Jedro

Dokazni predlogi strank, da se zaslišijo posamezne priče in zakonita zastopnika, še ne pomenijo zahteve za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo.

Prvostopno sodišče bi lahko sankcijo po 3. odstavku 354. člena ZPP uporabilo zgolj in samo v primeru, če je stranka, ki je narok izrecno zahtevala, pred tem na omenjene posledice tudi opozorjena.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

: V navedeni zadevi je prvostopno sodišče na podlagi 3. odstavka 454. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izdalo sodbo na podlagi pripoznave, s katero je na zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo in sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 0008 Ig 2006/02290 z dne 3.4.2006 vzdržalo v veljavi v 1. in v 3. točki izreka. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v višini 551,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo, ki jo napačno navaja kot zamudno sodbo, se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeni razlogi tožene stranke, ki se nanašajo na okoliščine v zvezi z vrnitvijo v prejšnje stanje, o čemer pa je bilo že odločeno, sicer niso utemeljeni. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče izdalo sodbo na podlagi pripoznave v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku, zaradi česar je iz tega razloga pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP. Podana je namreč bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, te kršitve postopka pa glede na njeno naravo pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče izdalo sodbo na podlagi pripoznave po 3. odstavku 454. člena v zvezi s 456. členom ZPP, ker naj bi tožena stranka zahtevala izvedbo naroka kljub temu, da je bilo dejansko stanje nesporno. Na narok dne 13.5.2009 ni pristopila, čeprav je bila v redu vabljena, izpolnjeni pa naj bi bili tudi pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave po 316. členu ZPP.

Iz spisa izhaja, da je bil prvi narok v sporu majhne vrednosti z dne 20.4.2009 preložen zato, ker je tožena stranka pripravljalno vlogo tožeče stranke prejela šele 14.4.2009 in je še imela rok, da nanjo odgovori. Samo iz tega razloga je bil narok preložen na 13.5.2009, saj prav nobena izmed strank, tudi tožena stranka ne, izrecno ni zahtevala izvedbe naroka. Dokazni predlogi strank (tožeče in tožene), da se zaslišijo posamezne priče in zakonita zastopnika, namreč še ne pomenijo zahteve za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo. Prvostopno sodišče bi torej lahko, če je menilo, da dejansko stanje med strankama dejansko ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, izdalo odločbo v tem sporu brez razpisa naroka po 1. odstavku 454. člena ZPP, saj nobena izmed strank izvedbe naroka ni zahtevala. Zato že iz tega razloga ne bi smelo uporabiti 3. odstavek 454. člena ZPP, ki pomeni sankcijo za toženo stranko, saj je ta zahtevku ugovarjala tako v ugovoru kot v pripravljalni vlogi in ga torej ni pripoznala, izvedbe naroka pa tudi ni zahtevala.

Pritožbeno sodišče pri tem še ugotavlja, da tožena stranka na takšne posledice, ki jih predvideva 3. odstavek 454. člena ZPP, ni bila nikdar opozorjena. Opozorilo, ki ga je prejela z vabilom na prvi narok dne 20.4.2009, takšnega opozorila po 3. odstavku 454. člena ZPP ne vsebuje (glej opozorilo na list. št. 13). Iz zapisnika naroka z dne 20.4.2009, ko je bila vabljena na nov narok dne 13.5.2009 pa tudi ni razvidno, da je bila s takšnim opozorilom seznanjena v skladu s 456. členom ZPP. To je še dodaten razlog, da prvostopno sodišče zoper njo sodbe na podlagi pripoznave po gornjem določilu ZPP v nobenem primeru ne bi smelo izdati. Izpodbijana pripoznalna sodba je tako izdana v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku.

Posamezne sankcije, ki jih predvideva novi ZPP-D, ki se nanašajo predvsem na odsotnost posamezne stranke z naroka so izjemno stroge, če že ne pretirane, saj ni videti razumnega razloga, zakaj se prisiljuje stranke, da obvezno prisostvujejo naroku, tudi če to ni potrebno. Prvostopno sodišče bi lahko zato sankcijo po 3. odstavku 354. člena ZPP uporabilo zgolj in samo v primeru, če je stranka, ki je narok izrecno zahtevala, pred tem na omenjene posledice tudi opozorjena. Vsaka stranka ima namreč pravico do poštenega sojenja, izrečeni ukrepi pa tudi ne bi smeli biti nesorazmerni, ali sami sebi namen.

Pri ponovnem odločanju bo moralo prvostopno sodišče o zadevi meritorno odločati, pri čemer pritožbeno sodišče še opozarja, da je očitno dejansko stanje med strankama sporno, saj to izhaja iz obeh vlog strank, v katerih predlagata tudi zaslišanje prič in obeh direktorjev. V primeru, da je dejansko stanje sporno pa določbi 1. in 2. odstavka 454. člena ZPP ne prideta v poštev. Sodišče je dolžno dopustiti strankam, da na podlagi izvedenih dokazov svoje trditve dokažeta. V nasprotnem primeru je namreč podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj strankam ni dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

Pritožbeno sodišče je o zadevi odločalo po sodnici posameznici v skladu s 5. odstavkom 458. člena ZPP.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker so ti v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržani za končno odločbo.