Jedro

Tožnik nosi primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Republiki Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, vendar svojemu delu tega bremena ni zadostil s trditvami na osebnem razgovoru dne 9. 6. 2016, ki jih je podal ob navzočnosti svojega pooblaščenca, ki je ustrezno kvalificiran svetovalec za begunce.

Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred pravnomočno odločitvijo v zadevi, bi to pomenilo, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, ker se tožnikova zadeva ne bi mogla reševati v Republiki Sloveniji, ker se tu ne bi več nahajal. Vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja tako ne bi bila več mogoča, četudi bi v upravnem sporu uspel.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-738/2016/9 (1313-07) z dne 14. 6. 2016 odloži do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 26. 3. 2016 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Po pridobljenih podatkih je tožena stranka ugotovila, da je tožnik vstopil v Republiko Slovenijo nezakonito, preko Republike Hrvaške. Tožena stranka je prosilcu ob vložitvi prošnje odvzela prstne odtise in jih posredovala v Centralno bazo Eurodac, od koder je dobila podatek, da so bili prstni odtisi imenovanega dne 29. 3. 2013, 10. 3. 2014 (Republika Hrvaška, kamor je bil nato vrnjen iz druge države 29. 2. 2016), 3. 9. 2014 (Švica), 12. 3. 2015 (Nemčija), 1. 6. 2016 (Švedska) in 16. 9. 2015 (Danska) že vneseni v bazo Eurodac kot prosilca za mednarodno zaščito.

2. Upoštevajoč določbe prvega odstavka 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba III), prvega odstavka 21. člena ter določb točke b) prvega odstavka 18. člena, je tožena stranka dne 19. 4. 2016, za prosilca pristojnemu organu Republike Hrvaške, posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilca na podlagi prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe III. Tožena stranka je dne 3. 5. 2016 dobila odgovor pristojnega organa Republike Hrvaške, da potrjuje ponovni sprejem prosilca. Zato je bil s tožnikom dne 9. 6. 2016 v prostorih Azilnega doma opravljen osebni razgovor skladno s 5. členom Dublinske uredbe III z namenom ugotovitve dejanskega stanja.

3. Na osebnem razgovoru je bil prosilec seznanjen s potekom dublinskega postopka z Republiko Hrvaško in dejstvom, da je Republike Hrvaška odgovorila, da je odgovorna članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik je na osebnem razgovoru na vprašanje uradne osebe, zakaj je dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem in ni počakal dokončanja postopka, dejal, da noče biti na Hrvaškem, ker tam ne mara življenja in nima prihodnosti. Na vprašanje kako so se do njega obnašali in ali je imel slabe izkušnje, je povedal, da je bilo vse v redu, razmere so bile normalne, ni imel slabih izkušenj, imel je hrano in pijačo ter so poskrbeli za prosilce. Povedal je tudi, da je na Hrvaškem prvič bival okoli eno leto, najprej dva meseca v bolnici, ker je imel nesrečo in nato ilegalno pri prijatelju, ko pa ga je policija prejela, je zaprosil za mednarodno zaščito, saj so mu dejali, da bo po 3 mesecih izpuščen. Nato je bival še 4 mesece v azilnem domu na Hrvaškem, kjer je dobil status begunca.

4. Kljub temu, da prosilec ni navajal nobenih težav na Hrvaškem, je tožena stranka dne 21. 5. 2015 pridobila opis razmer v Republiki Hrvaški v zvezi z zdravstveno oskrbo v nastanitvenih centrih s strani UNHCR, ki je razmere opisal kot dobre, zato tožena stranka meni, da bo imel prosilec tudi na Hrvaškem enako oskrbo, kot jo ima v Republiki Sloveniji. V zvezi s pravno pomočjo v azilnih postopkih, imajo prosilci po informacijah v Republiki Hrvaški na podlagi Zakona o azilu, pravico do brezplačne pravne pomoči, ki vsebuje poleg svetovanja tudi pomoč pri sestavljanje tožbe in zastopanje na sodišču. Hrvaški pravni centar od leta 2003 kontinuirano izvaja projekt „pravne pomoči prosilcem za azil“, kot izvajalski partner UNHCR, zato tožena stranka meni, da so pritožbeni postopki v Republiki Hrvaški sistemsko urejeni.

5. Tožena stranka je na podlagi izjav, ki jih je dal prosilec na osebnem razgovoru odločila, da pristojnosti za obravnavo prošnje prosilca ne bo prevzela, saj je za obravnavo njegove prošnje potrdila pristojnost Republika Hrvaška. Tožnik v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško ne bo izpostavljen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju (4. člen Listine EU o temeljnih pravicah), česar tudi ni trdil. Dublinska uredba III temelji na neizpodbojni domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, zato se vse te države skladno s Protokolom k Amsterdamski pogodbi štejejo kot varne izvorne države oziroma analogno varne tretje države. Tožena stranka je tudi mnenja, da zaenkrat v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema ter ni nevarnosti nečloveškega in poniževalnega ravnanja.

6. Zoper sklep tožnik vlaga tožbo in zahtevo izdajo začasne odredbe. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter kršitev določb postopka. Tožeča stranka v tožbi navaja drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe III in s tem opozarja na nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Tožnik je na osebnem razgovoru povedal, da se ne želi vračati na Hrvaško, ker se tam ne počuti dobro in se boji, da tam nima prihodnosti. Pri tem pa tožnik ni navedel, kaj bi še povedal, saj ga tožena stranka ni nič posebej vprašala o stanju na Hrvaškem. Kljub temu, da je tožnik na razgovoru povedal, da se na Hrvaškem do njega niso nečloveško obnašali in da so na Hrvaškem poskrbeli, da so prosilci imeli zagotovljeno prehrano, to ne pomeni, da na Hrvaškem ni takih pomanjkljivosti v sistemu v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca, ki bi lahko povzročile nevarnosti nečloveškega in poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

7. Po mnenju tožbe bi morala tožena stranka preučiti dejansko in pravno stanje v drugi državi članici, v katero želi predati prosilca. Iz zapisnika o razgovoru izhaja, da tožena stranka ni preverila, ali je tožnik razumel kakšne so njegove možnosti v postopku. Razgovor je bil zelo kratek, ni trajal niti eno uro. Tožena stranka v postopku ni postavljala relevantnih vprašanj, tožnik pa je mlada in prava neuka oseba z nizko stopnjo izobrazbe, zato je še bolj pomembno, da se v postopku preveri, ali oseba razume kakšne so njene možnosti in v kakšni fazi je postopek, ter da se osebo izrecno vpraša po relevantnih podatkih, npr. ali je v postopku imel pravnega zastopnika ali se je s pravnim zastopnikom kdaj srečal, v kakšni fazi je bil postopek, ko je bil prvič na Hrvaškem eno leto in ali ima v EU kakšne bližnje sorodnike ipd. Ker tožnik ne ve, kateri podatki so relevantni, je na vprašanja tožene stranke odgovarjal široko in splošno. Posledično pa tožena stranka ni ugotovila relevantnih podatkov za odločitev, zato namen razgovora ni bil dosežen.

8. Tožena stranka tožeči stranki ni predložila dokumenta UNHCR z opisom razmer v Republiki Hrvaški v zvezi z zdravstveno oskrbo, zato se do tega ne more opredeliti. S tem je bila kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj izpodbijani akt ne dosega standarda obrazložene odločbe. Poleg tega gre za dokument, ki je bil izdan pred začetkom množičnega prihoda beguncev v Republiko Hrvaško, ki se je začelo približno septembra 2015. Stanje v Republiki Hrvaški maja 2015 je bilo zagotovo drugačno kot je danes, ko na Hrvaškem še ni bilo toliko prosilcev za mednarodno zaščito, kar bi tožena stranka vsaj morala vedeti in zato preveriti aktualno stanje. Tožena stranka se sklicuje na Zakon o azilu, čeprav ta zakon ne velja več. Od junija 2015 je namreč v veljavi nov zakon, in sicer Zakon o međunarodnoj i privremenoj zaštiti (NN 70/2015). To dokazuje, da tožena stranka ni opravila dolžnega pregleda dejanskega in pravnega stanja v državi, v katero želi predati prosilca. Takšna opustitev s strani toženke je nedopustna. Tožnik tudi opozarja, da zgolj določba v predpisih ne pomeni, da je v praksi stanje urejeno. Iz poročila AIDA (Asylum information database) za Hrvaško iz decembra 2015 izhaja, da je zdravstvena oskrba prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški slaba, pri čemer iz poročila izhaja, da imajo prosilci za azil omejen dostop do zdravstvenega varstva v praksi. Prav tako je iz navedenega poročila razvidno, da je pravna pomoč prosilcem pomanjkljiva, saj v prvi fazi postopka prosilci za mednarodno zaščito sploh nimajo dostopa do pravne pomoči. „Nov zakon“ iz leta 2015 daje prosilcem za mednarodno zaščito pravico do pravnega nasveta oziroma svetovanja že v fazi pred upravnim organom, „stari zakon“ na katerega se sklicuje tožena stranka pa ni nudil niti te pravice, kar pomeni, da zakonodaja na Hrvaškem v postopku mednarodne zaščite ne nudi oziroma ni nudila možnosti brezplačne pomoči. Pomembno je, kdaj je prosilec deležen pravne pomoči. Nadalje je iz istega poročila razvidno, da so v sprejemnem centru za prosilce za mednarodno zaščito sodelavci pravnega centra prisotni le dvakrat mesečno in da pravno pomoč nudita le dva pravnika iz pravnega centra ter da je na tem področju potrebna okrepitev, saj pravni center lahko pomaga le malo prosilcem.

9. Da je v praksi za prosilce za mednarodno zaščito slabo poskrbljeno, potrjuje poročilo Raziskovalnega instituta za migracije iz Berlina (Moving Europe) z dne 6. 1. 2016, ki se je še posebno osredotočil na begunce, katere država izvora ni Sirija, Irak ali Afganistana. „Ugotovili smo, da obstaja sistematično nasilje in nezakonit postopek s strani hrvaških policistov, v tranzitnem kampu za migrante in begunce na Slavonskem Brodu. Zbrali smo izjave prič s strani beguncev, označenih kot „ne-SIA“ (njihova država izvora ni niti Sirija, Irak ali Afganistan), ki opisujejo nasilna dejanja, nečloveško ravnanje in kršitev človekovih pravic (načelo nevračanja).“ Po mnenju tožnika Republika Hrvaška ni več varna država, saj je notranji minister Republike Hrvaške javno izrazil mnenje glede pridobitve statusa prosilcev za azil (ljudje, ki prihajajo iz držav, ne morejo pridobiti mednarodne zaščite). V prvi vrsti so to državljani Maroka, Bangladeša, Šri Lanke, Alžirije, Liberije, Konga, Sudana in Pakistana. Gre torej tudi za afriške države, za katere je bilo s strani hrvaških organov javno izraženo, da ne bodo pridobili mednarodne zaščite.

10. Sklepno tožba ugotavlja, da tožena stranka ni opravila pregleda pravnega in dejanskega stanja v državi članici, v katero želi predati tožnika, kar je v nasprotju z Dublinsko uredbo III. Bremena preučitve pravnega in dejanskega stanja v drugi državi članici ni dopustno prevaliti na šibkejšo in pravno neuko stranko. Ni samoumevno, da vse države članice EU zagotavljajo dovolj visoke standarde varstva človekovih pravic in pogojev za sprejem prosilcev, kar potrjujejo tudi 19. in 9. točka uvodnih ugotovitev Dublinske uredbe, omejitve vračanja iz 3. člena Uredbe in sodna praksa (sodba M.S.S. proti Grčiji). Tožena stranka bi se morala opredeliti tudi do vprašanja ali bi imela tožeča stranka omogočen dostop do učinkovitega azilnega postopka in s tem povezane neodvisne odločitve o zaščiti in begunskem statusu, torej do okoliščin, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. Vzpostavil se je namreč resen dvom, da bi bil tožnik lahko neutemeljeno vrnjen v izvorno državo s strani Republike Hrvaške, zato tožena stranka tožnika ne bi smela predati v Republiko Hrvaško. Tožeča stranka sodišču predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi, podrejeno razveljavi in vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

11. V zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe skladno s prvim odstavkom 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnik navaja, da bi mu z izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala težko popravljiva škoda. Kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari in se v času odločanja tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, ne bi bil več pod jurisdikcijo te države, zaradi tega tudi ne bi več izkazoval pravnega interesa. Sodišču predlaga, da izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi tožeče stranke.

12. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena ZUS-1 predložila predmetne upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri izpodbijanem sklepu. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne. Glede tožbenih ugovorov tožena stranka še pojasnjuje, da je bil na razgovoru prisoten poleg tožeče stranke in uradne osebe še prevajalec za arabski jezik in pooblaščenka Pravno-informacijskega centra (PIC). Tožena stranka je preučila dejansko in pravno stanje v drugi državi članici, v katero želi predati prosilca. Pri tem pa poudarja, da tožnik niti ni navajal, da bi imel na Hrvaškem kakršnekoli države, ravno nasprotno, na razgovoru je povedal, da na Hrvaškem ni imel slabih izkušenj in da so razmere normalne. Tožnik je bil opozorjen na namen osebnega razgovora ter z dublinskim postopkom. Ves čas razgovora je bil prisoten pooblaščenec tožnika, ki je prava uka stranka in pozna pravice in dolžnosti tožnika. Toženka se ponovno sklicuje na dopis UNHCR z dne 21. 5. 2015 (priloga B1) in navaja, da Zakon o medunarodnoj i privremenoj zaštiti (NN 70/2015) v 57. členu določa, da mora biti prosilcu za mednarodno zaščito nudena potrebna zdravstvena oskrba, kar se je pri tožniku tudi zgodilo, saj je zaradi nesreče dva meseca bival v bolnici. Nadalje je v 60. členu navedenega zakona določeno, da ima prosilec ali tujec pravico do brezplačne pravne pomoči, kolikor nima denarnih sredstev, in sicer pri sestavljanju tožb, zastopanju pred Upravnim sodiščem ter oprostitve plačila vseh stroškov, ki nastanejo pri tem. Glede v tožbi omenjenega Poročila Raziskovalnega inštituta za migracije iz Berlina z dne 6. 1. 2016 pa tožena stranka poudarja, da poročilo opisuje tranzitni camp, kjer so bili nastanjeni tujci, ki niso zaprosili za mednarodno zaščito na Hrvaškem, temveč so zgolj čakali, da bodo nadaljevali pot do ciljne države.

13. V zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe je tožena stranka navedla, da je do odločitve sodišča odpovedala izvedbo transferja v Republiko Hrvaško in bo z nadaljnjimi postopki počakala do končne odločitve sodišča. K I. točki izreka:

14. Tožba ni utemeljena.

15. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep tožene stranke, s katerim je le-ta odločila, da prošnje tožnika za mednarodno zaščito ne bo obravnavala, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje. Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi Dublinske uredbe III. Na podlagi prvega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na vzpostavljena merila. Skladno z drugim pododstavkom drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III je določeno, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU o temeljnih pravicah), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. V 4. členu Listine EU o temeljnih pravicah pa je določeno, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.

16. Izpodbijani sklep temelji na določbi prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe III. Le-ta določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz tretjega odstavka 22. člena Dublinske uredbe III, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013(1), ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje.

17. Na podlagi vseh zgoraj navedenih okoliščin je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je za tožnika odgovorna država Republika Hrvaška, ker je tožnik ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo Republike Hrvaške.

18. Po določitvi Republike Hrvaške kot odgovorne države članice in njeni privolitvi, da tožnika tudi sprejme, lahko tožnik izpodbija merila za izbiro odgovorne države članice, Republike Hrvaške, zgolj s sklicevanjem na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil tožnik izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU(2).

19. Tožnik je na osebnem razgovoru z dne 9. 6. 2016, ki je bil izveden na podlagi 5. člena Dublinske uredbe III, na vprašanje uradne osebe, da naj pojasni, ali so v Republiki Hrvaški z njim nečloveško ali ponižujoče ravnali, odgovoril, da ne, vse je bilo v redu, razmere so bile normalne, ni imel slabih izkušenj. O osebnem razgovoru je bil sestavljen zapisnik, ki je bil tožniku prebran v jeziku, ki ga razume – arabski jezik, tožnik pa nanj ni imel pripomb in ga je tudi podpisal. Zapisnik o osebnem razgovoru je javna listina (prvi odstavek 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) in kot taka dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa, zatorej sodišče v celoti sledi navedbam tožnika glede njegove individualne obravnave v Republiki Hrvaški.

20. Tožnik nosi primarno trditveno in dokazno breme glede dokazovanja, da bi bil s predajo Republiki Hrvaški podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic, vendar svojemu delu tega bremena ni zadostil s trditvami na osebnem razgovoru dne 9. 6. 2016, ki jih je podal ob navzočnosti svojega pooblaščenca, ki je ustrezno kvalificiran svetovalec za begunce. Prav tako svojemu delu dokaznega bremena ni zadostil s tem, ko je v tožbi citiral poročila dostopna na http//www.asylumineurope.org/reports/country/croatia, http//www.moving-europe.org/croatia-slavonski-brod-camp-for-migrants-and-refugees in http//www.balkaneu.com/croatia-closes-border-economic-migrants, glede na vsebino tožnikove citirane izjave na osebnem razgovoru z dne 9. 6. 2016, ko je tožnik izpovedal, da ni imel nikakršnih težav na Hrvaškem. Če bi bilo stanje na Hrvaškem res tako nevzdržno, kot želi tožnik prikazati v tožbi, pa sodišče meni, da bi tožnik to omenil že v upravnem postopku na osebnem razgovoru dne 9. 6. 2016 oziroma bi vsaj na vprašanje uradne osebe „Kakšna je bila osnovna oskrba na Hrvaškem“ odgovoril z navajanjem razlogov, ki bi kazali na nevzdržno stanje glede prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Navsezadnje pa so sistemske pomanjkljivosti objektivno dejstva, ugotovljiva z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov(3). Tožnik ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ (npr. Evropsko sodišče za človekove pravice ali UNHCR) obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen. Po povedanem se v tožbi zatrjevane kršitve človekovih pravic izkažejo za nedopustno tožbeno novoto v smislu 52. člena ZUS-1. Po tej določbi sicer tožnik lahko navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora prepričljivo obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta, nova dejstva in novi dokazi pa se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla navesti ali predložiti v postopku izdaje upravnega akta. Vendar pa tega tožnik v tožbi niti ne navaja niti ne obrazloži, zakaj ni predhodno v upravnem postopku uveljavljal omenjenih trditev (ki zadevajo zatrjevano nevzdržno stanje na Hrvaškem in kršitve človekovih pravic).

21. Glede prihodnjih ravnanj v Republiki Hrvaški, ki bi v tožnikovem primeru lahko predstavljala resnično nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, pa se sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), ki je v izpodbijanem sklepu navedla, da Dublinska uredba III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanja načela nevračanja) in da se zato vse te države štejejo kot varne izvorne države, torej jih je analogno mogoče šteti kot varne tretje države. V skladu z določili Ženevske konvencije in Newyorškega protokola o statusu beguncev v zvezi z 8. členom Ustave RS se nikogar ne pošlje nazaj v preganjanje, tj. spoštovanje načela nevračanja. V tem smislu in brez vpliva na merila odgovornosti, določena v tej uredbi, se države članice, ki vse spoštujejo načelo nevračanja, štejejo kot varne za državljane tretjih držav. Sodišču pa ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Republiki Hrvaški v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

22. Glede navajanja „starega“ hrvaškega Zakona o azilu, pa je že tožeča stranka v tožbi ugotovila, da je z „novim“ zakonom prosilcem zagotovljena brezplačna pravna pomoč in medicinska oskrba. Medicinsko oskrbo je tožnik tudi koristil, ko je bil po nesreči v bolnici na Hrvaškem.

23. Upoštevajoč vse zgoraj navedeno sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da v obravnavanem primeru niso podani elementi, ki bi kazali na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi pomenili utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil tožnik izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

24. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep tožene stranke, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, pravilen in zakonit. Zato je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

25. Sodišče je zahtevi tožnika za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

26. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

27. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep že postal izvršljiv; v pravnem pouku sklepa je izrecno navedeno, da tožba zoper sklep ne zadrži izvršitve sklepa. Kljub temu pa je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da je do odločitve sodišča odpovedala izvedbo transferja. Iz četrtega odstavka 74. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) tudi izhaja, da le tožba zoper odločbo o zavrnitvi prošnje zadrži izvršitev, medtem ko v primeru vseh drugih odločitev po tem zakonu tožba ne zadrži njihove izvršitve. Ker se tudi po uveljavitvi Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) z dne 24. 4. 2016 za postopke sodnega varstva določba 74. člena ZMZ uporablja v primerih, če je oseba vložila prošnjo za mednarodno zaščito pred uveljavitvijo ZMZ-1, kot je tudi obravnavani primer (125. člen ZMZ-1), to pomeni tudi, da je zoper to sodbo dopustna pritožba (peti odstavek 74. člena ZMZ) ter da s to sodbo tako v zadevi še ni pravnomočno odločeno. Glede na to je pravni interes tožnika za zahtevo za začasno odredbo tudi ob izdaji te sodbe še izkazan.

28. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred pravnomočno odločitvijo v zadevi, bi namreč to pomenilo, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, ker se tožnikova zadeva ne bi mogla reševati v Republiki Sloveniji, ker se tu ne bi več nahajal. Vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja tako ne bi bila več mogoča, četudi bi v upravnem sporu uspel. Če bi v upravnem sporu uspel in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena v ponovni postopek, si s tem svojega pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati. Sodno varstvo na ta način ne bi moglo biti več učinkovito. S tem pa bi bila kršena njegova pravica do sodnega varstva, kajti ta pravica se lahko uresničuje le pod pogojem, da je sodno varstvo učinkovito. Poleg tega po oceni sodišča odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa tudi ne nasprotuje javni koristi; toženka je v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe celo sama navedla, da namerava z nadaljnjimi postopki počakati do končne odločitve sodišča. 29. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo.

opomba (1) : Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št.1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice.

opomba (2) : Sodišče Evropske unije je v zadevi C-394/12 z dne 10. 12. 2013 podalo takšno razlago drugega odstavka 19. člena Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (v nadaljevanju Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003), v zvezi s prvim odstavkom 10. člena te uredbe. Besedilo prvega odstavka 10. člena Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 je enako besedilu prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe III.

opomba (3) : Sodna odločba Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 157/2016 z dne 5. 5. 2016, 9. točka obrazložitve.