Jedro

Nezakonit je akt lokalne skupnosti, s katerim ta ustanovi novo lovišče iz dela lovišča, ki ga ima že v upravljanju lovska organizacija in ji to po postopku, ki ga določa Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč, zaradi razlogov iz 27. člena tega zakona, ni bilo odvzeto iz upravljanja.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi sklep Skupščine občine Krško št. ... z dne 10.11.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka - Skupščina občine Krško ustanovila lovišče v delu k.o. Veliki Trn, v delu k.o. Raka, v delu k.o. Ravno in v delu k.o. Krško, določila mejo lovišča in določila, da se lovišče v navedenem obsegu na podlagi posebnega sporazuma dodeli v upravljanje Lovski družini VT.

S tožbo v upravnem sporu izpodbija navedeni sklep tožeča stranka - Lovska družina S., kateri naj bi bilo z odločbo z dne 4.11.1954 dodeljeno v gospodarjenje lovišče, ki je predmet izpodbijanega sklepa. Tožeča stranka meni, da je izpodbijani sklep nezakonit. Lovišče je bilo tožeči stranki dano v upravljanje za nedoločen čas v skladu s 23. členom Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (v nadaljevanju: zakon o lovu) in se ji sme odvzeti samo ob taksativnih pogojih, navedenih v 27. členu zakona. Določba 26. člena tega zakona tudi prepoveduje delitev lovišča. Odvzem lovišča ni prosta volja ustanovitelja, ampak pomeni sankcijo za nepravilno in nezakonito delovanje lovske družine oziroma druge lovske organizacije. Z izpodbijanim sklepom pa je tožena stranka dejansko odvzela tožeči stranki del lovišča oziroma ji ga niti ni odvzela, ampak je del tega lovišča dodelila drugi lovski organizaciji. S tem je kršila določbe 22., 27., 84. in 85 člena zakona o lovu in tudi posegla v pridobljene pravice tožeče stranke. Če se lovišče razteza na območje dveh občin je sprememba glede upravljanja lovišč, odvzema dela lovišča in gospodarjenja z njim, če se občini o tem ne sporazumeta, v pristojnosti Vlade Republike Slovenije, ne pa posamezne občine (2. odstavek 22. člena). Sporno lovišče je bilo tožeči stranki podeljeno sporazumno med občinama in zato zahteva tudi sporazumno spremembo. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep.

V odgovoru na tožbo prizadeta stranka Lovska družina VT. trdi, da je izpodbijani akt zakonit in meni, da vrhovno sodišče ni pristojno za odločanje o tej zadevi, ker dodelitev lovišča v upravljanju lovski družini ni upravni akt, ampak akt interne narave, ki zadeva gospodarjenje z divjadjo in naravo in je po 30. členu zakona za spore, nastale zaradi izročitve lovišča, pristojno sodišče združenega dela. Tožeča stranka tudi ni sprožila upravnega spora v roku 30 dni. Sklep je skupščina sprejela 10.11.1994, tožba pa je bila vložena več kot mesec in pol kasneje. Predlaga, da sodišče tožbo zavrže. Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Sodišče je najprej presodilo ugovora prizadete stranke, povezana s procesnima predpostavkama, ali je Vrhovno sodišče Republike Slovenije po zakonu pristojno, da presoja zakonitost izpodbijanega akta v upravnem sporu in ali je bila tožba vložena pravočasno.

Po prvem odstavku 157. člena Ustave Republike Slovenije odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali o obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, sodišče pristojno za upravne spore, če za določeno zadevo ni z zakonom predvideno drugo sodno varstvo. V konkretni stvari gre za akt lokalne skupnosti, s katerim naj bi ta posegla v pravno korist lovske družine - tožeče stranke, ki naj bi imela v upravljanju lovišče, katerega del je tudi lovišče, ki je predmet izpodbijanega akta. Dejstvo, da gre za akt lokalne skupnosti in da ta posega v pravno korist tožeče stranke, daje aktu značaj dokončnega posamičnega akta. Res je, da 30. člen Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Uradni list SRS, št. 25/76 in 29/86) določa, da spore o izročitvi ali odvzemu lovišča lovski organizaciji rešuje Sodišče združenega dela SRS, vendar sodišče pripominja, da je z dnem uveljavitve Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94) sodišče združenega dela prenehalo z delom (63. člen), posamezne njegove pristojnosti pa po navedenem zakonu (4., 5. in 6. člen) opravlja delovno oziroma socialno sodišče. Ker ta zakon ne določa, da to sodišče presoja tudi spore o izročitvi ali odvzemu lovišča lovski organizaciji in ker za tovrstne spore z zakonom ni predvideno drugo sodno varstvo, o tem sporu, v skladu s prej navedeno ustavno določbo, odloča pristojno sodišče (Vrhovno sodišče Republike Slovenije) v upravnem sporu.

Tudi ne drži trditev, da tožba ni bila vložena v zakonsko določenem roku. Iz dopisa Skupščine občine Krško št. ... z dne 27.12.1994, naslovljenega na Lovsko družino S., ki je med listinami v spisih, izhaja, da tožena stranka v prilogi tega dopisa pošilja Lovski družini S. - tožeči stranki izpodbijani sklep o ustanovitvi spornega lovišča. Med povratnicami, priloženimi dopisu, sicer povratnice o vročitvi dopisa - sklepa tožeči stranki ni, je pa povratnica o vročitvi tega sklepa dne 5.1.1995 M.B. (iz spisa je razvidno, da je ta član Lovske družine S.), vendar je že okoliščina, da je naveden dopis, datiran z dnem 27.12.1994, sama po sebi dovolj za dokaz, da je tožba, ki je bila sodišču poslana po pošti dne 24.1.1995, pravočasna. Datum izdaje akta na vprašanje pravočasnosti vložitve tožbe nima nikakršnega vpliva, saj je pravočasnost vložene tožbe vezana na vročitev izpodbijanega akta, ne pa na njegovo izdajo.

Pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta, je sodišče presodilo, da je tožba pravno utemeljena. Zakon o lovu v 27. členu izrecno določa razloge, kdaj sme ustanovitelj lovišča lovski družini, ki upravlja lovišče, vzeti lovišče ali njegov del in ga v skladu s tem zakonom dodeliti drugi organizaciji v upravljanje. V 23. členu pa isti zakon določa, da ustanovitelj izroči lovišče v upravljanje eni lovski organizaciji brez odškodnine. V primeru, če se površina lovišča razteza na območje dveh ali več občin, pa 2. odstavek 22. člena zakona določa, da ustanovijo lovišče te občinske skupščine sporazumno. Če se ne sporazumejo, odloči o ustanovitvi lovišča Vlada Republike Slovenije. Iz navedenih določb po mnenju sodišča logično sledi, da ustanovitelj lahko vzame del lovišča lovski organizaciji, ki z loviščem upravlja, le ob izpolnjenih pogojih iz 27. člena in po postopku, ki ga ta zakon določa. Če drži tožbena navedba (podatki v spisu temu pritrjujejo), da je bil del lovišča, ki je predmet upravnega spora in na katerem je tožena stranka z izpodbijanim aktom, brez sporazuma z občino Sevnica, ki je bila skupaj z občino Krško ustanovitelj lovišča, ki se deli, dodeljen v upravljanje tožeči stranki z odločbo z dne 1.10.1954 in pogodbo, ki sta jo 17.1.1967 sklenili obe občini s tožečo stranko za nedoločen čas, je izpodbijani akt tožene stranke nezakonit, saj je bil izdan v nasprotju z že navedenimi določbami zakona o lovu.

Ker so torej z izpodbijanim aktom kršene določbe zakona o lovu, je moralo sodišče odpraviti izpodbijani sklep na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97).