Jedro

Samo v primeru, ko je tožnikov zahtevek za izpolnitev določene obveznosti utemeljen, je mogoče toženca oprostiti izpolnitve te obveznosti pod pogojem, da se tožnik zadovolji z drugo dajatvijo, ki jo je tožencu ponudil v tožbenem zahtevku.

Bistvo facultas alternativa v obstoju različnih možnosti izpolnitve enega zahtevka; zato ni objektivne kumulacije zahtevkov. To pomeni, da tožnik zoper toženca uveljavlja en sam zahtevek, pri tem pa tožencu ponudi možnost, da mu ni treba izpolniti obveznosti iz zahtevka, če izpolni drugo dajatev, ki mu je ponujena kot nadomestna izpolnitev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženima strankama nerazdelno povrniti 885,42 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, naj (i) izreče za nično pogodbo o prodaji delnic, ki sta jo neugotovljenega dne v letu 1998 sklenila tožnik kot prodajalec in J. B. kot kupec in ki je bila kasneje datirana z dnem 25. 5. 1998 in izpolnjena s količino 3505 navadnih delnic z oznako »C« izdajatelja T. d. d. in s ceno 10.000 SIT za delnico, (ii) toženima strankama naloži nerazdelno dolžnost tožniku vrniti delnice, tožniku pa dolžnost toženima strankama izročiti 35.000.000 SIT v 15 dneh in (iii) toženi stranki oprosti obveznosti iz primarnega tožbenega zahtevka, če tožniku izročita 204 navadne imenske delnice izdajatelja T. d. d. z oznako »C« tako, da mu izdata za prepis delnic sposobno listino, na podlagi katere bo mogoče pri KDD Centralni klirinško depotni družbi d. d. količino 204 navadnih delnic prepisati na tožnika, ker bo sicer tako listino nadomestila pravnomočna sodba, ali mu plačata njihovo tržno vrednost na dan plačila.

2. Pritožbeno sodišče je sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo »iz vseh revizijskih razlogov.« Navaja, da so razlogi sodbe v nasprotju z njenim izrekom in sami s sabo. Dogovor, da tožniku pripada 10 % delnic, je bil sklenjen ustno in ga tožnik priznava s tem, da je postavil podredni zahtevek. V primarnem zahtevku tega dogovora ni mogel upoštevati, saj je pisna pogodba nična, v primeru ničnosti pogodbe pa velja določba 87. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o vračanju pogodbenih obveznosti (pravilno izpolnitev). Stvar tožene stranke je, ali bo zahtevala izpolnitev ustne pogodbe o 10 %-ni proviziji. Zato ne gre za nesoglasje o 204 delnicah, pač pa za nesoglasje o vseh ostalih delnicah. Tožnik 204 delnic ni upošteval v primarnem zahtevku zaradi določbe iz 87. člena OZ, torej zaradi obveznosti strank iz nične pogodbe nasprotni stranki vrniti vse, kar sta na podlagi take (nične) pogodbe druga od druge prejeli. Glede tega vprašanja je tudi materialno pravo uporabljeno zmotno. Sicer se v izogib ponavljanju tožnik v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava sklicuje na svoje pritožbene navedbe, ki jih sodišče druge stopnje ni ocenilo in je s tem znova storilo postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnik ocenjuje, da je že s tem, ko razpolaga z izvirnikom od toženca podpisane in v celoti neizpolnjene pogodbe, dokazal, da je podpisal bianco pogodbo, v kateri ni navedbe predmeta pogodbe, količine in cene. To pa pomeni, da pogodba sploh ni bila sklenjena, ker ni bilo soglasja o njenih bistvenih sestavinah. Materialno pravo je bilo, nadalje, zmotno uporabljeno tudi glede ocene, ali pogodba nasprotuje prisilnim predpisom. Dejstvo, da po zaključku lastninskega preoblikovanja promet z delnicami ni več prepovedan, ne vpliva na oceno protipravnosti v času sklenitve pogodbe; njeno dopustnost je treba presojati po predpisih, veljavnih v času, ko je bila podpisana, takrat pa je prepoved prometa delnic T. veljala, razen za delavce podjetja, ki so bili kupci delnic v prvem krogu lastninskega preoblikovanja. Že zato je bila pogodba, tudi če bi šteli, da je sploh bila sklenjena, nična, sodišča pa bi na to moralo skladno z določbo 92. člena OZ paziti po uradni dolžnosti. Konvalidacijo OZ v 90. členu izrecno prepoveduje. Revizijo tožnik sklene z očitkom kršitve določbe 312. člena ZPP, ki ga argumentira z grajo stališča, da je primarni tožbeni zahtevek ugotovitvene narave in kot tak ovira za uveljavljanje podrednega zahtevka; opozarja, da je bistveni sestavni del primarnega zahtevka dajatveni zahtevek za vrnitev 3505 delnic.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženima strankama (375. člen ZPP), ki sta nanjo odgovorili in revizijskemu sodišču obrazloženo predlagali, naj jo zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: v času lastninskega preoblikovanja T. v T. d. d. je bil D. B. zaposlen v tem podjetju in je bil upravičen do notranjega cenovno ugodnega odkupa delnic z oznako »C«; prvi toženec je bil zainteresiran za nakup T. delnic, vendar je bil pred zaključkom lastninskega preoblikovanja podjetja promet z delnicami izven programa notranjega odkupa prepovedan, zato jih ni mogel kupiti neposredno; tožnik in prvi toženec sta se dogovorila, da bo prvi odkupil in drugemu prodal določeno število delnic; tožnik ni razpolagal s sredstvi, potrebnimi za odkup, zato je prvih 1465 delnic od izdajatelja odkupil tako, da je kupnino zanje na njegovo ime plačal prvi toženec, glede zneska kupnine sta tožnik kot posojilojemalec in prvi toženec kot posojilodajalec sklenila posojilno pogodbo, prvi toženec pa je tožniku plačal vnaprej dogovorjeno provizijo v gotovini; naknadno, v začetku leta 1998, sta se tožnik in prvi toženec dogovorila, da bo prvi toženec v tožnikovem imenu vplačal kupnino še za 2049 delnic, od katerih jih bo 9 ostalo tožniku, ostalih 2040 pa bo pridobil prvi toženec, ki bo tožniku plačal še 1 %-no provizijo; na podlagi tega dogovora je tožnik prvemu tožencu izročil potrdilo o lastništvu delnic, na katerem je popravil število delnic na 3505, nanj zapisal, da velja kot original in ga podpisal; izpodbijana pogodba je zapisana na formularju, pridobljenem na GBD. Tožnik in prvi toženec sta jo 25. 5. 1998 pred vplačilom kupnine za delnice iz drugega odkupa 29. 5. 1998 (na ime tožnika in z denarjem prvega toženca) izpolnila le v enem izvodu tako, da sta v njej navedla število vseh odkupljenih delnic po prvem in drugem odkupu in ga podpisala, preostali neizpolnjen izvod pa je ostal tožniku. Sodišče ni verjelo tožniku, da sta s prvim tožencem podpisala bianco pogodbo, ki bi jo nato skupaj izpolnila potem, ko bi bilo znano število delnic, ki jih bo lahko tožnik odkupil od T., da pa prvi toženec, ki je imel bianco podpisano pogodbo v svojih rokah, vanjo poleg prvotno dogovorjenega števila 1465 delnic vpisal število 3505 kot vsoto vseh odkupljenih delnic in njihovo ceno; po plačilu kupnine za delnice je prvi toženec tožniku izplačal provizijo v dogovorjeni višini (1 % od vplačila); provizija od poslov, kakršen je bil sklenjen med D. B. in J. B., je običajno znašala od 1 % do 3 % vrednosti posla, vedno je bila dogovorjena v denarju in je bila pri višjih vrednostih posla nižja, zato sodišče ni verjelo tožnikovi trditvi, da je bila dogovorjena 10 %-na provizija v obliki 204 delnic.

Te ugotovitve v pritožbenem postopku niso bile izpodbite in je revizijsko sodišče zaradi prepovedi vložitve revizije iz revizijskega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz tretjega odstavka 370. člena ZPP nanje vezano.

7. Primarni tožbeni zahtevek, naj sodišče ugotovi ničnost pogodbe, je bil pravnomočno zavrnjen iz treh razlogov.

Prvi razlog je v materialnopravno pravilni presoji, da je glede na tožbene trditve prišlo do kršitve pogodbe, ko prvi toženec ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti in tožniku ni izročil 204 delnic, ni pa prišlo do napake v fazi sklenitve pogodbe. Ker je ničnost pogodbe (in posledična dolžnost vsake od pogodbenih strank vrniti drugi pogodbeni stranki vse, kar je bilo prejeto na podlagi nične pogodbe) lahko sankcija le za (nekatere) napake v fazi sklenitve pogodbe, je tožba z zahtevkom, naj sodišče ugotovi ničnosti pogodbe (ne pa, naj prvega toženca zaveže pogodbo izpolniti z izročitvijo 204 delnic), nesklepčna. Materialnopravne pravilnosti te presoje revident ne more izpodbiti niti z nejasno, predvsem pa novo in zato nedovoljeno trditvijo, da so bile 204 delnice med pogodbenima strankama nesporne, da pa so med njima sporne vse ostale delnice, niti z nejasnim sklicevanjem na določbo 87. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)(1), ki ureja posledice ničnosti pogodbe.(2) Neutemeljen je tudi njegov očitek, da je v zvezi s tem vprašanjem sodišče druge stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da so razlogi sodbe v nasprotju z izrekom in sami s sabo. Na procesne kršitve revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le na zahtevo strank (371. člen ZPP). Ta mora biti zato obrazložena: jasno in konkretno oz. določno mora biti pojasnjeno, s katerim ravnanjem ali opustitvijo je sodišče kršilo procesne predpise. Temu standardu v konkretnem primeru ni bilo zadoščeno.

8. Drugi razlog za zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka je v presoji o pomanjkljivosti dejanskih trditev glede dodatne podlage ničnostnega zahtevka, omejenih zgolj na trditev(3), da je bil nakup delnic po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) dovoljen le tistim, ki so bili zaposleni pri izdajatelju delnic.

Tožnik z revizijsko navedbo, da »ugotovitev sodišča, da promet z delnicami po zaključku lastninskega preoblikovanja ni bil prepovedan, na oceno protipravnosti v času pogodbe nima vpliva«, vsiljuje zaključek, da je bila sporna pogodba sklenjena pred zaključkom lastninskega preoblikovanja izdajatelja delnic. Pri tem prezre, da ugotovitev sodišča o tem ni, ker tudi (takih) trditev tožnika ni bilo. Zato je brez pomena tožnikovo sklicevanje na določbo 92. člena OZ(4) o dolžnosti sodišča na ničnost pogodbe paziti po uradni dolžnosti.

9. Tožnik je ves čas postopka trdil in v reviziji ponovno poudarja, da je pogodba nična tudi zato, ker ni bilo soglasja pogodbenih strank o njenih bistvenih sestavinah, saj naj bi predmet pogodbe in ceno v bianco podpisan formular pogodbe vpisal prvi toženec sam. Te dejanske trditve so bile v dokaznem postopku ovržene: sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta ceno in predmet v pogodbo tožnik in prvi toženec vpisala na podlagi dogovora, kar pomeni, da je bila po določbi 26. člena ZOR pogodba tedaj sklenjena.(5) A tudi, če bi dejanske ugotovitve sodišča potrdile tožnikovo trditev, njegovemu stališču o ničnosti pogodbe ne bi bilo mogoče pritrditi: če ni soglasja o bistvenih sestavinah pogodbe, pogodba sploh ne nastane, neobstoj pogodbe pa že pojmovno izključuje možnost njenega kvalitativnega preizkusa oziroma vrednotenja. Posledica ugotovitve, da je bilo doseženo soglasje volj pogodbenih strank o bistvenih sestavinah pogodbe, ki jo revizija nedovoljeno graja (tretji odstavek 370. člena ZPP), pa je presoja o neutemeljenosti zahtevka za vzajemno vrnitev tistega, kar sta si pogodbeni stranki izročili v izpolnitev pogodbe.

10. Revizijsko sklicevanje na »pritožbene navedbe glede nepravilne uporabe materialnega prava o razlogih za ničnost pogodbe« je neupoštevno. Revizija je samostojno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča druge stopnje. Slednjo revizijsko sodišče preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Obseg in način izpodbijanja sta torej v pritožbenem in v revizijskem postopku različna, zato revizijskih trditev ni mogoče nadomestiti s sklicevanjem na pritožbene navedbe.

Nadaljnje revizijske navedbe, da »sodišče v izpodbijani sodbi sicer tožnikovih dokazov v tej smeri sploh ne ocenjuje, kar je že samo po sebi spet bistvena kršitev čl. 339/2 točka 14 ZPP« so neutemeljene iz razlogov, podanih že v drugem odstavku 7. točke obrazložitve te sodbe.

11. Tožnik je s podrejenim tožbenim zahtevkom uveljavljal, da se toženi stranki obveznosti iz primarnega zahtevka oprostita, če tožniku izdata za prepis 204 delnic na njegovo ime sposobno listino ali mu plačata vrednost 204 delnic po ceni na dan plačila. Ta zahtevek, ki je bil obravnavan kot nadomestno upravičenje (facultas alternativa, una res in obligatione, duae res in solutione), je bil zavrnjen zaradi nesklepčnosti: nadomestno upravičenje pride po presoji nižjih sodišč v poštev le pri dajatvenih zahtevkih, v konkretnem primeru pa je bil po njunem prepričanju primarni zahtevek ugotovitven.

Tožnik v zvezi s tem v reviziji uveljavlja kršitev določbe 312. člena ZPP z argumentom, da je bistveni del primarnega zahtevka zahtevek za izročitev 3050 delnic, ki je dajatven. Kritika stališča, da je tožnik postavil le ugotovitveni zahtevek, je sicer utemeljena: zahteval je tudi vzajemno vrnitev vsega, kar sta pogodbeni stranki izpolnili na podlagi domnevno nične pogodbe in ta del zahtevka je, kot pravilno opozarja revizija, res dajatvene narave. To pa na presojo o utemeljenosti revizije ni imelo vpliva. Zatrjevana procesna kršitev je namreč relativne narave (prvi odstavek 339. člena ZPP); ker je revident v pritožbi ni uveljavljal, je zaradi prepovedi preskakovanja pravnih sredstev tudi v reviziji ne more uveljavljati.

Sicer pa je treba pojasniti, da je mogoče samo v primeru, ko je tožnikov zahtevek za izpolnitev določene obveznosti utemeljen, toženca oprostiti izpolnitve te obveznosti pod pogojem, da se tožnik zadovolji z drugo dajatvijo, ki jo je tožencu ponudil v tožbenem zahtevku.(6) V konkretnem primeru zahtevek za izročitev 3050 delnic ni utemeljen, zato ta pogoj ni izpolnjen. Vrhovno sodišče pa glede na (procesno napačno) oblikovanje ponudbe za nadomestno izpolnitev kot podrednega tožbenega zahtevka dodaja še, da je bistvo facultas alternativa v obstoju različnih možnosti izpolnitve enega zahtevka; zato ni objektivne kumulacije zahtevkov. To pomeni, da tožnik zoper toženca uveljavlja en sam zahtevek, pri tem pa tožencu ponudi možnost, da mu ni treba izpolniti obveznosti iz zahtevka, če izpolni drugo dajatev, ki mu je ponujena kot nadomestna izpolnitev. Alternativna možnost oprostitve vtoževane obveznosti ni tožbeni zahtevek, čeprav je vnesena vanj, pač pa civilnopravna ponudba, podvržena pravilom civilnega prava. O alternativni možnosti oprostitve obveznosti sodišče ne more odločati in ne ocenjevati njene primernosti. Toženca lahko zaveže samo tožniku izpolniti obveznost; čeprav je alternativna ponudba del tožbenega predloga in nato izreka sodbe, s tem ne izgubi civilnopravnega značaja. Tudi pravila o pravnomočnosti zanjo ne veljajo.(7)

12. Revizija je torej neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (375. člen ZPP).

13. Ker tožnik z revizijo ni uspel, mora toženima strankama povrniti stroške revizijskega postopka, ki jih predstavljajo sodne takse, odmerjene skladno s Taksno tarifo in stroške zastopanja, odmerjene skladno z Odvetniško tarifo (prvi odstavek 164. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Razmerje je nastalo v času veljavnosti ZOR, ki v prvem odstavku 104. člena vsebuje enako določbo.

Op. št. (2): Glej drugi odstavek utemeljitve revizije.

Op. št. (3): Glej predzadnji in zadnji odstavek na tretji strani sodbe pritožbenega sodišča. Op. št. (4): ZOR enako določa v 109. členu.

Op. št. (5): Obširneje o tem v drugem in tretjem odstavku na 9. strani in v prvem odstavku na 10. strani sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (6): ZPP v 312. členu določa, da če je tožeča stranka v tožbi zahtevala, naj se ji prisodi določena dajatev, hkrati pa je v tožbi ali do konca glavne obravnave izjavila, da je pripravljena namesto te dajatve sprejeti drugo dajatev, izreče sodišče v sodbi, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, da toženi stranki ni treba izpolniti prve dajatve, če izpolni drugo.

Op. št. (7): Primerjaj Lojze Ude, v: Lojze Ude in soavtorji, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2009, stran 54. Več o tem Siniša Triva in Mihajlo Dika, Građansko parnično procesno pravo, VII. izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 423 in 424.