Jedro

Odlog izvršbe na upnikov predlog pomeni odložitev postopka, zastoj v postopku, ki ga je mogoče primerjati z institutom mirovanja postopka, kot ga ZPP ureja v 17. poglavju. Mirovanje postopka je namreč takšen zastoj v postopku, ki nastane le po volji strank, kar je prav tako mogoče ugotoviti v primeru, ko odlog izvršbe predlaga upnik. Kadar gre za zastoj v postopku, ki je v dispoziciji (ene ali obeh) strank, tudi primeroma ni mogoče uporabiti določb ZPP o prekinitvi postopka, do katere pride, če se izpolnijo z zakonom določeni pogoji za to, da jo sodišče odredi (primerjaj Sudsko izvršno pravo, avtorjev Triva - Belajec - Dika, Informator, Zagreb 1884, k paragrafu 33/13-21).

Navedena opredelitev pa vodi tudi v smiselno uporabo določila 1. odst. 210. člena ZPP, po katerem zaradi mirovanja postopka ne prenehajo teči z zakonom določeni roki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Upnik sam krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se izvršba na računu pri ogranizaciji za plačini promet ustavi. Ugotovilo je, da je organizacija za plačilni promet sklep o izvršbi vrnila s pojasnilom, da v enem letu po prejemu tega na dolžnikovem računu ni bilo nobenega priliva sredstev oziroma sredstev o vezavi. Uporabilo je določilo 2. odst. 141. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Zoper takšen sklep se je pravočasno pritožil upnik po svojem pooblaščencu. Uveljavljal je vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ in predlagal, da pritožbeno sodišče napadeni sklep razveljavi, ter priglasil pritožbene stroške. Pritožnik meni, da je prvostopno sodišče kršilo postopkovna pravila, ko je izpodbijani sklep izdalo v času odložene izvršbe, saj bi ga, če bi bili zanj podani pogoji, lahko izdalo šele, ko bi se odloženi izvršilni postopek nadaljeval. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugodilo upnikovemu predlogu za odlog izvršbe (sklep opr. št. Ig 295/2002-14, z dne 15.9.2003 na zap. št. 14 spisa). Odlog izvršbe na upnikov predlog pomeni odložitev postopka, zastoj v postopku, ki ga je mogoče primerjati z institutom mirovanja postopka, kot ga ZPP ureja v 17. poglavju. Mirovanje postopka je namreč takšen zastoj v postopku, ki nastane le po volji strank, kar je prav tako mogoče ugotoviti v primeru, ko odlog izvršbe predlaga upnik. Kadar gre za zastoj v postopku, ki je v dispoziciji (ene ali obeh) strank, tudi primeroma ni mogoče uporabiti določb ZPP o prekinitvi postopka, do katere pride, če se izpolnijo z zakonom določeni pogoji za to, da jo sodišče odredi (primerjaj Sudsko izvršno pravo, avtorjev Triva - Belajec - Dika, Informator, Zagreb 1884, k paragrafu 33/13-21).

Navedena opredelitev pa vodi tudi v smiselno uporabo določila 1. odst. 210. člena ZPP, po katerem zaradi mirovanja postopka ne prenehajo teči z zakonom določeni roki. Upnik je v svoji dispoziciji, s katero pravzaprav daje dolžniku še v okviru sodne izvršbe možnost, da dolg prostovoljno izpolni, vendarle omejen. Ne more namreč vplivati na tek in iztek roka, ki ga ZIZ določa za opravljenje izvršbe na dolžnikovih denarnih sredstvih pri organizaciji za plačilni promet v 2. odst. 141. člena. Po tem določilu sodišče ustavi izvršbo na dolžnikovem računu, če mu organizacija za plačilni promet vrne sklep o izvršbi, ker v enem letu po prejemu sklepa o izvršbi na dolžnikovem računu ni bilo nobenega priliva sredstev oziroma sredstev o vezavi. Ker je v konkretnem primeru X. banka d.d. dne 6.7.2005 prvostopnemu sodišču vrnila sklep o izvršbi, ki ga ni mogla izvršiti, ker na dolžnikovem računu v enem letu po prejemu sklepa oziroma v zadnjem letu ni bilo nobenega priliva sredstev, prav tako pa dolžnik nima sredstev v vezavi (dopis na zap. št. 18 spisa), je prvostopno sodišče izpodbijani sklep izdalo v skladu s citirano določbo. Po določilu 2. odst. 207. člena v zvezi s 1. odst. 210. člena ZPP sodišče res ne sme opravljati nobenih pravdnih dejanj, dokler postopek miruje in bi potemtakem v nasprotnem primeru zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena ZPP, na kar se pritožba tudi sklicuje. Vendar pa v konkretnem primeru prvostopno sodišče očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni zagrešilo, ker bi, ne glede na stanje v postopku, drugačne odločbe ne moglo izdati. Ko so se, neodvisno od upnikove volje, stekli pogoji za uporabo določila 2. odst. 141. člena ZIZ, je namreč prvostopno sodišče lahko odločilo samo tako, kot je odločilo z izpodbijanim sklepom.

S temi razlogi je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemlejeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti stroške, ki jih je s pravnim sredstvom imel (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).