vse načrte, tožena stranka takšne načrte plačati.

25. Tožeča stranka je v tej pravdi zahtevala plačilo za izdelavo različnih načrtov, ki so bile v prej navedeni ponudbi naštete v točkah 6.2.4 do 6.2.7 in v točki 6.2.9 (l. št. VL 42 in nasl. in 129 in nasl.). Njene navedbe, ki so bile povzete v začetnem delu te sodbe, niso puščale nobenega dvoma glede tega, na kateri pravni temelj opira tožeča stranka svoj zahtevek: na projektantsko pogodbo.

26. Zahtevek tožeče stranke je bil zahtevek na plačilo dela pogodbeno dogovorjene cene (619. člen OZ). Predpostavka za uveljavljanje takšnega zahtevka pa je v vsakem primeru, da je bilo delo sploh izročeno (3. odstavek 642. člena OZ; 1. odstavek 632. člena OZ).

27. Zahtevek tožeče stranke je neutemeljen, ker ni zadostila svojemu dokaznemu bremenu (212. člen ZPP). Tega je nosila sama, saj je uveljavljala zahtevek na plačilo dela nagrade za svoje delo.

28. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 21. 1. 2013 (l. št. 145) predlagala postavitev izvedenca ustrezne stroke, ki naj „ugotovi na podlagi ponudb tožeče stranke, naročil tožene stranke, pogodbenih določil in na podlagi listin, ki dokazujejo opravljena dela, obseg izpolnitve pogodbene obveznosti s strani tožeče stranke“ (l. št. 145). Takšen dokazni predlog je tožeča stranka dala, še preden je tožena stranka sploh ugovarjala, da tožeča stranka posla ni opravila. Vendar je tožena stranka takšen ugovor podala v drugi pripravljalni vlogi (označeni kot: odgovor na tožbo in ugovor krajevne pristojnosti, l. št. 147 in nasl., z dne 13. 2. 2013). Ta vloga je neposredno sledila vlogi tožeče stranke, v kateri je predlagala postavitev izvedenca in je bila vložena še pred prvim narokom za glavno obravnavo.

29. V vlogi z dne 13. 2. 2013 je torej tožena stranka zanikala, da bi tožeča stranka za toženo stranko izvedla dela, zaradi katerih je bila vložena tožba. Zanikala je tudi, da bi takšna dela naročila. Predlagala je zaslišanje dveh prič (l. št. 150). Trditve tožeče stranke so bile v popolnem nasprotju s trditvami tožeče stranke, ki je trdila, da je posel opravila.

30. S tem je na tožečo stranko padlo dokazno breme. Če bi hotela uspeti s svojim zahtevkom bi morala trditi, da opravila vsa dela, za katera je zahtevala plačilo in za to predložiti tudi dokaz. Potrebne trditve je tožeča stranka postavila. Ker je šlo pri teh poslih za izdelavo načrtov (PGD), bi jih morala tožeča stranka še predložiti sodišču. 31. Stranka je tista, ki mora predlagati izvajanje konkretnih dokaznih sredstev. Smisel predložitve dokaznih sredstev („dokazov“, kot se izraža ZPP) je v tem, da se sodišče lahko samo lahko prepriča o resničnosti postavljenih trditev. Sodišče se sme odločiti le na temelju lastnega zaznavanja. V tej zadevi pa se sploh (in za začetek) ni zastavljalo vprašanje, ali je tožeča stranka dovolj kakovostno opravila svoje delo, temveč ali je sploh sestavila načrte. Ti so bili očitno utelešeni v listinah, saj je tako predvidevala sama projektantska pogodba (3. člen). Prav tako bi jih lahko predložila digitalni obliki, saj je predložitev projekta v takšni obliki predvideval isti člen pogodbe.

32. Izvedenec je sicer v marsičem v vlogi pomočnika sodišča. Izvedenec pa se lahko postavi le za ugotovitev dejstev, ki se lahko ugotovijo le s pomočjo posebnega strokovnega znanja, ki ga sodišče samo nima (243. člen ZPP). Če naj bi s svojim strokovnim znanjem preizkusil listine in iz njih sklepal na druga dejstva, pa mora stranka predhodno te listine predložiti sodišču, če jih ima (1. odstavek 226. člena ZPP). Isto, povedano drugače: ni dopustno naložiti izvedencu, da sam pridobiva listine, če jih stranka ima in jih lahko predloži (1. odstavek 226. člena ZPP). Prav na to je tožeča stranka utemeljeno opozorila v svoji pritožbi (l. št. 309).

33. Tožeča stranka se je, kot je razvidno iz njene vloge z dne 21. 1. 2013, zavedala, da obseg izpolnitve pogodbene obveznosti tožeče stranke ni nesporen. Tako je mogoče sklepati iz njenega predloga, naj sodišče postavi izvedenca, ker naj „ugotovi na podlagi ponudb tožeče stranke, naročil tožene stranke, pogodbenih določil in na podlagi listin, ki dokazujejo opravljena dela, obseg izpolnitve pogodbene obveznosti s strani tožeče stranke“ (str. 5 navedene vloge = l. št. 145). Takšen dokazni predlog postane še bolj razumljiv, če se ga postavi v splošni kontekst: v isti vlogi je tožeča stranka celo sama trdila, da vseh del ni opravila, le da je tudi trdila, da je zaradi tega sama znižala svoj zahtevek za plačilo (ceno). Storila naj bi to tako, da je toženi stranki dala popust (l. št. 145). V nadaljevanju je potem dala predlog o dokazu z izvedencem, kot je bil dobesedno povzet v tej r. št. 34. V drugi pripravljalni vlogi je tožena stranka zanikala, da bi tožeča stranka za toženo stranko izvedla dela, zaradi katerih je bila vložena tožba (l. št. 150), kot je že bilo obrazloženo. S tem je dokazno breme prešlo na tožečo stranko, ki pa listin ni predložila. Za postavitev izvedenca prvostopenjsko sodišče ni imelo pravnega temelja, ne glede na to, kako je o tem v prvem pritožbenem postopku odločilo pritožbeno sodišče. 35. Tožeča stranka načrtov, za katere izdelavo je zahtevala plačilo, sodišču nikoli ni predložila. Uslužbenec tožeče stranke A. V. je kot priča na narok za glavno obravnavo 9. 5. 2014 (l. št. 187 in nasl.) sicer prinesel načrte, ki pa jih potem sodišču tožeča stranka vseeno ni predložila. Katere načrte je A. V. sploh prinesel na narok, se niti pritožbeno sodišče samo ni moglo prepričati, ker jih ni v spisu. Ves čas tega postopka je ostalo odprto, kakšne načrte je tožeča stranka sploh sestavila. Čeprav to ni odločilno, je posledično ostalo nejasno tudi, na temelju katerih listin je izvedenec sploh sestavil svoje izvedensko mnenje.

36. Pritožba tožene stranke je na več mestih (zlasti l. št. 308 in 311) torej pravilno opozorila na to, da izvedensko mnenje ne sme temeljiti na listinah, ki niso bile predložene sodišču. Kršitev določb pravdnega postopke je tožena stranka grajala v pripombah na izvedensko mnenje, in tudi v skladu s 1. odstavkom 286.b člena ZPP na zadnjem naroku za glavno obravnavo (narok z dne 11. 9. 2015, l. št. 290).

37. Ravnanje tožeče stranke, ki ni predložila listin, je torej pomenilo ravnanje v nasprotju s svojim dokaznim bremenom. Neugodne posledice mora zato nositi tožeča stranka sama. Ta je v tem, da se na izvedensko mnenje sodišče ne sme opreti, ker je šlo za na nedovoljen način izveden dokaz.

38. Naknadno tožeča stranka ne more nastopiti dokaza z listinami, ker to preprečuje 1. odstavek 286. člena ZPP. Zahtevek tožeče stranke je torej neutemeljen, in sicer v celoti. Kolikor je prvostopenjsko sodišče zahtevek delno zavrnilo, je takšna odločitev sicer pravilna, ne pa tudi razlogi, ki jih je navedlo v prid svoji odločitvi.

II. ODLOČITEV O PRITOŽBI TOŽEČE STRANKE

39. Razlogi za zavrnitev pritožbe tožeče stranke so bili podani pravzaprav že v zvezi s pritožbo tožene stranke (glej pod I te sodbe).

40. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da med strankama sploh ni bilo sporno, da je bil po naročilnici št. 2010/8 z dne 11. 3. 2010 dolgovani znesek (6.324,00 EUR) plačan. Te ugotovitve nobena od pritožb ne izpodbija. Vsaka od obeh strank si je pomen naročilnice št. 2010/8 razlagala drugače. Po mnenju tožeče stranke je tožena stranka z njim naročila dodatna dela, ki s projektantsko pogodbo sploh niso bila predvidena. Torej bil lahko tožeča stranka zahtevala od tožene stranke vseh 28.848,60 EUR.

41. Tožena stranka naj bi po svojih trditvah z navedeno naročilnico naročila le izdelavo PGD v omejenem obsegu. S tem naj bi odpadlo plačilo za PGD po točkah 6.2.4 do 6.2.7 in po točki 6.2.9 ponudbe št. 034758 (v povezavi s projektantsko pogodbo) v skupni višini 28.848,60 EUR. Plačilo 6.324,00 EUR naj bi torej nadomestilo obveznost tožene stranke za po pogodbi prvotno predvideno plačilo v višini 28.848,60 EUR. Pojasnila tožene stranke, kako je lahko naknadno odstopila od svojega naročila in zakaj naj bi tožeča stranka na to pristala, niso bile nikoli posebej natančne. Ne glede na to, pa pomanjkanje trditev nima nobenega vpliva na odločitev v tej zadevi.

42. Ker tožeča stranka na temelju projektantske pogodbe, v povezavi s ponudbo št. 034758 ni upravičena do nobenega plačila, je povsem vseeno, kaj sta se stranki s to naročilnico res dogovorili. Zahtevka tožeče stranke plačilo na temelju te naročilnice ne zmanjšuje in tudi ne nadomešča. V obeh primerih zato, ker zahtevek tožeče stranke na plačilo 28.848,60 EUR ni utemeljen.

43. Iz teh razlogov je neutemeljena tudi pritožba tožeče stranke. Sodba prvostopenjskega sodišča je sicer glede zneska 6.324,00 EUR pravilna, toda iz povsem drugih razlogov.

III. STROŠKI POSTOPKA

44. Tožena stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov sodnih taks v izvršilnem postopku, materialnih stroškov v višini 10,00 EUR in različnih nagrad za postopek izvršbe na temelju verodostojne listine. Sodna takse je znašala 41,00 EUR in do povrnitve te takse je tožena stranka upravičena. Materialni stroški niso izkazani, in zato ne more zahtevati povrnitve teh stroškov. Tožena stranka ni upravičena do povrnitve nagrad za postopek ki so ji nastali med izvršilnim postopkom na temelju verodostojne listine, ker se je postopek nadaljeval kot pravdni postopek (glej pojasnilo k tarifni št. 3100).

45. Tožena stranka je zahtevala v prvem prvostopenjskem postopku povrnitev nagrade po tar. št. 3100 za odgovor na tožbo v višini 578,50 EUR in 20 % DDV in nagrado za naroke v višini 534,00 EUR in DDV. Zahtevala je tudi povrnitev nagrade za odgovor na pritožbo v prvem pritožbenem postopku v višini 788,80 EUR (tar. št. 3210) in DDV v višini 22 % od tega zneska. Do povrnitve vseh teh zahtevanih stroškov je upravičena, stroški pa znašajo 2.297,34 EUR.

46. V drugem prvostopenjskem postopku je zahtevala nagrado za narok v višini 591,60 EUR na naroku dne 11. 9. 2015. Do te nagrade je na temelju tar. št. 3102 upravičena v celoti.

47. Tožena stranka je zahtevala povrnitev sodne takse v višini 741,00 EUR za pritožbo in nagrade za pritožbo v višini 788,80 EUR in 22 % DDV od tega zneska.

48. Upravičena je do povrnitve sodne takse v višini 741,00 EUR. Nagrada za delo odvetnika se mora odmeriti od znižane vrednosti spornega predmeta v pritožbenem postopku, ki je znašala le še 15.608,75 EUR, zato je upravičena do povrnitve 587,20 EUR in do DDV v višini 22 % od tega zneska, kar znaša skupaj 716,38 EUR, s sodno takso za pritožbo vred pa 1.457,38 EUR.

49. Vsakega od obeh zneskov mora tožeča stranka povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

Op. št. (1): Listovne številke na izvršbo na temelju verodostojne listine nanašajočega se spisa se bodo označevale kot:1. št. VL.

Op. št. (2): V nadaljevanju se bo ta projekt označeval kot: PGD.