Jedro

1. V delovnem sporu se ugotavlja ustreznost razporeditve delavca invalida z vidika omejitev, priznanih z odločbo ZPIZ.

2. Vprašanje delavčeve zmožnosti za delo se ne more presojati v delovnem sporu zaradi razporeditve, ampak v postopku pred organi ZPIZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa o razporeditvi z dne 21.8.1996. Tožnici je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 65.245,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.12.2001 do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki uveljavlja pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava iz 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da sodišče prve stopnje ni rešilo vseh relevantnih vprašanj ter, da je potrdilo sklep o razporeditvi, ki je vseboval povsem nedopustno "izvršilno klavzulo", to je, da ugovor ne zadrži izvršitve. Tak sklep je imel za posledico dejstvo, da je tožnica kljub nedokončnemu sklepu morala delati na delovnem mestu, na katerem po odločbi ZPIZ ne bi smela delati. Tožnica se ni strinjala z mnenjem dr. B. in je zahtevala mnenje drugega izvedenca. Ne spomni se, da bi kdajkoli prejela sklep o postavitvi dr. B. za izvedenca, sodišče prve stopnje pa se tudi ni opredelilo do njenih ugovorov v zvezi z mnenjem, ki ga je podal. Sodišče prve stopnje se sklicuje tudi na odločbo ZPIZ, ki je neobvezujoča in izpovedi prič, da ni delala z alergeni, pri tem pa ni objektiviziralo tožničine izpovedi, da ima težave s čistili. Snovi, ki škodujejo tožnici, se nahajajo vsepovsod v prostorih tožene stranke in izven njih. Tudi mnenje dr. C. ni strokovno, saj ni usposobljen za področje alergij. Sodišče pa njegovo mnenje jemlje za verodostojno in strokovno. Pritožba še navaja, da tožnica ni videla nobene sistemizacije, v kateri bi bilo sistemizirano delovno mesto negovanje tovarniških prostorov ali prostorov uprave. Tožnica meni, da številni zdravniški izvidi kažejo, da je mogoče astmatike sanirati s popolno izključitvijo iz delovnega okolja in je le tako mogoče preprečiti slabšanje stanja. Delo, ki ga opravlja, ko prihaja dnevno v stik s čistili in drugimi snovmi, ki dražijo njena čutila, zagotovo ni ustrezno. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe in stroškovno ugoditev zahtevku oz. razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka s sklepom z dne 21.8.1996 razporedila tožnico na delovno mesto "negovanje tovarniških prostorov". Tožnica je sicer invalid III. kategorije in ima na podlagi odločbe ZPIZ z dne 10.8.1993 pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo z omejitvami: ne delati z lepili, lakom, prahom in kromom s polnim delovnim časom od 24.6.1993 dalje. Vse do sporne odločbe o razporeditvi z dne 21.8.1996 je opravljala tapetniška dela. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila sporna razporeditev v skladu z omejitvami iz odločbe z dne 10.8.1993. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zahtevek tožnice utemeljeno zavrnilo. Pritožbene navedbe, da ni rešilo vseh relevantnih vprašanj, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh vprašanj, ki so za rešitev tega spora relevantna. Bistveno vprašanje je namreč, ali je bila tožnica razporejena v skladu z omejitvami iz odločbe ZPIZ z dne 10.8.1993. Res je sicer, da je "izvršilna klavzula" v sklepu z dne 21.8.1996 nezakonita. Nima pa to za posledico tudi nezakonitosti sklepa v celoti. V sklepu je namreč določeno, da ugovor ne zadrži njegove izvršitve. Tožena stranka je očitno izhajala iz 106. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93), da ugovor zoper sklep o začasni razporeditvi ne zadrži izvršitve. Sporni sklep pa po vsebini ni sklep o začasni razporeditvi, čeprav ga je tožena stranka tako poimenovala. Začasna razporeditev je možna le v izjemnih, nujnih primerih. Take situacije v spornem primeru ni bilo, saj je tožnica leta 1993 dobila status invalida III. kategorije, na podlagi odločbe ZPIZ, s katero ji je bil ta status priznan, pa je bila s sporno odločbo prvič razporejena na drugo ustrezno delovno mesto. Dejstvo, da se pričakuje izdaja nove odločbe ZPIZ o delazmožnosti ni nujen primer, ki bi utemeljeval izdajo sklepa o začasni razporeditvi. Sporni sklep je sklep o razporeditvi, ki bi ga tožena stranka lahko izvršila šele z dokončnostjo. Sklep pa nikoli ni postal dokončen, saj tožena stranka o njem ni odločila, v veljavi pa je bil do nove razporeditve v juniju 1997. Tožena stranka na podlagi tega sklepa od tožnice ne bi smela zahtevati, da pred dokončnostjo začne delati na delovnem mestu "negovalka tovarniških prostorov". Vendar pa - kot rečeno - dejstvo, da je začela delati pred dokončnostjo, na zakonitost sklepa ne vpliva, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati napačne uporabe materialnega prava. Na podlagi 3. odstavka 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94) je sodišče prve stopnje lahko samo odločilo o pravici tožnice iz delovnega razmerja (v tem primeru o zakonitosti sklepa z dne 21.8.1996), ker delodajalec ni odločil o njenem ugovoru.

Glede pritožbenih navedb v zvezi z izpovedjo dr. B. pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tej zadevi nastopal kot priča in ni bil postavljen za izvedenca. Zato tožnica sklepa o postavitvi izvedenca ni mogla prejeti. Tožnica je nasprotovala njegovi izpovedi in zahtevala postavitev Inštituta za medicino dela, prometa in športa za izvedenca v tej zadevi. Njena navedba, da noben zdravnik ni pooblaščen za dajanje mnenj o njenem stanju je nelogična, saj so končno tudi o tem, da ni sposobna za svoje prejšnje delo in da je invalid III. kategorije, odločili zdravniki. Konkretno ni povedala, v katerem delu izpoved dr. B. ni verodostojna (poudariti velja, da se njegova izpoved v celoti ujema z listinsko dokumentacijo), tudi Inštitut za medicino dela, prometa in športa pa daje mnenja po svojih zdravnikih; dr. B. je specialist medicine dela, prometa in športa. Zato sodišče prve stopnje ni imelo razloga za dvom v verodostojnost njegove izpovedi. Tudi pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da postavitev izvedenca v tej zadevi ni bila potrebna.

Tožena stranka je bila dolžna pri razporeditvi tožnice upoštevati omejitve, določene z odločbo ZPIZ z dne 10.8.1993. K. N. je izpovedala, da je tožena stranka pred razporeditvijo opravila poizvedbe pri lečečem zdravniku o ustreznosti ponujenega dela, kar izhaja iz listinskih dokazov. Da je delovno mesto "negovalka tovarniških prostorov" ustrezno, izhaja tudi iz drugih izvedenih dokazov, zlasti iz izpovedi dr. B.. Glede na vrsto proizvodnje - proizvodnja masivnega pohištva - je razumljivo, da se povsod na območju tovarne nahaja lesni prah. To je bilo znano tudi dr. B., ki pa je hkrati povedal (kar izhaja tudi iz tožničine izpovedi), da tožnica ni delala neposredno z lepili, lakom, prahom in kromom. To so bile namreč njene omejitve. Tožnica je povedala, da je le hodila skozi proizvodne prostore, kjer je koncentracija najmočnejša, ni pa v njih delala. Na razpolago je imela vodni sesalec, ki ne spušča prahu in sama je izbirala čistila (delo z le-temi ni sodilo med omejitve). Ne nazadnje je tudi iz odločbe z dne 23.8.1996 razvidno, da je tudi invalidska komisija pri presoji utemeljenosti zahteve za ponovno oceno delazmožnosti ugotovila, da delovno mesto ustreza pogojem iz odločbe z dne 10.8.1993 oz. da je tožnica za delo negovalke tovarniških prostorov sposobna. Mnenje, ki je izraženo v obraložitvi odločbe ZPIZ z dne 23.8.1996 je sicer res neobvezno, kot meni pritožba, kar pa pomeni le, da tožena stranka ni bila dolžna tožnice razporediti prav na to delovno mesto. Vendar pa odločba temelji na mnenju invalidske komisije, to je organa, ki je ugotovil tudi to, da tožnica ni več sposobna za svoje prejšnje delo (tapetniška dela); če je verodostojna ta ugotovitev, je lahko verodostojna tudi ugotovitev o ustreznosti novega delovnega mesta.

Sicer pa je potrebno poudariti, da se v spornem primeru ni reševalo vprašanje tožničine delazmožnosti, ampak ustreznost razporeditve z vidika omejitev, priznanih z odločbo ZPIZ iz leta 1993. Ugovore, ki jih je tožnica uveljavljala v postopku pred sodiščem prve stopnje in nato še v pritožbi, bi lahko podala v postopku, v katerem se je ugotavljala njena delazmožnost. Glede na trditve, da ji škoduje pravzaprav vse, kar se nahaja v zraku v prostorih in na dvorišču tožene stranke, je vprašanje, ali je tožnica sploh še sposobna za kakršnokoli delo. To pa je že vprašanje njene delazmožnosti, ki se ne more reševati v delovnem sporu zaradi razporeditve, ampak v postopku pred organi ZPIZ.

Pomisleki, izraženi v zvezi z obstojem sistemizacije delovnih mest so novo dejstvo, ki ga tožnica prvič izpostavlja v pritožbi. Ker ni izkazala, da tega dejstva ni mogla navesti v postopku do prvega naroka za glavno obravnavo, ga v pritožbenem postopku ni mogoče upoštevati (337. člen ZPP).

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo pravilno uporabilo in ker ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške.