Jedro

Pri identifikaciji imetnikov pravic, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, morajo uslužbenci na zemljiškoknjižnih sodiščih ravnati posebej pazljivo, saj lahko že najmanjše napake povzročijo hude posledice. Mogoče je, da imata enako ime in priimek dve - ponavadi sorodstveno povezani – osebi in na to možnost bi morala računati tudi zemljiškoknjižna referentka. Ta pa je kljub opisanemu neujemanju podatkov pri lastniku sporne parcele v zemljiški knjigi poočila datum rojstva in naslov prebivališča A. A., roj. … 1946, pri čemer pojasnila o neujemanju med podatki ni zahtevala niti od predlagatelja. Poočitev njegovih podatkov (114. in 116. člen ZZK v zvezi s prvim odstavkom 246. člena ZZK-1) pri lastniku sporne parcele je v konkretni zadevi povzročila, da se je namesto tožnikovega prodajalca kot lastnik vknjižil njegov sin.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi nižjih sodišč razveljavita ter se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 8.000.000 SIT (sedaj 33.383,41 EUR) z zamudnimi obrestmi ter pravdnimi stroški in odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki odmerjene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledične nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi z vpisom podatkov lastnika sporne nepremičnine opozarja, da je iz spisovnega gradiva razvidno, da je polno ime predlagatelja A. A. B. Zmotna je materialnopravna presoja sodišč, da je referentka lahko zaključila, da je ta predlagatelj lahko sklenil kupoprodajno pogodbo. Uslužbenka na zemljiški knjigi ni pozvala predlagatelja, da pojasni razhajanja med predlogom in njegovimi podatki v rojstni matični knjigi. Vknjižba je bila opravljena kljub dejstvu, da se naslov predlagatelja ni ujemal s prejšnjim naslovom. Opozarja na določbo 29. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1), iz katere jasno izhaja, da zemljiškoknjižno sodišče dovoli vknjižbo na podlagi listin, ki dokazujejo pravni temelj za pridobitev oziroma prenehanje pravice. Kršena pa je bila tudi določba, da se v zemljiško knjigo vpisujejo podatki, ki se nanašajo na osebna stanja imetnika vpisane pravice, ki so pomembna za razpolaganje z nepremičninami. Posebej opozarja, da ZZK-1 ne daje podlage za sklepanje o tem, pod katerim imenom nastopa imetnik določene pravice oziroma predlagatelj postopka. Sporni predlog bi moral biti zavrnjen, kar bi tožniku omogočilo, da uveljavi svoja lastninskopravna upravičenja. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek oziroma da tako spremeni sodbi nižjih sodišč, tako da tožnikovemu zahtevku ugodi, toženki pa naloži v povračilo vse pravdne stroške s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja: da je tožnik 28. 7. 1976 od A. A., roj. … 1921, kupil parc. št. ... k.o ..., vendar se takrat kot lastnik ni vknjižil v zemljiški knjigi, da je leta 1988 prodajalec umrl, njegovi dediči pa so na zapuščinski obravnavi to kupno pogodbo priznali ter s podpisi na zapuščinskem zapisniku dovolili vknjižbo tožnika kot lastnika navedene parcele, pri čemer so svoje podpise overili po sodnici, da je 14. 5. 2001 tožnik vložil zemljiškoknjižni predlog za vknjižbo, da je šele v letu 2004 dobil obvestilo, da njegova vloga ni popolna, ker bi moral biti podpis prodajalca overjen po notarju in ne sodniku, da se je tožnik 10. 3. 2004 oglasil na zemljiškoknjižnem sodišču ter po nasvetu zemljiškoknjižne referentke podpisal izjavo o umiku nepopolnega predloga, izjavo o odpovedi izdaji pisnega sklepa o umiku in izjavo o odpovedi pravici do ugovora, da mu je tako svetovala referentka, ker je bila takrat na njihovem sodišču praksa, da stranka nepopolno vlogo umakne, nato pa ponovno vloži popoln predlog, da je imel pokojni prodajalec A. A., roj. … 1921, dva sinova z enakim imenom in priimkom – A. A., roj. … 1946... in A. A., roj. … 1969. da je 21. 4. 2004 zemljiškoknjižna referentka na podlagi izpiska iz rojstne matične knjige za A. A., roj. … 1946, stanujočega na naslovu Z., in na njegov predlog pri lastniku parc. št. ... k.o ... vpisala rojstni datum …1946 ter naslov bivališča Z., da je A. A., roj. … 1946 nato navedeno nepremičnino prodal družbi P. d.o.o. za 8.000.000 SIT, da je tožnik zoper njega sprožil kazenski postopek, vrednosti sporne nepremičnine pa od njega ni dobil izplačane.

7. Tožnikov zahtevek temelji na prvem odstavku 26. člena Ustave, ki daje vsakomur pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Odškodninsko odgovornost iz navedene določbe Ustave na zakonski ravni podrobneje opredeljujejo splošna pravila odškodninskega prava iz Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ta ureja odškodninsko odgovornost pravne osebe za ravnanje njenih delavcev in organov v 147. in 148. členu. V prvem odstavku 147. člena OZ je določeno, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

8. Po presoji revizijskega sodišča tožnik v reviziji nižjima sodiščema utemeljeno očita, da sta zmotno uporabili materialno pravo pri presoji (proti)pravnosti ravnanja zemljiškoknjižne referentke ob vpisovanju podatkov o rojstvu in prebivališču lastnika sporne nepremičnine. Tožnik utemeljeno opozarja na več neujemanj med podatki, ki so bili o lastniku sporne nepremičnine vpisani v zemljiški knjigi in tistimi, ki so izhajali iz predloženega izpiska iz rojstne matične knjige za A. A., roj. … 1946. Slednji je imel poleg navedenih še dodatno ime – B., ki pri lastniku sporne parcele v zemljiški knjigi ni bilo vpisano, drugače pa se je glasil tudi naslov njunega prebivališča. Prav pri identifikaciji imetnikov pravic, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, morajo uslužbenci na zemljiškoknjižnih sodiščih ravnati posebej pazljivo, saj lahko že najmanjše napake povzročijo hude posledice. Mogoče je, da imata enako ime in priimek dve - ponavadi sorodstveno povezani – osebi in na to možnost bi morala računati tudi zemljiškoknjižna referentka. Ta pa je kljub opisanemu neujemanju podatkov pri lastniku sporne parcele v zemljiški knjigi poočila datum rojstva in naslov prebivališča A. A., roj. … 1946, pri čemer pojasnila o neujemanju med podatki ni zahtevala niti od predlagatelja. Poočitev njegovih podatkov (114. in 116. člen ZZK v zvezi s prvim odstavkom 246. člena ZZK-1) pri lastniku sporne parcele je v konkretni zadevi povzročila, da se je namesto tožnikovega prodajalca kot lastnik vknjižil njegov sin. Ne gre prezreti, da je do tega lahko prišlo zato, ker je zemljiškoknjižna referentka tožnika pred tem napeljala, da je umaknil svoj predlog za vpis njegove pogodbeno pridobljene lastninske pravice, s čimer je izgubil pridobljeni vrstni red. Njeno ravnanje je bilo napačno in protipravno, saj bi morala, če je menila, da je tožnikov predlog nepopoln zaradi pomanjkljivosti, ki jih je mogoče odpraviti, tožniku s sklepom naložiti, da predlog dopolni oziroma popravi ter mu za to določiti rok (drugi odstavek 146. člena ZZK-1). Če je bil tožnikov predlog za vknjižbo nepopoln zgolj zato, ker podpis prodajalca na predloženih listinah ni bil overjen, bi morala tožnikovo lastninsko pravico predznamovati (tretja točka prvega odstavka 49. člena ZZK-1 in tretji odstavek 140. člena ZZK-1). Okoliščina, da je referentka ravnala v skladu s prakso, ki je bila pri njihovem zemljiškoknjižnem sodišču ustaljena, njenemu ravnanju ne daje pravnosti in dopustnosti kot zmotno zaključujeta nižji sodišči in zato ne izključuje toženkine odškodninske odgovornosti.

9. Ker sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/2007, ZPP-UPB3). V ponovnem sojenju bo moralo prvostopenjsko sodišče ob upoštevanju gornjih zaključkov ponovno ugotavljati, ali je tožbeni zahtevek utemeljen.