Jedro

Ne gre za spor, ki bi se začel že pred uveljavitvijo SZ (158. čl. SZ). Tožnik je bil seznanjen, da gre za službeno stanovanje in da sklepa pogodbo za določen čas. Dejstvo, da je bil tožnik imetnik stanovanjske pravice na prejšnjem, solidarnostnem stanovanju, nima vpliva na naravo sklenjene najemne pogodbe, saj je s sklenitvijo najemne pogodbe stanovanjska pravica prenehala (141. čl. SZ). Stanovanjska pravica, ki je obstajala po prejšnjem ZSR, pa se po uveljavitvi SZ tudi ni mogla prenašati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi najemna pogodba o oddaji službenega stanovanja za določen čas, ki sta jo sklenili pravdni stranki in se za isto stanovanje kot neprofitno sklene najemna pogodba za nedoločen čas. Tožeči stranki je naložilo, da toženi povrne 75.757,00 SIT pravdnih stroškov. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99). Obveznost tožniku priskrbeti drugo stanovanje je obstajala le na podlagi odločbe iz l. 1977, vendar je bil prav na podlagi te odločbe sprožen sodni spor. Tožnik je toženo stranko večkrat prosil in od nje zahteval, da mu dodeli drugo primerno stanovanje, priskrbela pa mu je le službenega. Ker pa se je pred izročitvijo solidarnostnega stanovanja Samoupravni stanovanjski skupnosti moral iz njega izseliti, je prišel v slabši položaj. Pogodbo za službeno stanovanje je sklenil le zato, da je začasno rešil svoj stanovanjski problem. Zato meni, da gre za delno ničnost izpodbijane pogodbe, saj je bil v bistvu prisiljen podpisati pogodbo za službeno stanovanje in bil tako izigran. Nična pa je tista pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom, vendar ne le novega Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), temveč tudi prejšnjega Zakona o stanovanjskih razmerjih (v nadaljevanju ZSR). Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, ali jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pritožnik ne pove, v čem naj bi bil podan uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato je sodišče njegov obstoj preizkusilo le v mejah 2. odst. 365. čl. ZPP/77 in pri tem ugotovilo, da kršitve iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77 niso podane. Prav tako ne pove, v čem naj bi bila zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, ki v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni bilo sporno. Njegova obrazložena pritožbena graja se namreč nanaša le na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, to pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je treba za odločitev v sporu uporabiti določbe sedaj veljavnega SZ. Ne gre namreč za spor, ki bi se začel že pred uveljavitvijo SZ (158. čl. SZ). Tožnik v izvršilnem postopku ni bil stranka, temveč sta bili to Samoupravna stanovanjska skupnost Občine Jesenice oziroma njen naslednik in Uprava za notranje zadeve Kranj. Četudi je s tem, ko se je tožnik izselil iz stanovanja, ki ga je dotlej zasedal, dolžnik (UNZ Kranj) v izvršilnem postopku lahko izpolnil obveznost in izpraznjeno stanovanje vrnil upniku, njegovo razmerje do tožnika ne pomeni nadaljevanja izvršilnega postopka ali pa morda celo postopka pred sodiščem združenega dela. Tudi odločba iz leta 1977 ne daje podlage za uporabo prejšnjih predpisov. Gre za povsem drugo razmerje, iz katerega se je spor oziroma pravdni postopek začel s tožnikovo tožbo (185. čl. ZPP/77). Tedaj pa je že veljal SZ. Za odločitev v sporu so tako relevantne določbe SZ, ki urejajo najemna razmerja in določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki urejajo veljavnost pogodb. Tudi najemno pogodbo sta pravdni stranki sklenili v času, ko je že veljal SZ. Tožnik je bil seznanjen, da gre za službeno stanovanje in da sklepa pogodbo za določen čas. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, se za službena stanovanja lahko sklepa najemna pogodba za določen čas (1. alinea 1. odst. 40. čl. SZ). Dejstvo, da je bil tožnik imetnik stanovanjske pravice na prejšnjem, solidarnostnem stanovanju, nima vpliva na naravo sklenjene najemne pogodbe, saj je s sklenitvijo najemne pogodbe stanovanjska pravica prenehala (141. čl. SZ). Stanovanjska pravica, ki je obstajala po prejšnjem ZSR, pa se po uveljavitvi SZ tudi ni mogla prenašati. Ostaja le še vprašanje, ali je najemna pogodba o oddaji službenega stanovanja za določen čas veljavno sklenjena. Za presojo, ali je pogodba nična, ker nasprotuje prisilnim predpisom, je treba upoštevati SZ kot v času sklepanja najemne pogodbe veljavni predpis (1. odst. 103. čl. ZOR). Že iz dosedanje obrazložitve izhaja, da pogodba temu zakonu ne nasprotuje, da pa uporaba ZSR ne pride več v poštev. Pogodba bi bila lahko le izpodbojna zaradi napak volje - za kar pa pri tožniku ni šlo, saj je ves čas vedel, kakšno pogodbo sklepa. Tožnik ni bil stranka v izvršilnem postopku in zavezanec do Samoupravne stanovanjske skupnosti za izročitev praznega stanovanja. Lahko bi, če se z vsebino pogodbe ni strinjal, zavrnil njen podpis oziroma se pogajal o vsebini pogodbe. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da pri tožniku tudi niso bile podane napake volje in da pogodba zato ni izpodbojna (111. čl. ZOR). Potemtakem je pogodba veljavno sklenjena in odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Neutemeljeno pritožbo tožeče stranke je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP).