Jedro

Ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da manjkajo v izpodbijanih sklepih razlogi o odločilnih dejstvih, če sodišči pri uporabi določbe 124.čl. ZIP nista posebej obrazložili odgovornosti dolžnikovega dolžnika po 1.odst. 154.čl. in 158.čl. ZOR. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno šteli kot prednostno upničino izvršljivo terjatev, ki vsebuje za določeno obdobje razliko med upničino invalidsko pokojnino in osebnimi prejemki (če bi še delala) oziroma med invalidsko in starostno pokojnino, ker je zaradi posledic poškodbe prišlo do upničine invalidske upokojitve (izguba delovne zmožnosti).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo dolžnikovemu dolžniku D., podjetju, da v 8 dneh plača upnici znesek 341.755,43 SIT in zakonite zamudne obresti od zneska 198.714,26 SIT od 12.10.1995 dalje do plačila ter stroške izvršilnega postopka v znesku 9.975,00 SIT. Za izterjavo te terjatve je dovolilo izvršbo z nalogom Agenciji za plačilni promet L., da z žiro računa dolžnikovega dolžnika prenese na upničino hranilno knjižico navedene zneske po pravnomočnosti sklepa. Pritožbo D. je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije je vložilo proti sklepoma sodišč prve in druge stopnje zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 124. in 125.čl. Zakona o izvršilnem postopku - ZIP v zvezi s 1.odst. 154.čl. in 158.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR ter zaradi bistvene kršitve določb 13.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 14.čl. ZIP. V obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti se navaja, da izpodbijana sklepa zaradi zmotne uporabe določbe 2.odst. 125.čl. ZIP nimata razlogov o odločilnih dejstvih. Pretežni del izvršljive terjatve je premoženjska škoda (razlika osebnega dohodka), ki nima prednosti pred upravnimi izplačilnimi prepovedmi. Sodišči nista utemeljili, če je dolžnikov dolžnik odgovoren po določbah ZOR za opuščeno odtegnitev obrokov ter če obstaja med opustitvijo in zatrjevano škodo vzročna zveza. Dolžnikov dolžnik ne more biti odgovoren za izplačilo zapadlih obrokov v večjem obsegu, kot je bila predlagana in dovoljena izvršba proti dolžniku. Končno se v zahtevi za varstvo zakonitosti še navaja, da izpodbijana sklepa nimata obrazložitve o višini zneska. Za čas, ko je bila izvršba na podlagi sklepa z dne 1.7.1994 odložena, do vročitve sklepa o nadaljevanju izvršbe dolžnikovemu dolžniku dne 9.2.1995, ta ni odgovoren za neizvajanje sklepa o rubežu dolžnikovega osebnega dohodka.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama in nobena od njiju nanjo ni odgovorila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da manjkajo v izpodbijanih sklepih razlogi o odločilnih dejstvih, če sodišči pri uporabi določbe 124.čl. ZIP nista posebej obrazložili odgovornosti dolžnikovega dolžnika po 1.odst. 154.čl. in 158.čl. ZOR. Po 1.odst. 124.čl. ZIP lahko upnik predlaga, naj sodišče v izvršilnem postopku s sklepom naloži družbeni pravni osebi, da mu mora poravnati vse obroke, ki jih ni odtegnila in izplačala po sklepu o izvršbi. Obveznost dolžnikovega dolžnika temelji na navedeni določbi in sodišču ni potrebno ugotavljati njegove odškodninske odgovornosti po ZOR.

Vrhovno sodišče se ne strinja s stališčem, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da izvršilni naslov ne vsebuje terjatve, ki bi imela po 2.odst. 125.čl. ZIP prednost pred upravnimi izplačilnimi prepovedmi. Po tej določbi upravna izplačilna prepoved ne vpliva na izvršbo med drugim za poravnavo odškodnine za škodo zaradi porušenega zdravja ali zmanjšanja oziroma izgube delovne zmožnosti. Iz besedila določbe ni mogoče sklepati, da bi bila izvzeta premoženjska škoda. Zahteva za varstvo zakonitosti tako stališče zavzema, čeprav hkrati šteje, da bi imela renta (za katero je bil izvršilni postopek na upničin predlog ustavljen) vendarle prednost. Da vsebuje odškodnina za prizadeto zdravje tudi odškodninsko terjatev za premoženjsko škodo, izhaja tudi iz določbe 195.čl. ZOR. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno šteli kot prednostno upničino izvršljivo terjatev, ki vsebuje za določeno obdobje razliko med upničino invalidsko pokojnino in osebnimi prejemki (če bi še delala) oziroma med invalidsko in starostno pokojnino, ker je zaradi posledic poškodbe prišlo do upničine invalidske upokojitve (izguba delovne zmožnosti).

Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijani sklep potem, ko je s sklepom z dne 22.11.1995 (po predlogu upnice za delno ustavitev izvršbe zaradi izterjave mesečne rente) ugotovilo, v kakšnem obsegu se proti dolžniku izvršba nadaljuje. V takem obsegu je naložilo plačilo dolžnikovemu dolžniku in proti njemu dovolilo izvršbo. V sklepu je posebej ugotovilo, da je znesek, za katerega je bila dovoljena izvršba proti dolžnikovemu dolžniku, nekoliko manjši, kot je znašala 1/3 dolžnikovih prejemkov, ki bi jo moral delodajalec odtegniti v času od 1.5.1995 do 30.11.1995. Pred tem obdobjem v teku izvršilnega postopka dovoljeni odlog izvršbe, ki ga omenja zahteva za varstvo zakonitosti, na pravilnost izpodbijanih sklepov ne more vplivati.

Iz vseh navedenih razlogov je vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno (393.čl. v zvezi s 408.čl. ZPP).