Jedro

Skupen namen pogodbenika je bil ta, da prevoznik opravi prevoze, naročnik pa mu jih plača. Glede na navedeno izjave tožene stranke o odpovedi vsem ugovorom, ni mogoče razlagati tako, da se je odpovedala tudi ugovoru neizpolnitve obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijani 3. in 4. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 86.106,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.5.2005 do plačila (3. točka izreka) in tožečo stranko obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.216,63 EUR z zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila, uveljavljala je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da ji ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni ter tožbenemu zahtevku ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da so predmet spora terjatve tožeče stranke, obračunane v višini 1.572.663,70 SIT po pogodbi 324/99-OT in v višini 7.297.246,70 SIT po pogodbi 324/99-OT. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev tožene stranke ugotovilo, da je tožeča stranka od A. Š. M. s.p., odkupila njegove terjatve do tožene stranke za prevoz blaga. Tožeča stranka je zatrjevala, da uveljavlja do tožene stranke zapadlo terjatev na podlagi dveh zapadlih računov odstopnika (A15). Trdila je tudi, da se je tožena stranka odpovedala vsem ugovorom, smiselno torej da je terjatev priznala.

Po oceni pritožbenega sodišča je za odločitev odločilnega pomena vprašanje pravne narave prevzetih terjatev in ali ima odpoved tožene stranke vsem ugovorom materialnopravni učinek tudi na njen, med postopkom prve stopnje podan ugovor, da tožeči stranki ni dolžna plačati terjatev za prevoze, ki jih prevoznik ni opravil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da terjatve odstopnika (v trenutku odstopa le teh tožeči stranki) še niso nastale. Zato je zaključilo, da ji je odstopil bodoče terjatve. Pritožnica takemu zaključku nasprotuje s trditvijo, da sta odstopnik in dolžnik (pred odstopom terjatve prevzemniku) že sklenila zavezovalni posel. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka sicer ni postavila trditev, na podlagi katerih bi lahko sodišče prve stopnje opravilo ustrezen zaključek o tem, da sta odstopnik terjatve kot prevoznik in dolžnik kot naročnik prevoza sklenila prevozno pogodbo v smislu 648. člena ZOR. Tudi dokazov (ki jih je sicer imela možnost pridobiti od odstopnika terjatve - primerjaj s 3. členom Pogodbe o odkupu terjatev) sodišču ni ponudila. Sklicevala pa se je na okoliščino, da se je tožena stranka odpovedala vsem ugovorom v zvezi z odstopljenimi terjatvami. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim očitkom sodišču prve stopnje (ki je navedeno odpoved ugovorom v smislu pripoznave dolga štelo za nemoralno), da taka izjava sama po sebi ni v nasprotju z moralo. Šteti jo je mogoče tudi kot priznanje obstoja terjatve, ki v konkretnem primeru prevzemniku olajšuje dokazovanje obstoja terjatve. Zato ima pritožnik prav, da se glede na podano izjavo o odpovedi ugovorom, ki bi jih lahko v trenutku odstopa imel dolžnik proti odstopniku, dokazno breme o tem, da prevozne pogodbe o prevozu stvari sploh niso bile sklenjene, na toženčevi strani. Ker pa tožena stranka niti ni trdila, da s prevoznikom ni sklenila prevozne pogodba, pač pa ravno obratno, torej da se je zavezala plačati prevozniku opravljene prevoze stvari na dogovorjene lokacije, je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da v času odstopa prevozna pogodba sploh še ni bila sklenjena. Zato pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da ji je bila odstopljena terjatev na plačilo, iz sklenjene prevozne pogodbe.

V skladu z določilom 1. odstavka 659. člena ZOR je bila tožena stranka dolžna plačati prevozniku prevoz in stroške v zvezi s prevozom; od trenutka ko je bila prevoznikova terjatev odstopljena tožeči stranki, pa je bil upravičena do plačila za opravljene prevoze tožena stranka, ker je s cesijo terjatve na tožečo stranko prišlo do spremembe upnika (1. odstavek 440. člena ZOR).

Po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka ni uspela izpodbiti dokazne ocene sodišča prve stopnje o pravno relevantnem dejstvu, da odstopnik ni opravil prevozov, katerih plačilo tožeča stranka vtožuje. Izražanje v pritožbi, da je to dejstvo ostalo sporno, ne drži. Sodišče prve stopnje je ugotovitve o tem oprlo na izjave prič, v tem delu pa pritožba ne vsebuje konkretnih očitkov dokazni oceni sodišča prve stopnje. Čim pa je tako, ugovor tožene stranke, da ni dolžna plačati svoje obveznosti iz pogodbe, ker je tožena stranka ni izpolnila, ni nepomemben. Če prevoz ni opravljen, ga naročitelju tudi ni treba plačati. Glede ugovora neizpolnitve pa se pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da izjava tožene stranke, da se odpoveduje vsem ugovorom, materialnopravno ne zavezuje, vendar iz drugih razlogov od tistih, na katere je odločitev oprlo sodišče prve stopnje. Stališče pritožnika, da je v skladu z načelom svobode urejanja obligacijskih razmerij izjava tožene stranke, da se odpoveduje tudi ugovoru zaradi neizpolnitve obveznosti prevoznika, je tudi za pritožbeno sodišče v konkretnem primeru nesprejemljivo. Sodišče prve stopnje je sicer zapisano izjavo tožene stranke, da se odpoveduje vsem ugovorom, zmotno presojalo kot nejasno izjavo. Po oceni pritožbenega sodišča izjava ni nejasna, pač pa za pravdni stranki sporna. Pri razlagi spornih določil pa se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določeni v zakonu (2. odstavek 99. člena ZOR). Možnost, da pritožbeno sodišče opravi razlago sporne določbe v smislu 2. odstavka 99. člena ZOR, izhaja iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. V razlogih sodbe je namreč navedlo, da se je tožena stranka zavezala plačati opravljene prevoze, prevoznik pa te prevoze opraviti. Pri tem iz podatkov spisa ne izhaja, da je bil namen sklenitve prevozne pogodbe, da prevoznik ne opravi prevozov oziroma, da toženec svojo pogodbeno obveznost iz prevozne pogodbe plača, ne glede na dejstvo ali bo prevoznik prevoze opravil ali ne. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da se je tožena stranka zavezala prevoznika tudi kreditirati (pogodba o okvirnem kreditu za obratna sredstva) in da mu je v ta namen odobrila okvirno posojilo v višini 13.000.000,00 SIT, vendar je glede te zaveze ugotovilo, da je bila s strani tožene stranke že izpolnjena, zato se izjava o odpovedi ugovorom tudi ne more nanašati na izpolnitev posojilne pogodbe. Trditev o tem, da vtožuje izpolnitev obveznosti na podlagi posojilne pogodbe pa tožeča stranka niti ni zatrjevala. Zato so za odločitev nerelevantne. Skupen namen pogodbenikov (v zvezi z odstopljeno terjatvijo) je bil torej ta, da prevoznik opravi prevoze, naročnik pa mu jih plača, kar ustreza tudi načelu dolžnosti izpolniti pogodbeno obveznost (17. člen ZOR). Glede na navedeno izjave tožene stranke o odpovedi vsem ugovorom, ni mogoče razlagati tako, kot želi tožeča stranka torej, da se je tožena stranka odpovedala ugovoru plačila tudi v primeru, če prevoznik prevozov ne opravi. Zato je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno upoštevalo ugovor tožene stranke in glede na neizpodbito dejansko stanje v zvezi z dejstvom, da prevoznik od 24.3.2000 prevozov ni več opravljal za toženo stranko, da pa so bili dejansko opravljeni prevozi že plačani tožeči stranki, pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek (za plačilo prevozov, ki jih prevoznik ni opravil).

Iz zgoraj navedenih razlogov in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).