Jedro

Ker v obeh izvedenskih mnenjih ni ne notranjih nejasnosti ali nepopolnosti in ne medsebojnih bistvenih razlik, je razumna ocena nižjih sodišč o nepotrebnosti postavitve tretjega izvedenca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki je nastala tožniku dne 5.12.1996 v prometni nezgodi.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo.

Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da se z izpodbijano sodbo ne strinja. Kot bistveno se mu kaže nasprotje, ki ga predstavljata na eni strani s strani tožnika in zavarovanke tožene stranke R.M. podani faktični opis dogodka in na drugi strani čista teorija izvedenskih mnenj, oprta zgolj na predpostavke. Prav zaradi tega je tožnik predlagal pritegnitev tretjega izvedenca. Pri tako kontradiktornem razmerju se kaže izvedba dokaza s tretjim izvedencem kot nujna. Zato je z zavrnitvijo izvedbe tega dokaza in z zavrnitvijo pritožbe v zvezi s tem podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katere dejansko stanje ni in ne more biti v celoti in v popolnosti ugotovljeno. Tu ne gre le za nekaj 100.000 SIT škode, ampak za totalno uničeno vozilo, kar predstavlja za tožnika zelo veliko škodo in bi bilo nepravično, da bi bil zaradi opustitve takšnega dokaza prizadet. Enako je tudi z izvedbo dokaza glede vremenskih razmer, ki ga je tožnik predlagal in ki bi nedvomno lahko veliko pripomogel k pravilni odločitvi. Tudi v opustitvi tega dokaza vidi tožnik bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Zavrnitev tožnikovega zahtevka nedvomno pomeni zmotno uporabo materialnega prava, kajti obvezno se zavaruje zato, da se lahko vsakemu prizadetemu povrne protipravno povzročena škoda, ki jo je v obravnavanem primeru povzročila zavarovanka tožene stranke.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Za tožnikovo prometno nezgodo z dne 5.12.1996 velja določba tedaj veljavnega 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) o krivdni odgovornosti imetnikov motornih vozil. V obravnavanem primeru sta sodišči razsodili, da ni niti delne niti izključne krivde zavarovanke tožene stranke. Do nezgode je prišlo samo zaradi tožnikove napačne vožnje. Temu tožnik nasprotuje z revizijsko trditvijo, da bi bilo s pritegnitvijo tretjega prometnega izvedenca rešeno nasprotje med izpovedbama obeh udeležencev nezgode na eni strani in izvidoma ter mnenjema obeh prometnih izvedencev na drugi strani. Tako stališče je zmotno, ker meri na ugotavljanje oziroma izpodbijanje dejanskega stanja, ki v revizijskem postopku ni več mogoče (tretji odstavek 370. člena ZPP). Nasprotje med udeleženci nezgode in izvedenci je le nasprotje med različnimi dokazi, ki jih je sodišče ocenilo posebej in skupno ter napravilo ustrezno dokazno oceno. Zavrnitev postavitve še enega izvedenca je bila stvar dokazne presoje nižjih sodišč. Pri tem je nerelevantna višina škode in še tako visoka škoda ni tista, ki bi bila odločilna za to, ali se nek dokaz izvede ali ne.

Neizvedbi dokaza s tretjim izvedencem tožeča stranka pripisuje tudi pomen bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zmotno je njeno stališče, da ima pravdna stranka pravico do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga. Sodišče je tisto, ki oceni, da nekateri predlagani dokazi za odločitev v sporu niso odločilni ali da je neko dejstvo že dokazano. Če je tovrstna ocena razumna, sodišče nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje prepričljivo in skladno z 254. členom ZPP obrazložili, da tretji izvedenec prometne stroke ni potreben. Izvida in mnenji izvedencev dr. M.Š. in ing. A.B. so bili v bistvenih delih skladni. Ob upoštevanju fizikalnih zakonitosti sta obe mnenji strokovno prepričljivi, tudi novi izvedenec pa ne bi razpolagal z nič več materialnimi sledovi, kot dosedanja izvedenca. Ker v obeh izvedenskih mnenjih ni ne notranjih nejasnosti ali nepopolnosti in ne medsebojnih bistvenih razlik, neposredno zaslišanje izvedencev pa je tožnik izrecno odklonil, je razumna ocena nižjih sodišč o nepotrebnosti dokaznega predloga, zaradi česar ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Vse povedano velja tudi glede dokaza s poizvedbami o vremenskih razmerah. Razlogi pritožbenega sodišča o tem so pravilni. Ne samo, da je dokazni predlog neutemeljen, podan je bil šele v pritožbi in je zato pravilno ocenjen kot nedopusten (337. člen ZPP).

Povzeti je torej, da bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku na prvi in drugi stopnji niso podane. Neutemeljen je tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Glede na dejanske ugotovitve, da je prišlo do nezgode izključno zaradi tožnikovega načina vožnje, je pravilna presoja, da ni nobene krivde zavarovanke tožene stranke. Tožbeni zahtevek je bil zato materialnopravno pravilno zavrnjen, enako tudi tožnikova pritožba. V reviziji naveden pomen obveznega zavarovanja na opisano presojo ne morejo vplivati, zmotna pa je tudi trditev, da lahko vrzeli v postopanju pomenijo zmotno uporabo materialnega prava. Napačna uporaba materialnega prava je namreč podana takrat, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno. Prave kršitve materialnega prava tožeča stranka tako ni niti zatrjevala. Revizijsko sodišče pa pri preizkusu v mejah 371. člena ZPP zmotne uporabe materialnega prava ni ugotovilo.

Vse navedeno je revizijskemu sodišču narekovalo zavrnitev revizije (378. člen ZPP).