Jedro

Pravdni stranki obdobja, v katerem lahko toženka biva v stanovanju, nista dogovorili. V danem primeru torej ne gre za služnost stanovanja, saj se poleg pravnega posla zahteva tudi zemljiškoknjižno dovolilo in vpis služnosti v zemljiško knjigo, ki ustvarja konstitutivni učinek. Toženka na podlagi ustnega dogovora osebne služnosti ni mogla pridobiti. Dogovor o brezplačnem bivanju toženke v stanovanju je sodišče pravilno ovrednotilo kot prekarij, ki je posebna oblika posodbenega pravnega razmerja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo toženkin predlog za prekinitev postopka (I. točka izreka). Toženki je naložilo izselitev iz stanovanja na naslovu T., ki predstavlja 1/4 nepremičnine ID znak parcela ... (ID ...) in obsega predsobo, tri sobe, kuhinjo, kopalnico z WC-jem, vežo in ločeno stopnišče za dostop ter balkon, s površino dela stavbe 74 m2 (II. točka izreka). V III. točki izreka je toženko zavezalo k plačilu uporabnine v skupnem znesku 4.800 EUR za obdobje od avgusta 2017 do vključno marca 2018 in ji naložilo povračilo 1.364,96 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev vlaga toženka po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Protispisna je ugotovitev sodišča, da višine uporabnine ni konkretizirano prerekala. Ker sodišče ni prekinilo postopka, kljub temu da je bil odprt drug pravdni postopek zaradi ugotovitve lastninske pravice na skupnem premoženju zakoncev, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Pravico do bivanja v stanovanju ima na podlagi več pravnih naslovov (temeljev). Eden od teh je pridobitev solastninske pravice na skupnem premoženju zakoncev. Oporeka ugotovitvam sodišča, da z vlaganji v stanovanje ni nastala nova stvar. Nastala je nova površina – iz neuporabne površine je nastala kopalnica – stanovanje pa je bilo razširjeno tudi v smeri balkona. Nejasna je opredelitev sodišča, da je glede njenega bivanja v stanovanju obstajalo prekarno razmerje. V stanovanju je imela dosmrtno pravico bivanja. Tudi glede uporabnine je zaključek sodišča napačen. Tožnik je uporabo svojega dela stanovanja opustil. Toženka mu ni zavezana plačevati uporabnine za celotno stanovanje, saj ga je uporabljala le v takšnem obsegu kot prej. Toženka je v slabem zdravstvenem stanju z nizko pokojnino in ni več sama sposobna skrbeti zase. Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje razveljavi in mu vrne zadevo v ponovno obravnavanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom sodišča prve stopnje. Predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev gradilo na naslednjih pravno relevantnih dejstvih: - tožnik je zemljiškoknjižni lastnik trisobnega stanovanja, ki predstavlja 1/4 nepremičnine ID znak parcela ... ter obsega predsobo, tri sobe, kuhinjo, kopalnico z WC-jem, vežo, ločeno stopnišče in balkon; - lastninsko pravico na stanovanju je pridobil z darilno pogodbo, ki jo je 6. 10. 1971 sklenil s svojim starim očetom; - pravdni stranki sta sklenili zakonsko zvezo ... 1970 in se razvezali s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1045/2008-IV z dne 13. 1. 2009; - v stanovanju so bila izvedena naslednja dela: obnova štirih oken in enih balkonskih vrat, menjava vrat in podbojev, nova vodovodna in električna instalacija, popolna prenova kopalnice z odtoki, izvedba tlakov in parketa, delni dvig strehe, zamenjava strešne kritine, izvedba plinske napeljave za kuhinjo in ogrevanje, ploščice v kuhinji; - po izselitvi tožnika iz stanovanja v letu 2008 v stanovanju živi toženka, ki tožniku ne plačuje nobenega nadomestila za uporabo stanovanja; - tožnik že nekaj zadnjih let neuspešno prosi toženko, naj se iz stanovanja izseli, nazadnje z dopisom z dne 30. 1. 2018. 6. Toženka je zatrjevala, da je postalo stanovanje, ki je bilo prej posebno premoženje tožnika, na podlagi izvedenih vlaganj skupno premoženje pravdnih strank, njen (so)lastniški delež na stanovanja pa znaša vsaj 35 %. Glede na toženkin ugovor se je sodišče prve stopnje odločilo, da bo samo reševalo predhodno vprašanje v zvezi s (so)lastninsko pravico na obravnavanem stanovanju. Toženkin predlog za prekinitev predmetnega pravdnega postopka do odločitve v zadevi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani glede skupnega premoženja pravdnih strank je zavrnilo. Svojo odločitev je konkretizirano obrazložilo. Pojasnilo je, da je v obravnavani zadevi že v celoti izvedlo dokazni postopek ter zaslišalo pravdne stranke in priče. V takem položaju bi prekinitev postopka nasprotovala načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka.

7. S tem, ko je sodišče v tej zadevi samo reševalo predhodno vprašanje, ni zagrešilo zatrjevanih kršitev določb pravdnega postopka. V skladu z določbo 13. člena ZPP je odločitev o reševanju predhodnega vprašanja v diskreciji sodišča. Zakonska določba sodišče pooblašča, da samo reši predhodno vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Pri tem pa sodišče ni vezano na predlog strank, kot poskuša prikazati pritožba.

8. Zmotna so pritožbena zatrjevanja, da ima toženka več pravnih naslovov za bivanje v spornem stanovanju. Med pravdnima strankama niti ni sporno, katera dela so bila v stanovanju opravljena. Njihov opis pa že na prvi pogled kaže, da sta pravdni stranki le adaptirali stanovanje in da ni šlo za nastanek nove stvari. V stanovanju sta živeli že pred adaptacijo, drugačna pritožbena trditev pa predstavlja pritožbeno novoto, ki jo sodišče, skladno z določbo 337. člena ZPP, ne more upoštevati. Tudi v času adaptacije sta pravdni stranki živeli v stanovanju.

9. Sodišče prve stopnje je v 18. točki obrazložitve natančno ocenilo opravljena dela in zaključilo, da so vlaganja v stanovanje predstavljala predvsem estetske izboljšave, medtem ko se ni posegalo v samo substanco nepremičnine. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča, da vlaganja niso bila tako obsežna, da bi zaradi njih toženka pridobila stvarnopravni zahtevek na temelju določb o originarni pridobitvi lastninske pravice. Nepremičnina (stanovanje) je ostalo v enakih gabaritih, rezultat adaptacije je zgolj večja uporabnost, kakovost in funkcionalnost stanovanja.

10. Sodišče prve stopnje je povzelo bogato sodno prakso s področja originarne pridobitve lastninske pravice na podlagi določb ZTLR in poudarilo, da morebitni prizidani ali nadzidani deli praviloma delijo pravno usodo obstoječega objekta, razen če gre za samostojno gradbeno celoto v pomenu ustvaritve nove stvari. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvega sodišča, da toženka tega niti ni zatrjevala niti dokazala. Tudi njeno pritožbeno razlogovanje v zvezi z nastankom nove stvari je povsem posplošeno in nikakor ne vzbuja dvoma v pravilnost odločitve prvega sodišča. 11. Toženka dogovora o tem, da ima pravico do dosmrtnega bivanja v stanovanju, ni izkazala. V pritožbi posplošeno trdi, da je bil čas trajanja določen, in sicer za čas njenega življenja. Dokazni postopek pa, kot je ugotovilo prvostopno sodišče, njenih zatrjevanj ni izkazal. Sodišče ni dvomilo v dogovor pravdnih strank, da bo v stanovanju živela toženka. Na podlagi zaslišanja prič pa se je sodišče lahko prepričalo, da pravdni stranki obdobja, v katerem lahko toženka biva v stanovanju, nista dogovorili. V danem primeru torej ne gre za služnost stanovanja, saj se poleg pravnega posla, kot ugotavlja prvo sodišče, zahtevo tudi zemljiškoknjižno dovolilo in vpis služnosti v zemljiško knjigo, ki ustvarja konstitutivni učinek. Toženka na podlagi ustnega dogovora osebne služnosti ni mogla pridobiti. Glede na trditveno podlago pravdnih strank in izsledke dokaznega postopka je sodišče dogovor o brezplačnem bivanju toženke v stanovanju pravilno ovrednotilo kot prekarij, ki je posebna oblika posodbenega pravnega razmerja. Tudi toženkina pritožbena izvajanja ne vzbujajo dvoma v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje. Že njena pripomba, „zakaj bi se zakonca kaj bolj konkretno dogovarjala, saj je dovolj, da sta se dogovorila, da toženka ostane v stanovanju“, kaže na to, da toženkin čas bivanja v stanovanju med pravdnima strankama ni bil dogovorjen. Zato je pravilno razlogovanje sodišča prve stopnje, da je obstajalo prekarijsko razmerje, ki tožniku omogoča, da toženki kadarkoli prepove nadaljnjo uporabo stanovanja.

12. Toženka brezplačno živi v tujem stanovanju, za bivanje v katerem nima pravnega naslova, zato je obogatena. Tožnik je zatrjeval prikrajšanje, ker svojega stanovanja ne more oddajati v najem in si s tem ustvariti dohodka. Ker gre za enodružinsko stanovanje, pravdni stranki kot bivša zakonca v njem niti ne bi mogla bivati skupaj, saj si je tožnik ustvaril novo zakonsko zvezo. Glede na pojasnjeno tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da toženka ni zavezana plačevati uporabnine za celotno stanovanje. Višine uporabnine pa toženka ni konkretizirano prerekala. Navedba, da zahtevek prereka po temelju in višini, je povsem posplošena. Nesubstanciran pa je bil tudi njen predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke.

13. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere – skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP – pazi po uradni dolžnosti. Zato je toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijana sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženka s pritožbo ni uspela, zato do pritožbenih stroškov ni upravičena. Tožnikov odgovor na pritožbo pa ni v bistvenem prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki jih je imel z njim, nosi sam (154., 155. in 165. člen ZPP).