Jedro

Tožnik je delo opravljal tudi na območju Ljubljane, tako da je imel izbirno pravico glede kraja, v katerem bo vložil tožbo zoper svojega delodajalca. Tožbo je vložil v Ljubljani kot enem izmed krajevno pristojnih sodišč, tako da se Delovno in socialno sodišče v Ljubljani ne bi smelo izreči za krajevno nepristojno. Pri tem ni odločilno, na katerem območju je tožena stranka opravljala večino del.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne krajevno pristojnemu sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 84,00 EUR v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za krajevno nepristojno za odločanje v tej zadevi (točka 1) in sklenilo, da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopljena Delovnemu sodišču v Mariboru kot krajevno pristojnemu sodišču (točka 2).

Zoper sklep se pravočasno, izrecno iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, smiselno pa tudi iz razloga bistvene kršitve določb postopka, pritožuje tožeča stranka. Vztraja pri svojih tožbenih navedbah, da se je delo pretežno opravljalo v Ljubljani in okoliških krajih, ki spadajo v območje krajevne pristojnosti Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani in je tako to sodišče na podlagi 8. člena ZDSS-1 za odločanje v tej zadevi krajevno pristojno. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo odstopi v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, toženi stranki pa naloži, da tožeči stranki povrne stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z izpodbijanim sklepom se je sodišče prve stopnje izreklo za krajevno nepristojno za odločanje v tej zadevi. Ugotovilo je, da je tožena stranka podala pravočasen ugovor in da je za toženo stranko glede na njen sedež na Ptuju splošno krajevno pristojno Delovno sodišče v Mariboru. Poleg tega je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena v K. (blizu Maribora), sodišče prve stopnje pa tudi verjame toženi stranki, da je tožeča stranka večino del opravljala v severovzhodni Sloveniji.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Prvi odstavek 8. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) določa, da je v primerih, kadar je tožeča stranka delavec, za odločanje poleg sodišča, ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko, pristojno tudi sodišče, na območju katerega se opravlja ali se je opravljalo delo ali bi se moralo opravljati delo ter sodišče, na območju katerega je bilo sklenjeno delovno razmerje. Tako daje ta določba delavcu izbirno pravico glede kraja vložitve tožbe. V obravnavnem primeru se je delo opravljalo tudi na območju Ljubljane, zato ni pogojev za to, da bi se prvostopenjsko sodišče izreklo za krajevno nepristojno, saj ni odločilno, na katerem območju je tožeča stranka opravljala večino del. Tako je sodišče prve stopnje citirano določbo ZDSS-1 uporabilo napačno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP ob uporabi prvega odstavka 354. člena ZPP, pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo to nadaljevalo z obravnavanjem tožbe po vsebini.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu v zvezi s 154. členom ZPP. Tožeča stranka je s pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo skladno s 155. členom ZPP in Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) in sicer stroške za postopek s pravnim sredstvom po tar. št. 3220 v višini 50,00 EUR, administrativne stroške po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR in DDV v višini 20 %, kar je skupaj 84,00 EUR.