Jedro

V odločbi o preplačilu je tožena stranka v obrazložitvi pojasnila, da je do preplačila prišlo zaradi zavarovankine ponovne vključenosti v zavarovanje. Navedena odločba je postala pravnomočna. Glede na navedeno odprava odločb, ki so navedene v izreku odločbe tako ni odločilna, ker je imela tožena stranka že na podlagi 194. člena ZPIZ-2 tudi, če teh odločb ne bi izdala, že v zakonu ustrezno podlago za uveljavljanje povrnitve preplačila. Obnova postopka tako ne bi pripeljala do drugačne odločbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 9. 5. 2017 in št. ... z dne 6. 2. 2017 ter primarno, da se dovoli obnovo postopka, končanega z odločbo št. ... z dne 7. 11. 2013 in da se navedena odločba odpravi oziroma podredno, da se zadevo vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Zavrnjen je bil tudi podredni tožbeni zahtevek, da se odločbi tožene stranke z dne 9. 5. 2017 in 6. 2. 2017 spremenita tako, da se odločba tožene stranke št. ... z dne 7. 11. 2013 razveljavi. Sodišče je še odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je tožena stranka v predsodnem postopku odločila o izrednih pravnih sredstvih, ki ju je tožnica vložila zoper odločbo z dne 7. 11. 2013 (o predlogu za obnovo postopka, podredno pa o predlogu za razveljavitev odločbe po 183. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, v nadaljevanju: ZPIZ-21. Z dokončno odločbo tožene stranke z dne 9. 5. 2017 je bil predlog za obnovo postopka zavržen, zahteva za razveljavitev ali spremembo odločbe z dne 7. 11. 2013 pa zavrnjena. Bistvo predmetne zadeve je v tem, da je tožena stranka z odločbo z dne 7. 11. 2013 v prvem odstavku odločila, da je upoštevaje odločbo Območne enote A. št. ... z dne 8. 4. 2013, dajatev (predčasna) starostna pokojnina v obdobju od 1. 11. 2010 do 31. 3. 2013, preveč izplačana. Nastalo je preplačilo v znesku 23.959,66 EUR. Odločbi tožene stranke št. ... z dne 8. 4. 2013 in št. ... z dne 21. 10. 2013 pa sta bili s sodbo Psp 442/2016 z dne 24. 11. 2016 odpravljeni. Do sedaj pa še ni bilo odločeno o tem, ali je imela tožnica v obdobju od 1. 11. 2010 do 31. 3. 2013 pravico do izplačila starostne pokojnine. Omenjeno je predmet novega sodnega postopka, ki ga sodišče prve stopnje vodi pod opr. št. III Ps 1094/2017. Sodišču prve stopnje je v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je v ponovnem postopku tožena stranka sprejela vsebinsko enako odločitev glede upravičenosti tožnice do izplačila pokojninskih dajatev v spornem obdobju, pri čemer pa ni upoštevalo, da ta odločitev še ni pravnomočna. Glede predloga za obnovo postopka je tožena stranka v drugostopenjski odločbi zaključila, da je potekel objektivni rok za obnovo postopka iz razloga po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)2 ter da 3. in 4. točka tega člena za tožnico ne prideta v poštev. Upoštevaje navedeno je predlog za obnovo postopka v celoti zavrgla. Kljub temu, da je sodišče ugotovilo, da za obnovo postopka po 3. in 4. točki prvega odstavka 260. člena ZUP ne velja triletni objektivni rok, pa je zaključilo, da predlog nima dejanske in pravne podlage, torej da je neutemeljen. V tem primeru pa bi morala tožena stranka predlog zavrniti, ne pa ga zavreči. Takšno stališče pa nima pravne in dejanske podlage. Sklicevanje na kasneje izdano odločbo tožene stranke z dne 3. 2. 2017, ki je bila izdana namesto odločbe z dne 8. 4. 2013 pri presoji sporne zadeve, ne pride v poštev. Navedena odločba namreč še ni pravnomočna. Za odločitev je tako ključna odločba št. ... z dne 8. 4. 2013, saj se nanjo sklicuje tožena stranka tako v izreku kot v obrazložitvi. Omenjena odločba pa ne obstoji več, saj je bila odpravljena. Tudi če bi odločba z dne 3. 2. 2017 postala pravnomočna, bi bilo potrebno odločbo z dne 7. 11. 2013 odpraviti oziroma razveljaviti in nadomestiti z novo, saj ni bila izdana na podlagi odločbe z dne 3. 2. 2017, temveč na podlagi druge, sedaj neobstoječe odločbe. Zaradi odprave omenjenih odločb sta v konkretnem primeru podana obnovitvena razloga iz 3. in 4. točke prvega odstavka 260. člena ZUP. V konkretnem primeru namreč odločba temelji na drugi odločbi, ki je bila pravnomočno odpravljena, razen tega pa gre v sporni zadevi za predhodno vprašanje, o katerem je bilo odločeno z odločbami z dne 8. 4. 2013 in 21. 10. 2013. Predhodno vprašanje pa je pristojni organ bistveno drugače rešil, saj je sodišče obe prej omenjeni odločbi odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki, pri čemer pa o zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno. Sodišče se pri tem ni opredelilo do navedb tožnice, da je bila odločba z dne 7. 11. 2013 izdana na podlagi druge odločbe, ki je bila kasneje odpravljena. Odločitev torej ne izhaja neposredno iz zakona, kot je to sodišče prve stopnje zmotno zaključilo. Tudi specifikacija preplačila je bila pripravljena na podlagi odločbe z dne 8. 4. 2013. Tožnica meni, da zgolj navedba, da je stališče tožnice neutemeljeno, ne zadošča zahtevanemu standardu obrazloženosti prvostopnih sodnih odločb, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker se odločba z dne 7. 11. 2013 v samem izreku sklicuje na odločbo z dne 8. 4. 2013, tudi sama veljavnost oziroma obstoj te odločbe predstavlja predhodno vprašanje, ki ga je pristojni organ pozneje bistveno drugače rešil, saj ta odločba ne obstoji več. V tem primeru gre za predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP. Odločba z dne 7. 11. 2013 ni bila izdana neposredno na podlagi šestega odstavka 116. člena ZPIZ-2, kot navaja sodišče prve stopnje, temveč na podlagi odločbe z dne 8. 4. 2013. Na navedeno določbo se odločba niti ne sklicuje. Sodišče prve stopnje je zato prekoračilo celo trditveno podlago tožene stranke in tožnici odvzelo pravico do izjave v postopku, kar predstavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka ne more zgolj odločiti o tem, da je zavarovanec dolžan vrniti pokojnino za obdobje, v katerem jo je prejemal na podlagi pravnomočne odločbe tožene stranke, ne da bi bila izdana tudi odločba o tem, da zavarovanec v tem obdobju ni bil upravičen do pokojnine. Sodišče je tako napačno štelo, da lahko tožena stranka nekomu izda odločbo o upravičenosti do pokojnine, nato pa kadarkoli kasneje neposredno na podlagi šestega odstavka 116. člena ZPIZ-2 izda odločbo, da je dolžan to pokojnino vrniti. Za takšno stališče ni nobene pravne podlage. Glede razveljavitve po določbi 183. člena ZPIZ-2 tožnica poudarja, da so bile z odločbo z dne 7. 11. 2013 kršene materialne določbe zakona, razen tega je bilo v postopku tudi očitno napačno ugotovljeno dejansko stanje v škodo zavarovanke, zato so podani pogoji za njeno razveljavitev ali spremembo. Bistveno je namreč, da je bila odločba z dne 8. 4. 2013 pravnomočno odpravljena. To pomeni, da je bilo dejansko stanje očitno napačno ugotovljeno, saj zavarovanki pravica do (predčasne) starostne pokojnine ni prenehala, sploh pa ne z odločbo z dne 8. 4. 2013. V posledici napačno ugotovljenega dejanskega stanja pa so bile z odločbo z dne 7. 11. 2013 tudi kršene materialne določbe zakona in sicer 194. člen ZPIZ-2. Sodišče je napačno zaključilo, da odprava navedenih odločb ne pomeni, da tožnici pravica do predčasne oziroma starostne pokojnine v obravnavanih obdobjih ni prenehala. Tožnici je bila namreč pokojnina v spornem obdobju priznana s pravnomočno odločbo. O neupravičenosti do pokojnine pa zaenkrat še ni bilo pravnomočno odločeno. V konkretnem primeru tožena stranka tožnici ni prenehala izplačevati pokojnine z dnem začetka opravljanja dela v tujini, kar ureja šesti odstavek 116. člena ZPIZ-2, temveč je za nazaj odločila, da tožnica ni bila upravičena do pokojnine ter nato z odločbo z dne 7. 11. 2013 tudi odločila, da je dolžna vrniti preplačilo. Šesti odstavek 116. člena ZPIZ-2 torej ne predstavlja podlage za izdajo odločbe z dne 7. 11. 2013. Sodišče se tudi neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS3. V tistem postopku je tožnica vzporedno s predlogom za obnovo postopka iz previdnosti uveljavljala, da ji je tožena stranka dolžna vrniti znesek, ki ji ga je morala tožnica pred tem vrniti na podlagi odločbe z dne 7. 11. 2013. Vrhovno sodišče RS ni zavzelo stališča, da odločbe z dne 7. 11. 2013 ni mogoče izpodbijati z izrednimi pravnimi sredstvi, saj o tem niti ni odločalo, temveč je odločilo zgolj, da s tem, ko je prenehala veljati odločba z dne 8. 4. 2013, odločba z dne 7. 11. 2013 ni avtomatično prenehala veljati. Je pa tožnica zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS pravočasno vložila ustavno pritožbo. Ker je napačna odločitev sodišča prve stopnje o glavnem zahtevku je tudi napačna odločitev o stroških postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)4 pazi po uradni dolžnosti. V zadevi tudi ne gre za kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to v pritožbi uveljavlja tožnica. Sodba namreč vsebuje bistvene razloge in se jo tudi da preizkusiti. Prav tako ni podana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče namreč ni prekoračilo trditvene podlage tožene stranke in posledično tožnici tudi ni odvzelo pravice do izjave v postopku kot bo pojasnjeno kasneje.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 9. 5. 2017, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 6. 2. 2017. Z navedeno odločbo je bil predlog za obnovo postopka zavrnjen, zahteva za razveljavitev ali spremembo odločbe št. ... z dne 7. 11. 2013 pa zavrnjena. Z drugostopenjsko odločbo je bilo poseženo v izrek prvostopenjske odločbe tako, da se predlog za obnovo postopka namesto zavrne, zavrže. Spremenjena je bila tudi odločitev glede stroškov postopka.

6. V predmetni zadevi je sporno vprašanje, ali obstajajo z zakonom določeni pogoji, da se obnovi postopek, ki je bil končan z odločbo št. ... z dne 7. 11. 2013 in sicer po 3. oziroma 4. točki 260. člena ZUP. Nadalje je sporno tudi vprašanje, ali obstajajo z zakonom določeni pogoji za razveljavitev ali spremembo odločbe tožene stranke št. ... z dne 7. 11. 2013 na podlagi 183. člena ZPIZ-2. 7. Z odločbo št. ... z dne 7. 11. 2013 (priloga A/5 sodnega spisa) je bilo odločeno, da je upoštevaje odločbo Območne enote A. št. ... z dne 8. 4. 2013, dajatev (predčasna) starostna pokojnina v obdobju od 1. 11. 2010 do 31. 3. 2013, preveč izplačana. Preplačilo je nastalo v znesku 23.959,66 EUR. Tožnici je bilo naloženo, da navedeni znesek vrne toženi stranki, kar je ta tudi storila. Ker se navedena odločba sklicuje na odločbo št. ... z dne 8. 4. 2013, ki je bila s sodbo opr. št. Psp 442/2016 z dne 24. 11. 2016 (priloga A/10) odpravljena in je bila zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno upravno odločanje, so po mnenju tožnice izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da se na podlagi izrednih pravnih sredstev, poseže v navedeno odločbo in se jo odpravi oziroma razveljavi.

8. S prvostopenjsko odločbo z dne 8. 4. 2013 v zvezi z drugostopenjsko odločbo z dne 21. 10. 2013 je bilo odločeno, da tožnica v obdobju od 15. 3. 2001 do 22. 3. 2007 ni imela pravice do izplačila predčasne pokojnine, od 1. 12. 2009 dalje pa nima pravice do izplačila starostne pokojnine. Odločeno je bilo tudi, da bo tožena stranka o ugotovitvi morebitnega preplačila in obveznosti povrnitve preplačila izdala posebno odločbo. Zadeva je bila vrnjena toženi stranki zgolj zaradi tega, ker je le-ta zadevo presojala po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)5, ne pa po določbah ZPIZ-2. Tožena stranka je nato v novem postopku izdala prvostopenjsko odločbo dne 3. 2. 2017 in nato dokončno določbo 8. 3. 2017. Tožena stranka je tudi v novem postopku ponovno odločila, da tožnica v obdobju od 15. 3. 2001 do 22. 3. 2007 ni imela pravice do izplačila predčasne pokojnine, od 1. 12. 2009 dalje pa nima pravice do izplačila starostne pokojnine. Razlog za tako odločitev je bila ugotovitev tožene stranke, da je bila tožnica v obdobju od 15. 3. 2001 do 22. 3. 2007 in od 1. 12. 2009 dalje prijavljena v obvezno zavarovanje. Imela je lastnost zavarovanca, zato se ji pokojnina v tem času ne izplačuje. Zoper tako odločitev je tožnica vložila tožbo, ki pa je bila s sodbo opr. št. III Ps 1094/2017 z dne 11. 7. 2018 zavrnjena. Izpodbijani odločbi tožene stranke sta bili kot pravilni in zakoniti potrjeni. Zoper prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila pritožbo, vendar pa je bila njena pritožba s sodbo opr. št. Psp 351/2018 z dne 24. 1. 2019 zavrnjena in potrjena sodba sodišča prve stopnje. Odločitev tožene stranke, kot je razvidna iz odločb z dne 3. 2. 2017 in 8. 5. 2017 je tako postala pravnomočna.

9. Tožnica uveljavlja obnovo postopka po 3. oziroma 4. točki 260. člena ZUP. V 3. točki 260. člena ZUP je določeno, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi, če temelji odločba na sodbi, pa je sodba pravnomočno spremenjena, razveljavljena ali odpravljena. Po 4. točki pa se postopek obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. 10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča pogoji po prej določenih točkah za obnovo postopka, niso izpolnjeni.

11. Tožena stranka je o povrnitvi preplačila odločila na podlagi 194. člena ZPIZ-2, kjer je določeno, da oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, mora vrniti prejeti znesek v skladu z določbami zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Zavod izda odločbo o ugotovitvi preplačila, v kateri je določen znesek preplačila in način, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno. Zastaralni rok 3 let se upošteva po uradni dolžnosti od dneva prejema denarnega zneska iz prvega odstavka tega člena do dneva izdaje odločbe o ugotovitvi preplačila (prvi in tretji odstavek 194. člena ZPIZ-2). V zvezi z uporabo navedenega člena je svoje stališče zavzelo tudi že Vrhovno sodišče RS v več zadevah6. V sodbi poudarja, da odločba o ustavitvi izplačevanja za vnaprej omogoča upravičencu pravno varstvo glede izplačevanja na podlagi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v prihodnje. O upravičenosti do prejemanja pokojninskih oziroma invalidskih prejemkov v preteklem obdobju, pa tožena stranka odloči v okviru izdaje odločbe o ugotovitvi preplačila (194. člen ZPIZ-2). Zato lahko tožena stranka za preteklo obdobje, v katerem zavarovanec ni izpolnjeval pogojev za izplačevanje dajatve, ne glede na odločitev o ustavitvi izplačevanja posamezne dajatve za naprej, odloča o preplačilu in dolžnosti povračila neupravičeno izplačanih sredstev zaradi neizpolnjevanja pogojev za uživanje dajatve. Odločbi o ustavitvi izplačevanja za naprej in vrnitvi neupravičeno prejetega se tako ne izključujeta, temveč se nasprotno dopolnjujeta glede časovnih učinkov spremenjenega priznavanja posamezne pravice.

12. V odločbi o preplačilu z dne 17. 3. 2013 je tožena stranka v obrazložitvi pojasnila, da je do preplačila prišlo zaradi zavarovankine ponovne vključenosti v zavarovanje. Navedena odločba je postala pravnomočna.

13. Glede na navedeno odprava odločb, ki so navedene v izreku odločbe z dne 7. 11. 2013 tako ni odločilna, kajti kot to pravilno poudarja že sodišče prve stopnje je imela tožena stranka že na podlagi 194. člena ZPIZ-2 tudi, če teh odločb ne bi izdala, že v zakonu ustrezno podlago za uveljavljanje povrnitve preplačila. Obnova postopka tako ne bi pripeljala do drugačne odločbe. Skladno s tretjim odstavkom 267. člena ZUP je v tem primeru potrebno predlog za obnovo postopka zavrniti (kot je to storil prvostopenjski organ s sklepom z dne 6. 2. 2017) ne pa zavreči (kot je to storil drugostopenjski organ s sklepom z dne 9. 5. 2017). Vendar pa navedena pomanjkljivost ni bistveno vplivala na rešitev sporne zadeve. Razen tega pa je tožena stranka v novem postopku ponovno pravnomočno odločila, da tožnica od 15. 3. 2001 do 22. 3. 2007 in od 1. 12. 2009 dalje nima pravice do izplačila starostne pokojnine.

14. V predmetni zadevi tudi ni pogojev za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe po določbi 183. člena ZPIZ-2. V prvem odstavku navedenega člena je določeno, da dokončno odločbo, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta, tudi zaradi očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo ali korist zavarovanca ali uživalca pravic ali zavoda, lahko razveljavi ali spremeni pristojna enota zavoda, ki je odločbo izdala. Kot je bilo že pojasnjeno, izdaja odločbe št. ... z dne 8. 4. 2013, ki je bila tekom sodnega postopka odpravljena (sodba Psp 442/2016) na samo odločitev o povrnitvi preplačila ni bistvena. Tožena stranka je imela v določbi 194. člena ZPIZ-2 ustrezno pravno podlago, da je od tožnice zahtevala povrnitev preplačila. Razen tega pa je tudi v novem postopku tožena stranka z novimi odločbami z dne 3. 2. 2017 in 8. 5. 2017 odločila enako, kot je bilo odločeno z odločbo z dne 8. 4. 2013. Taka odločitev pa je postala pravnomočna (sodba Psp 351/2018 z dne 23. 1. 2019). V tem primeru torej ni bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta in tudi ni prišlo do očitno napačno ugotovljenega dejanskega stanja v škodo tožnice. S tem pa torej niso izpolnjeni pogoji po 183. členu ZPIZ-2 za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe.

15. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi stroške pritožbe.

1 Ur. l. št. 96/12 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 3 VIII Ips 123/2017. 4 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 6 Na primer: VIII Ips 63/2018 z dne 12. 9. 2018.