Jedro

Glede samega nastanka toženkine obveznosti ima ta spor vsebino odškodninskega spora družbe z omejeno odgovornostjo proti svojemu poslovodji (direktorju) zaradi njegovega malomarnega opravljanja poslovodskih nalog. Pravna podlaga spora je v določbah 1. odstavka 449. člena ZGD, 2. odstavka 258. člena ZGD in 1. odstavka 154. člena ZOR. Toženka je z žiro računa gospodarske družbe v zadnjem letu pred stečajem dvignila večje gotovinske zneske, njihova poraba za potrebe družbe pa je z blagajniško dokumentacijo dokazana le približno do polovice. Po lastni izpovedbi je toženka poslovodstvene naloge v tem obdobju opravljala malomarno. Ob uvedbi stečaja v blagajni družbe ni bilo denarja, zato ugotovljeni primanjkljaj predstavlja škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je bila direktorica gospodarske družbe T. d.o.o., nad katero se je 7.1.1997 začel stečajni postopek in se 17.9.1997 zaključil s sklepom stečajnega sodišča, da se ustavi nadaljnje vnovčevanja stečajne mase, terjatev stečajnega dolžnika v znesku 15.565.000 SIT proti direktorici pa se prenese na največjo stečajno upnico. Ta je na podlagi tega sklepa, cesijske pogodbe z dne 28.10.1997 in revizorskega poročila s tožbo od toženke zahtevala plačilo navedenega zneska. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbenemu zahtevku ugodilo do zneska 11.769.904 SIT, del presežnega zahtevka je zavrnilo, glede ostalega dela pa zaradi umika tožbe postopek ustavilo.

Sodišče druge stopnje je toženkini pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede prisojenega zneska 8.362.999,60 SIT (manjkajoča osnovna sredstva) in glede pravdnih stroškov razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija zavrnitev pritožbe za preostali znesek 3.442.905 SIT in uveljavlja vse revizijske razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje. Vztraja pri svojih trditvah, da tožnici ne dolguje ničesar, ker je bila odstopljena neobstoječa terjatev. Sodišče prve stopnje se s pravno podlago zahtevka ni ukvarjalo, ker je štelo, da zadostuje cesijska pogodba. Nobeno od sodišč ni odgovorilo na toženkin ugovor, da v stečajnem postopku ni sodelovala in ni imela možnosti pojasnil niti pritožbe proti sklepu o vzpostavitvi terjatve. Samo dejstvo, da je stečajna upraviteljica razpolagala s pomanjkljivo dokumentacijo, še ne pomeni, da je s tem avtomatično nastala terjatev do toženke.

Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do stališča v dopisu stečajnega sodišča z dne 14.10.1998. Sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje ne bi smelo samo nadomestiti manjkajočih dejstev v sodbi prve stopnje, saj je s tem toženki odvzelo možnost obravnavanja vseh teh dejstev. Ob skopih tožbenih navedbah sklicevanje tožnice na revizijsko poročilo ne zadostuje, to je le dokaz o sicer neobstoječih trditvah. Temu je toženka ugovarjala že v odgovoru na tožbo. Revizija še povzema in graja pravne razloge sodišča druge stopnje o odškodninski odgovornosti, ki jih razume kot objektivno odgovornost direktorja za vsak primanjkljaj, tudi če je samo knjižni. Za odškodninsko pravno podlago bi morala toženka zvedeti že v postopku na prvi stopnji, v katerem pa se izraz o odškodninski odgovornosti ni uporabil in tudi niso uveljavljale ustrezne dejanske trditve za to podlago. Toženka samih dvigov ne zanika, je pa razložila, da je narava gostinske dejavnosti taka, da se manjše nabave opravljajo brez računov. Ni jasno, v čem je škoda. Če toženka ni imela oziroma ni predložila računa, je povzročila le nepopolno knjigovodsko stanje. Toženka ponavlja tudi svoje trditve iz postopka na prvi stopnji, da je primanjkljaj manjši, ker je vrnila denar, ki ga je T. i. d.o.o. posodil stečajnemu dolžniku. O tej okoliščini graja razloge sodišča prve stopnje kot materialnopravno napačne in nelogične, kar bi moralo sodišče druge stopnje upoštevati že ob uradnem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava. Škoda in posledično stečaj gospodarske družbe nista nastala zaradi zatrjevanih malomarnih dejanj toženke, ampak zaradi poslabšanih pogojev za opravljanje dejavnosti in zaradi pretirano visoke najemnine. Na koncu revizija ponovi očitek o manjkajoči dejanski podlagi v tožbi in v sodbi prve stopnje, česar sodišče druge stopnje ne bi smelo nadomestiti in kot pravno podlago skonstruirati odškodninsko odgovornost toženke kot direktorice.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena novega Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Odločilne dejanske ugotovitve obeh sodišč v tej pravdni zadevi so, da je bila toženka direktorica gospodarske družbe T. d.o.o. (manjši gostinski lokal v kontejnerju), da je v zadnjem letu pred stečajem, točneje v januarju in februarju 1996, dvignila z žiro računa gospodarske družbe 6.800.000 SIT iz naslova akontacij za materialne stroške, kreditov in obresti in da je v tej pravdi (ne pa tudi v stečajnem postopku) za čas do uvedbe stečaja dokumentirala porabo sredstev iz blagajne le do višine 3.666.080 SIT. Toženka je sama izpovedala, da je bila v zadnjem obdobju pred stečajem površna, da je imela veliko skrbi in problemov, da ni bila dovolj natančna, da ni pazila na gotovino in račune, lahko je kakšnega tudi izgubila ali založila in ga zato ni predložila v knjiženje. Glede zatrjevane vrnitve posojila T. i. ji sodišče prve stopnje ni verjelo iz več razlogov, ne samo zato, ker ta terjatev ni bila prijavljena v stečajnem postopku, ampak tudi in predvsem zato, ker toženka zatrjuje plačilo na podlagi asignacijske pogodbe z dne 9.2.1998, torej več kot leto dni po prenehanju delovanja stečajnega dolžnika, ker v tej pogodbi stečajni dolžnik sploh ni naveden in ker se zatrjevani zneski plačila ne ujemajo s predloženimi dokazi. Teh okoliščin toženka s pritožbo ni izpodbijala, ker se je v pritožbenih razlogih osredotočila predvsem na terjatev v zvezi z manjkajočimi osnovnimi sredstvi.

Taka dejanska podlaga utemeljuje pravno oceno sodišča druge stopnje, da ima spor v tej zadevi glede samega nastanka toženkine obveznosti vsebino odškodninskega spora gospodarske družbe - družbe z omejeno odgovornostjo proti svojemu direktorju oziroma poslovodji zaradi njegovega malomarnega opravljanja poslovodstvenih nalog. Vodenje poslov je konstruktivna sestavina opredelitve pojma poslovodstva pri družbi z omejeno odgovornostjo in je najpomembnejša naloga poslovodje. Opravljati jo mora vestno, pošteno in v skladu z zakonskimi predpisi. Temeljno določbo o odškodninski odgovornosti poslovodje vsebuje Zakon o gospodarskih družbah (ZGD) v prvem odstavku 449. člena, po katerem ima družba z omejeno odgovornostjo enega ali več poslovodij, ki na lastno odgovornost vodijo posle družbe in jo zastopajo. ZGD nima drugih podrobnejših določb o odškodninski odgovornosti poslovodje (razen glede posameznih konkretnih dejanj, kot so kršitev poslovne skrivnosti, prepovedi konkurence itd.). Zato je mogoče smiselno uporabiti tudi določbe ZGD o odškodninski odgovornosti uprave v delniški družbi, Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) pa je treba uporabiti glede ostalih elementov, ki morajo biti izpolnjeni za obstoj odškodninske terjatve. Po drugem odstavku 258. člena ZGD člani uprave solidarno odgovarjajo družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihove dolžnosti, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti. Dokazno breme za razbremenitev odškodninske odgovornosti je torej na strani članov uprave oziroma na strani poslovodje, kar je skladno s splošno ureditvijo iz prvega odstavka 154. člena ZOR.

Na pravkar navedene zakonske določbe se je sklicevalo sodišče druge stopnje, ko je preizkušalo, ali je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odločilo. Teh razlogov ni mogoče razumeti kot uveljavljanje objektivne odgovornosti, saj je pritožbeno sodišče med drugim povzelo toženkino izpoved o tem, kako je delala v obravnavanem obdobju. Opisano vodenje poslov je opredelilo kot malomarno, ker toženka ni pošteno in vestno izpolnjevala svojih dolžnosti. To pa pomeni krivdno in ne objektivno odgovornost. Tudi sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe povzelo ta del toženkine izpovedi. Omenilo je še, da se lahko cedira le obstoječa terjatev in se je prav zato ukvarjalo z dogajanjem v zadnjem letu pred stečajem. Revizijski razlogi, da naj bi se sodišče prve stopnje zadovoljilo le s cesijsko pogodbo in sklepom stečajnega senata kot podlago za sam nastanek terjatve, so torej zmotni.

Toženka v reviziji izpodbija nastanek škode kot enega od potrebnih elementov za obstoj odškodninske terjatve. S temi svojimi trditvami delno izpodbija materialnopravno oceno obeh sodišč, delno pa tudi njuno dejansko oceno, kar v revizijskem postopku ni več dovoljeno. Zatrjuje, da ni jasno, kaj sploh je škoda v obravnavani zadevi.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da so razlogi obeh sodišč o obstoju škode jasni. Toženka je kot poslovodja v januarju in februarju z žiro računa družbe dvignila 6.800.000 SIT gotovine. Gotovinski dvig z žiro računa pomeni priliv sredstev v blagajno, porabo teh sredstev pa dokumentira blagajniški izdatek. Toženka je v pravdi predložila blagajniško dokumentacijo, na podlagi katere je izvedenka finančne stroke v stečajnem postopku opredeljeni primanjkljaj znižala za približno polovico. Ob začetku stečaja denarni sredstev v blagajni ni bilo. Gre za denarna sredstva, ki so last družbe in za katera toženka ni dokazala, da so bila porabljena za potrebe te družbe oziroma da jih je sploh vložila v blagajno. Zato revizijsko sporni znesek predstavlja izgubo gotovinskih denarnih sredstev družbe in s tem njeno škodo. Kolikšen je ta znesek, je vprašanje dejanske narave. Toženka v reviziji v to vprašanje ne more več posegati s trditvijo, da se v gostinski dejavnosti manjše nabave opravijo tudi brez računov. Ne glede na to pa sporni znesek 3.442.905 SIT v letu 1996 tudi sicer ne bi mogel biti pokrit s posameznimi manjšimi nabavami ali izgubo posameznih računov.

Omenjeno je že bilo, da se je toženka v pritožbi osredotočila predvsem na izpodbijanje terjatve v zvezi z manjkajočimi osnovnimi sredstvi. Zato se sodišču druge stopnje ni bilo treba posebej opredeliti do tistih razlogov sodbe prve stopnje, ki obravnavajo višino terjatve iz naslova nepokritih gotovinskih dvigov in s tem v zvezi z zatrjevano manjšim primanjkljajem zaradi vrnitve posojila T. i.. Toženka razloge sodišča prve stopnje o teh okoliščinah izpodbija šele v reviziji in čeprav jih opredeljuje kot nepravilno uporabo materialnega prava v sodbi prve stopnje, s temi trditvami nedovoljeno skuša izpodbiti dejansko ugotovitev o višini primanjkljaja. Pri tem se osredotoča le na enega od več razlogov, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje za neupoštevanje zatrjevane vrnitve posojila, prezre pa odločilno dejansko ugotovitev, da ni dokazano, da je pri asignacijski pogodbi iz leta 1998 sploh šlo za vrnitev posojila, ki naj bi ga dobil stečajni dolžnik.

Sodišče druge stopnje mora v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP presoditi le tiste od pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena. Pritožbene trditve o dopisu stečajnega sodišča z dne 14.10.1998 za odločitev v tem sporu niso pravno pomembne. Ali je toženka imela ustrezno možnost sodelovati v drugem postopku, ni stvar sedanje pravde. Dejanske ugotovitve o višini toženkinega dolga iz stečajnega postopka niso vplivale na ugotovitve v tem postopku, v katerem je toženka imela vse možnosti za sodelovanje in je z aktivnim ravnanjem in sodelovanjem z izvedenko tudi uspela doseči drugačno ugotovitev o višini svojega dolga. Zato sodišče druge stopnje ni bilo dolžno odgovarjati na pritožbene trditve o pomenu dopisa z dne 14.10.1998, sodišče prve stopnje pa tudi ne na podobne trditve v postopku na prvi stopnji.

Revizija ne pojasni, katera so tista odločilna dejstva, ki naj jih ne bi vsebovala sodba sodišča prve stopnje. Zmotna je njena trditev, da naj bi sodišče druge stopnje samo nadomestilo manjkajoče razloge o dejstvih in toženki s tem odvzelo možnost obravnavanja teh dejstev. Sodišče druge stopnje je res dopolnilo sodbo prve stopnje, vendar s pravnimi in ne z dejanskimi razlogi. Navedlo je pravno podlago za razsojo in poudarilo, da je sodba sodišča prve stopnje kljub nenavedbi te podlage materialnopravno pravilna. S tem ni naredilo nobene procesne kršitve in tudi ni odvzelo toženki možnosti obravnavanja. Zmotno je revizijsko stališče, da skope tožbene trditve, da obstoj sporne terjatve izhaja iz revizije finančnega poslovanja za leto 1996, nadalje sklicevanje na revizijsko poročilo in priloženi dokazi niso zadoščali za vsebinsko obravnavanje spora. Sodišče prve stopnje je postavilo izvedenko finančne stroke, ki je kot izhodišče vzela revizijsko poročilo in vso dokumentacijo, tudi tisto dodatno, ki jo je toženka na njeno zahtevo predložila v tem postopku, v stečajnem postopku pa ne, nato pa izdelala izvedensko mnenje. Toženka je z izvedenko torej sodelovala. Obe pravdni stranki sta imeli pripombe na izvedensko mnenje, na katere je izvedenka odgovorila in jih delno tudi upoštevala. Vse to pa pomeni, da sta tako, iz revizijskega poročila izhajajočo dejansko podlago spora sprejeli obe pravdni stranki, sprejelo pa jo je tudi sodišče prve stopnje. Zato so neutemeljeni očitki sodišču druge stopnje, da naj bi samo nadomeščalo manjkajoče dejanske razloge. Stranke niso dolžne opredeliti pravne podlage spora, če pa jo, sodišče na njihovo opredelitev ni vezano. Zato v tožbi izostala opredelitev o odškodninski naravi terjatve in o odškodninski odgovornosti direktorja oziroma poslovodje toženki ni odvzela možnosti, da bi zahtevek obravnavala kot odškodninski zahtevek.

Uveljavljani revizijski razlogi po vsem obrazloženem niso utemeljeni. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP toženkino revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške.