Jedro

Upoštevaje povedano iz spisa ne izhaja, da (glej izrek izpodbijanega sklepa) ″se pritožnik na narok(e) ni zglasil in ni oporekal veljavnosti zapustnikove oporoke″. Vabilo pritožniku za narok 20. 8. 2019 ni bilo izkazano, medtem ko je upoštevaje fikcijo vročitve (glej 142. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD) vabilo za narok dne 25. 9. 2019 prejel šele po preteku 15 dnevnega roka po danem obvestilu z dne 13. 9. 2019, kar je prepozno in torej tudi vabilo pritožniku za ta narok ni izkazano. Drugih narokov do izdaje izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ni opravilo. Povedano drugače, drži zavzemanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Pritožniku je bila namreč kršena pravica do izjave, saj ni bil vabljen na narok v zapuščinski obravnavi in se posledično tudi ni imel možnosti izreči o sporni oporoki.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo o (oporočnem) dedovanju po pokojnem I. J., pri čemer je celotna vsebina izpodbijanega sklepa razvidna iz izreka sklepa, zato je pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo podrobneje povzemalo. Del izreka izpodbijanega sklepa so tudi ugotovitve, da je bil zapustnik samski in brez otrok, da sta njegova starša umrla pred njim, da je imel brate (B. J., Z. J. in E. J.), da je napravil oporoko in za oporočnega dediča določil brata B. J., da se je brat Z. J. odpovedal dedovanju in priznaval zapustnikovo oporoko ter da se zapustnikov brat E. J. ni zglasil na narok(e) v zapuščinski obravnavi in ni oporekal veljavnosti zapustnikove oporoke, medtem ko se je brat B. J. priglasil k dedovanju na podlagi oporoke. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče obrazložilo, da je sklep izdalo na podlagi podatkov zapuščinske obravnave in Zakona o dedovanju (ZD).

2. Zoper predmetni sklep je dedič E. J. vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov (in kršitve Ustave Republike Slovenije (URS) ter Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP)) in s predlogom, naj se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi (med drugim)1 navaja, da bi moralo zapuščinsko sodišče preložiti obravnavo dne 20. 8. 2019, saj mu ni bilo vročeno vabilo. Narok je opravilo brez njegove vednosti in razglasilo oporoko, brez da bi bili izpolnjeni pogoji. Ker je bilo treba o oporoki seznaniti pritožnika, je zapuščinsko obravnavo preložilo na 25. 9. 2019. Poštne pošiljke mu niso bile vročene in narok je bil preložen na 22. 10. 2019, ker mu vročitev za narok 25. 9. 2019 ni bila opravljena. 25. 9. 2019 narok ni bil zaključen in sodišče prve stopnje ne more izven naroka izdati sklepa o dedovanju. Sodišče tudi naroka 22. 10. 2019 ni opravilo, ker vabilo pritožniku ni bilo vročeno. Dejansko je v zadevi odločilo, ne da bi pritožniku omogočilo sodelovanje v zapuščinskem postopku – nezmožnost pristopiti na narok in izjaviti se o oporoki. Zapuščinska obravnava je osrednje procesno dejanje zapuščinskega postopka. Narok je v odsotnosti dediča mogoče opraviti le, če neupravičeno izostane oziroma se mu odpove. Iz obrazložitve sklepa ni razvidno, na kakšni dejanski in pravni podlagi je bil izdan sklep o dedovanju, brez da bi imel pritožnik možnost sodelovati v zapuščinskem postopku. Moralo bi biti pojasnjeno, zakaj se šteje, da je bil seznanjen z narokom. V tem delu sklep nima razlogov in ga ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V skladu z 210. členom ZD sodišče prekine postopek, če so sporna dejstva o pravicah, in stranke napoti na pravdo. Pritožnik lastnoročne oporoke ne priznava, saj ocenjuje, da je ni zapisal pokojni. Pritožniku ni bilo omogočeno sodelovati v postopku in se izjaviti o oporoki, v smislu upoštevanja, da gre za kontradiktoren postopek (kršene so mu bile pravice iz 22., 23., 25. in 33. člena URS, 6. in 13. člena EKČP ter 1. člena protokola k EKČP). Odločitev sodišča je arbitrarna.

3. Dedič B. J. je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Navaja, da ne drži, da pritožnik ni bil seznanjen s sodnim postopkom, da mu vabilo na narok ni bilo vročeno in da ni imel možnosti sodelovati v postopku. Dejansko je bil obveščen o prvem naroku. V danem primeru se lahko uporabi fikcija vročitve. Na prvi narok je bil vabljen po navadni pošti. Glede drugega naroka pa velja fikcija o vročitvi.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Iz spisa izhaja, da vabilo pritožniku na narok v zapuščinski zadevi dne 20. 8. 2019, na katerem je bila razglašena pisna oporoka, ni bilo izkazano, zato je sodišče prve stopnje zaradi seznanitve pritožnika z oporoko, o kateri bi se moral izjaviti, narok preložilo na 25. 9. 2019. Sodišče prve stopnje tudi dne 25. 9. 2019 ni imelo izkazanega vabila za pritožnika, zato je bil tega dne narok preložen na 22. 10. 2019. Takrat je (očitno) sodišče prve stopnje razpolagalo le s povratnico, iz katere izhaja, da zaradi dejstva, ker je imel pritožnik odklenjen hišni predalčnik, ni bilo opravljeno vročanje (vabila za narok in fotokopije oporoke), ki bi bilo skladno z Zakonom o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD (pisanje mu skladno z obvestilom o vročanju po preteku roka ni bilo puščeno v nabiralčniku, ampak se je vrnilo sodišču). Razpravljajoča sodnica je nato 13. 9. 2019 pošti posredovala navodilo, naj pritožniku ne glede na stanje hišnega predalčnika pisanje pusti v njem. Tako iz (druge) povratnice z dne 13. 9. 2019, ki jo je sodišče prve stopnje (očitno) prejelo po 25. 9. 2019, izhaja, da je bilo pritožniku pisanje ponovno vročano 13. 9. 2019. V odklenjenem hišnem predalčniku mu je bilo takrat puščeno obvestilo, kje je pisanje (vabilo za narok dne 25. 9. 2019 in fotokopija oporoke) in dan mu je bil rok 15 dni, v katerem ga lahko dvigne. Ker pisanja ni prevzel, mu je bilo po preteku roka pisanje puščeno v hišnem predalčniku. Narok dne 22. 10. 2019 ni bil opravljen oziroma je bil preklican (op. tudi sicer vabilo za ta narok ni izkazano) in 23. 10. 2019 je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep.

6. Upoštevaje povedano iz spisa ne izhaja, da (glej izrek izpodbijanega sklepa) ″se pritožnik na narok(e) ni zglasil in ni oporekal veljavnosti zapustnikove oporoke″. Vabilo pritožniku za narok 20. 8. 2019 ni bilo izkazano, medtem ko je upoštevaje fikcijo vročitve (glej 142. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD) vabilo za narok dne 25. 9. 2019 prejel šele po preteku 15 dnevnega roka po danem obvestilu z dne 13. 9. 2019, kar je prepozno in torej tudi vabilo pritožniku za ta narok ni izkazano. Drugih narokov do izdaje izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ni opravilo. Povedano drugače, drži zavzemanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD. Pritožniku je bila namreč kršena pravica do izjave, saj ni bil vabljen na narok v zapuščinski obravnavi in se posledično tudi ni imel možnosti izreči o sporni oporoki. Upoštevaje že predmetno kršitev, ki je podlaga za razveljavitev izpodbijanega sklepa in vračilo zadeve v novo odločanje, se pritožbeno sodišče s presojo še očitane absolutne kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD ni ukvarjalo.

7. Z zgoraj opisanim je bila torej storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, za katero se domneva vpliv na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa v celoti. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more dopolniti postopka oziroma te (absolutne) bistvene kršitve odpraviti samo, zato je na podlagi 354. člena ZPP v zvezi s 3. alinejo 365. člena ZPP in s 163. členom ZD izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbeno sodišče ne more sanirati omenjene kršitve s tem, da bi namesto sodišča prve stopnje zagotovilo pritožniku možnost izjaviti se o (sporni) oporoki, nato pa samo in tako prvič ter upoštevaje načelo kontradiktornosti odločiti v zadevi. Pri tem je treba dodati, da se pritožnik sklicuje še na določilo 210. člena ZD. S takšnim ravnanjem bi bilo na pritožbeni stopnji sojenja vsekakor prekomerno poseženo v pravico strank do pritožbe oziroma do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen URS).2 Ker se zadeva po dne 20. 4. 2019 umrlem Ivanu Jambroviču razveljavlja prvič, takšna odločitev ne pomeni pretiranega posega v pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

8. Sodišče prve stopnje bo tako moralo v ponovljenem odločanju izdati sklep, ki ne bo obremenjen z očitano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, pri čemer podrobnejši napotki za delo sodišča prve stopnje niso bili potrebni.

9. Pritožbeni stroški niso priglašeni, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katero se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika (člen 343/3 ZPP). Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Pritožbeno sodišče povzema le bistvene pritožbene navedbe, ki se nanašajo na izpodbijani sklep (ne povzema navedb v zvezi s poročilom vročevalske agencije z dne 6.11.2019, nabitjem sklepa na oglasno desko, ipd.). 2 Podobno tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevi III Ips 4/2013 z dne 17. 9. 2013.