Jedro

Pravdni stranki sta v pobotih opredelili le pravno podlago terjatev ter znesek/višino do katere se bodo terjatve pobotale, nikjer pa tožena stranka ni opredelila višine dolga po pogodbi št. 8004/INT-2007-0040 oziroma vtoževanem računu (le vtem primeru bi pripoznanje lahko veljalo do s strani dolžnika določene višine dolga in bi bilo relevantno pritožničino sklicevanje na odločbo VSL II Cp 1635/2009). Skladno z določbo drugega odstavka 364. člena Obligacijskega zakonika je zato sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka z delnimi plačili (v obliki kompenzacij) pripoznala celoten dolg po pogodbi št. 8004/INT-2007-0040, na katero se nanaša račun št. 980016122.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 83735/2014 z dne 19. 6. 2014 (v nadaljevanju sklep o izvršbi) v prvem in tretjem odstavku obdržalo v veljavi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v roku 8 dni povrne 136,00 EUR stroškov postopka, z obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka).

2. Zoper takšno sodbo se je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi razveljavi tudi v preostalem delu in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da vtoževana terjatev izvira iz med pravdnima strankama sklenjene pogodbe št. 8004/INT-2007-0040; da terjatev predstavlja zaračunan rabat za drugo polletje leta 2009, za kar je tožeča stranka toženi stranki izdala račun št. 980016122 v znesku 4.935,29 EUR in zapadlostjo dne 7. 2. 2010; da sta pravdni stranki izvedli več pobotov, pri čemer je bil zadnji izveden dne 26. 3. 2012; da je na vseh pobotnih izjavah pod oznako obveznosti tožene stranke navedena številka računa 980016122; in da je tožena stranka vse pobotne izjave brez ugovorov podpisala, ožigosala ter jih potrjene vrnila tožeči stranki.

7. Na podlagi povzetih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožena stranka s posameznimi poboti vsakič znova (konkludentno) pripoznala dolg do tožeče stranke po računu št. 980016122, ki izvira iz pogodbe št. 8004/INT-2007-0040. Glede na to, da je tožena stranka zadnjo kompenzacijo potrdila dne 26. 3. 2012, je sodišče prve stopnje zaključilo, da do vložitve predloga za izvršbo (19. 6. 2014) zastaranje vtoževane terjatve še ni nastopilo.

8. Tožena stranka v pritožbi trdi, da je v okviru naknadno izvedenih pobotov priznala zgolj posamezne terjatve, ostale pa je zavrnila. S takšnimi navedbami pa pritožnica izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (da je vtoževana le (ena) terjatev, ki predstavlja plačilo rabata za drugo polletje leta 2009), kar v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (prim. prvi odstavek 458. člen ZPP). Pritožbeno sodišče se zato do teh navedb ni opredeljevalo.

9. Nadalje pritožnica trdi, da dolga v nobenem pobotu ni priznala do celote, temveč le do zneska, ki je opredeljen v pobotnih izjavah. Vendar takšno stališče ni utemeljeno; pravdni stranki sta v pobotih opredelili le pravno podlago terjatev ter znesek/višino do katere se bodo terjatve pobotale, nikjer pa tožena stranka ni opredelila višine dolga po pogodbi št. 8004/INT-2007-0040 oziroma vtoževanem računu (le v tem primeru bi pripoznanje lahko veljalo do s strani dolžnika določene višine dolga in bi bilo relevantno pritožničino sklicevanje na odločbo VSL II Cp 1635/2009). Skladno z določbo drugega odstavka 364. člena Obligacijskega zakonika je zato sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka z delnimi plačili (v obliki kompenzacij) pripoznala celoten dolg po pogodbi št. 8004/INT-2007-0040, na katero se nanaša račun št. 980016122. 10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga tožene stranke, da naj tožeča stranka predloži dopise, s katerimi je tožena stranka zavrnila račune. Iz 6. točke obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da tožena stranka že trditvene podlage glede razlogov za domnevno zavrnitev vtoževanih računov ni zmogla. S tem pa se je sodišče prve stopnje implicitno opredelilo do toženkinega predloga za vzpostavitev t. i. edicijske dolžnosti tožeče stranke. V kolikor stranka ne navede trditev o pravotvornih dejstvih (kot v obravnavanem primeru), je namreč vsakršno izvajanje (in s tem tudi pridobivanje) dokazov odveč.

11. Glede zaslišanja priče A. A. pritožnica trdi, da je sodišče prve stopnje nepravilno štelo, da tožena stranka tega dokaza ni ustrezno substancirala. Takšen očitek pa je protispisen (in zato pritožbene navedbe v zvezi z njim brezpredmetne); iz razlogov izpodbijane sodbe, katerih pritožnica ne izpodbija, izhaja, da je sodišče prve stopnje zaslišanje omenjene priče zavrnilo, ker tožena stranka že ustrezne trditvene podlage, ki naj bi se s tem dokaznim sredstvom dokazovala, ni zmogla.

12. Protispisen je tudi pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o terjatvi, ki se nanaša na račun št. 1082200467 v znesku 681,60 EUR (prim. zadnji stavek 7. točke in 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Prav tako ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora zastaranja (prim. 8 in 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe) oziroma da ni pojasnilo, na kaj se citirani račun nanaša (iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti in kar ugotavlja tudi sama pritožnica).

13. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).