Jedro

Preživninska obveznost otrok do staršev je kot pravilo določena v 124. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Izjema od tega pravila je določena v drugem odstavku tega člena, ki določa, da polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega.

Tožeči stranki ni uspelo dokazati, da mati ni izpolnjevala preživninske obveznosti od rojstva pa do njenega odhoda iz družine, da se je preživljala sama oziroma, da bi ta skrb prešla na koga drugega.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo 5. in 6. točke drugega odstavka izreka odločbe organa druge stopnje št. 12302-135/2013-3 z dne 10. 7. 2014 in 5. in 6. točke izreka odločbe organa prve stopnje št. 1233-09/2013-10 z dne 29. 10. 2013. Ugotovilo je, da niso podani razlogi za upoštevanje izjeme, ko otrok ni dolžan preživljati svojih staršev.

2. Sodišče druge stopnje je sprejelo pravne razloge in dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje in je pritožbo tožeče stranke zavrnilo. Strinjalo se je s presojo, da ni dokazano, da mati iz neopravičenih razlogov ni izpolnjevala preživninskih obveznosti do tožeče stranke.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče napačno povzelo izpovedi M. G. in J. T., do njunih izpovedb pa se tudi ni opredelilo v celoti. Zato odločitev ne temelji na oceni vseh dokazov skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Obstaja tudi nasprotje o odločilnih dejstvih med razlogi sodbe in vsebino listin in zapisnikov. Sodišče tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče L. M. in tega ni obrazložilo. Dodaja, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da mati tožeče stranke do odhoda od doma ni bila zaposlena in da po tem dogodku ni imela več stikov z otroki. Predlaga ugoditev tožbenemu zahtevku oziroma razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Neutemeljen je revizijski očitek, da sodišči nista ustrezno dokazno ovrednotili pričanj zaslišanih prič in tako napačno zaključili, da obstaja preživninska obveznost tožeče stranke do njene matere. Izpodbijana sodba ima povsem jasne razloge, zakaj sodišče šteje, da je ta obveznost podana in v tem delu nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišči sta na podlagi pravilnih povzetkov naredili dokazno oceno, s katero pa se tožeča stranka ne strinja in jo izpodbija v reviziji. To ni dopustno, saj je rezultat dokazne ocene ugotovljeno dejansko stanje, očitek zmotnega ali nepopolnega ugotovljenega dejanskega stanja pa ni dopusten razlog za revizijo (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato zatrjevana kršitev ni podana.

7. Revizija se pavšalno sklicuje na kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne navede za katera nasprotja gre oziroma kršitve ne obrazloži. Zato revizijsko sodišče z vidika tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti.

8. Na revizijsko grajo, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, torej da ni zaslišalo L. M., je odgovorilo že sodišče v zvezi s pritožbeno navedbo tožeče stranke v 10. točki sodbe. Sodišče prve stopnje zavrnitve dokaza res ni posebej obrazložilo, tožeča stranka pri izvedbi tega dokaz tudi ni vztrajala. Odločitev o izvedbi dokaza je prepustila presoji sodišča, saj je navedla, da predlog umika, v kolikor sodišče meni, da zaslišanja te priče ne potrebuje. Še pred tem je tožeča stranka navedla, da bo predlagana priča izpovedala enako kot že zaslišani priči. Tožnica tudi ni uveljavljala bistvene kršitve določb postopka v zvezi z neizvedbo tega dokaza v skladu z 286.b člena ZPP.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je mati tožeče stranke vložila vlogo za oprostitev plačila socialno varstvenih storitev. Organ prve stopnje je o zadevi odločal večkrat. Z odločbo z dne 29. 10. 2013 je odločil o oprostitvi plačila institucionalnega varstva za upravičenko in zavezanke ter odločil o prispevku hčerk glede na oprostitve. Tožeči stranki je bil določen prispevek v višini 69,12 EUR. Njeni pritožbi je bilo delno ugodeno, njen prispevek je bil znižan na 43,76 EUR.

11. Preživninska obveznost otrok do staršev je kot pravilo določena v 124. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. RS, št. 69/04-UPB - prečiščeno besedilo, s spremembami). Izjema od tega pravila je določena v drugem odstavku tega člena, ki določa, da polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega.

12. Tožeči stranki ni uspelo dokazati, da mati ni izpolnjevala preživninske obveznosti od rojstva pa do njenega odhoda iz družine, da se je preživljala sama oziroma, da bi ta skrb prešla na koga drugega. V družini so bila odstopanja, odnos med materjo in očetom ni bil zgleden, kar je negativno vplivalo na življenje otrok, in da zlasti mati ni skrbela za otroke, tako kot bi morala. Iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da je mama opravljala gospodinjska opravila, s tem da so ji pri tem pomagali otroci, medtem ko je denar za obleke, hrano, šolske potrebščine in podobno dajal oče, ter da je bilo življenje pestro, da je bilo veliko trpljenja, da so do razveze njenih staršev v letu 1964 živeli normalno, hodili na morje, da so otroci pomagali pri delu, da je tožeča stranka delala več kot drugi in da je po odselitvi mame, ko je bila stara 16 let, prevzela skrb za gospodinjstvo. Dejstvo, da je v določeni starosti tožečo stranko in druge hčere začela obremenjevati z gospodinjskimi in drugimi deli, samo po sebi ne pomeni odsotnosti preživljanja. Delo, primerno otrokovi starosti, je vzgojno za pravilen razvoj, otroci pa so tudi po svojih močeh dolžni prispevati k družinskemu življenju. Tudi dejstvo, da mati do leta 1962 ni imela lastnega dohodka, ni odločilno, saj je zagotavljanje finančnih sredstev le ena od sestavin preživninske obveznosti. Iz tega ni mogoče zaključiti, da mati ni izpolnjevala preživninske obveznosti. To pa ne narekuje odločitve, da bi bila tožeča stranka razbremenjena preživninske obveznosti.

13. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.