Jedro

Obe sodišči sta se materialnopravno pravilno sklicevali na 3. točko 479. člena ZOR, ko sta kot stvarno napako opredelili dejstvo, da je bil kupljeni osebni avtomobil dejansko sestavljen iz delov več vozil, ki so bila pretežno letnik izdelave 1986 in 1987, čeprav je bilo v računu kot leto izdelave označeno leto 1991. Taka označba v računu tudi po presoji revizijskega sodišča pomeni izrečno dogovorjeno lastnost avtomobila.

Izključitev prodajalčeve odgovornosti je nedopustna, če je v nasprotju z vsebino konkretnega posla, kar v obravnavani zadevi pomeni, če je v nasprotju z izrečno dogovorjeno lastnostjo. Ali povedano malo drugače: že po naravi stvari same je nedopustno s pogodbeno klavzulo izključiti prodajalčevo odgovornost za pogodbeno dogovorjeno lastnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku 1,047.850,00 SIT s pp. Ugotovilo je, da je imel kupljeni osebni avtomobil skrito napako, in ocenilo, da je tožnik utemeljeno uveljavljal jamčevalno sankcijo razdrtja pogodbe in zahteval plačilo razlike med plačano kupnino in kritno kupnino, obresti od prve kupnine in povrnitev določenih stroškov. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Materialnopravno zmotni sta stališči obeh sodišč, da gre v obravnavanem primeru za stvarno napako in da tožena stranka zanjo odgovarja kljub pogodbeni klavzuli "ogledano - sprejeto". Prodani osebni avtomobil ni imel stvarne napake, saj je imel vse lastnosti, ki so potrebne za normalno rabo. Pri letniku avtomobila ni šlo za lastnost, ki naj bi jo tožena stranka tožniku izjavila, temveč za izvršeno pravno dejstvo, ki je izhajalo iz prometnega dovoljenja. Gre za uradni dokument, ki ga je bila tožena stranka dolžna upoštevati. Očitno je šlo za profesionalno izvršeno goljufijo, vendar je stvar upravnih organov, da poskrbe za varen in pošten pravni promet. Napaka v zvezi z letnikom izdelave je bila skrita tudi toženi stranki, ki je tudi sicer bila dejansko le posrednik pri prodaji. Ker gre za odgovornost za stvarne napake na rabljeni stvari, je bila tožena stranka zavezana le k skrbnemu strokovnemu pregledu, tega pa je izkazano opravila vsaj tako skrbno kot ostali, saj je bilo vozilo pred tem vsaj štirikrat tehnično pregledano pri drugih servisih, pa nihče ni opazil ponaredka. Napačno je stališče obeh sodišč, da naj bi bila pogodbena klavzula "ogledano - sprejeto" tožniku vsiljena in zato nična. Monopol na trgu rabljenih avtomobilov je morda bil v bivši državi, sedaj pa ga ni več. Tožnik je imel možnost izbire različnih prodajalcev in postavljanja svojih pogojev. Revizija še omenja, da je tožnik avto uporabljal vse do nadaljnje prodaje, za katero niti ni iskal najboljšega kupca.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP/77).

Revizija ni utemeljena.

Glede na določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ul. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP/77. Odločilna dejanska podlaga, ki sta jo ugotovili sodišči druge in prve stopnje in na katero so zaradi izrečne prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP/77 vezani revizijsko sodišče in stranke, je v tej pravdni zadevi naslednja. Tožnik je svoj prvi osebni avtomobil kupil pri toženi stranki, ki se pogodbeno ukvarja s prodajo tudi rabljenih avtomobilov. Po podatkih računa z dne 13.7.1994 je kupil osebni avtomobil znamke Golf GTI 16V, letnik 1991. Ker se mu je po nekaj mesecih osebni avtomobil zazdel nesiguren pri vožnji, ga je dal pregledati izvedencu. Ta je ugotovil, da je kupljeni osebni avtomobil sestavljen iz več delov vozil, ki so bila izdelana pretežno v letih 1986 in 1987. Letnik izdelave kupljenega vozila 1991 je bil izrečno dogovorjena lastnost, kar izhaja že iz samega računa, ta lastnost pa je tudi bistveno vplivala na ceno in življenjsko dobo avtomobila. Zato je tožnik najprej zahteval drugo enakovredno vozilo, na kar tožena stranka ni pristala, nato pa je z izjavo o razdrtju pogodbe dal kupljeni avtomobil na razpolago toženi stranki, pa ga ta ni hotela prevzeti. Po izvedenem postopku za zavarovanje dokazov je tožnik avtomobil prodal za ceno, ki jo je določil sodni izvedenec v postopku za zavarovanje dokazov, nato pa je vložil tožbo.

Revizijska trditev tožene stranke, da je bila dejansko le posrednik pri prodaji, je v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami obeh sodišč, kdo so bile pogodbene stranke, hkrati pa revizija prezre, da je tožena stranka ta ugovor izrečno umaknila že v postopku na prvi stopnji. Trditve tožene stranke, da je tožnik osebni avtomobil uporabljal vse do nadaljnje prodaje in da bi pri tej prodaji lahko dosegel večjo ceno, je sodišče druge stopnje pravilno zavrnilo kot nedoločne in povsem pavšalne.

Zmotno je revizijsko stališče, da ne gre za stvarno napako, ker je sporni osebni avtomobil imel lastnosti, ki so potrebne za njegovo normalno rabo. Revizija očitno meri na določbo 1. točke 479. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju ZOR). V tem členu pa je opredeljenih več vrst stvarnih napak. Tako je v 3. točki kot stvarna napaka opredeljena tudi okoliščina, da stvar nima tistih lastnosti in odlik, ki so bile izrečno ali molče dogovorjene oziroma predpisane. Obe sodišči sta se materialnopravno pravilno sklicevali na to zakonsko določbo, ko sta kot stvarno napako opredelili dejstvo, da je bil kupljeni osebni avtomobil dejansko sestavljen iz delov več vozil, ki so bila pretežno letnik izdelave 1986 in 1987, čeprav je bilo v računu kot leto izdelave označeno leto 1991. Taka označba v računu tudi po presoji revizijskega sodišča pomeni izrečno dogovorjeno lastnost avtomobila. Zato so neupoštevne nadaljnje revizijske trditve, da je bila tožena stranka vezana na podatke prometnega dovoljenja in da je bila ta okoliščina tudi zanjo skrita. Te in pretežna večina ostalih revizijskih trditev poskušajo izpodbiti odgovornost tožene stranke za ugotovljeno skrito napako, vendar tožena stranka z njimi ne more uspeti. Odgovornost prodajalca za stvarne napake prodane stvari je objektivna, saj po prvem odstavku 478. člena ZOR prodajalec odgovarja za stvarne napake, ki jih je stvar imela ob prehodu nevarnosti na kupca ne glede na to, ali mu je bilo to znano ali ne.

Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na v računu zapisano pogodbeno klavzulo "ogledano - sprejeto". Res sicer pogodbenika lahko omejita ali izključita prodajalčevo odgovornost za stvarne napake stvari, vendar ne v vsakem primeru in za vse vrste napak.

Nedopustnost izključitve prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake lahko temelji na splošnih ali posebnih zakonskih določbah. Tako posebno zakonsko določbo predstavlja drugi odstavek 486. člena ZOR, ki v obravnavani zadevi po presoji revizijskega sodišča ne pride v poštev, saj ni bilo ugotovljeno, da je bila stvarna napaka toženi stranki znana oziroma saj je glede na ugotovljene okoliščine materialnopravno napačna opredelitev, da naj bi tožena stranka pogodbeno klavzulo tožniku vsilila. Vendar pa revizija pri izpodbijanju teh razlogov sodišč druge in prve stopnje prezre, da sta obe sodišči pri ugotovitvi o ničnosti pogodbene klavzule "ogledano - sprejeto" poudarili, da se taka klavzula ne more nanašati na izrečno dogovorjeno lastnost. Temu zadnjemu razlogu revizijsko sodišče pritrjuje. Izključitev prodajalčeve odgovornosti je nedopustna, če je v nasprotju z vsebino konkretnega posla, kar v obravnavani zadevi pomeni, če je v nasprotju z izrečno dogovorjeno lastnostjo. Ali povedano malo drugače: že po naravi stvari same je nedopustno s pogodbeno klavzulo izključiti prodajalčevo odgovornost za pogodbeno dogovorjeno lastnost. Pogodbene določbe o dogovorjeni lastnosti kupljene stvari zaradi take klavzule sploh ne bi bilo mogoče uresničiti. To pa ne pomeni samo, da bi si bile posamezne pogodbene določbe v medsebojnem nasprotju, temveč tudi in predvsem, da bi si prodajalec že v pogodbo vgradil možnost, da izigra kupca prav pri za kupca pomembni in zato izrečno dogovorjeni lastnosti stvari. Ker je tako ravnanje nemoralno, je pogodbena klavzula "ogledano - sprejeto" glede dogovorjene lastnosti stvari nična. Zaradi nemoralnosti so izpolnjeni splošni pogoji za ničnost pogodbe oziroma posameznega pogodbenega določila iz prvega odstavka 105. člena v zvezi s prvim odstavkom 103. člena ZOR. Revizijsko sodišče pri tem ugotavlja, da tožena stranka ni nikoli zatrjevala, da naj bi bila ta klavzula pogodbeni pogoj ali odločilni nagib, zaradi katerega je bila kupna pogodba sploh sklenjena.

Po vsem obrazloženem uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP/77 revizijo tožene stranke zavrnilo, z njo pa tudi njene priglašene revizijske stroške.