Jedro

Davčni organ o tem, ali bo izdal sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora ali ne, odloča na podlagi lastne presoje, glede na namen nadzora in glede na podatke o izpolnjevanju davčnih obveznosti zavezanca za davek. Zoper neizdajo sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru zavezanec nima pravice pritožbe.

Obveznost iz 136. člena ZDavP-2, da se pooblaščena oseba ob začetku davčnega inšpekcijskega nadzora predstavi, velja za primere, ko se postopek začne z vročitvijo sklepa.

Po končanem davčnem inšpekcijskem nadzoru lahko davčni organ izda tudi odločbo o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vpliva na višino davčne obveznosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Celje odločil, da je bilo pri opravljenem davčnem inšpekcijskem nadzoru blagajniškega poslovanja poslovnih knjig in dokumentacije pri zavezancu za davek – tožniku, na dan 14. 5. 2011 ugotovljeno, da ob plačilu prevoza z avto taksijem na relaciji A. - B., ni izstavil računa za opravljen prevoz v višini 2,80 EUR, kar je v nasprotju z 81. členom Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). V obrazložitvi pojasnjuje, da je v davčnem inšpekcijskem nadzoru blagajniškega poslovanja poslovnih knjig in dokumentacije na omenjeni dan pri zavezancu bilo ugotovljeno, da za opravljeno storitev taksi prevoza ob plačilu ni izstavil računa. Vozilo, s katerim je bil opravljen prevoz, je Opel Astra karavan, registrska št. ... Ker zavezanec ob plačilu vožnje v višini 8,40 EUR pooblaščenima osebama ni izstavil računa, je s tem kršil določila 81. člena ZDDV-2, ki se sankcionira po 5. točki prvega odstavka 141. člena ZDDV-1. Ugotavlja še, da na ugotovitve v zapisniku o davčnem inšpekcijskem nadzoru zavezanec v zakonsko predpisanem roku ni vložil pripomb.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-21-113/2011-2 z dne 1. 9. 2011 tožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja, da je odločba organa prve stopnje pravilna. Slednji je namreč ravnal v skladu s tretjim odstavkom 135. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Pri tem ugotavlja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe, pa tudi iz zapisnika izhaja, da pritožnik za opravljeno storitev taksi prevoza ob plačilu ni izstavil računa. Slednje je storil šele kasneje, ko se je postopek že začel ter izpisal račun ob predstavitvi pooblaščenih oseb vozniku. S tem je tudi po mnenju pritožbenega organa davčni zavezanec ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 81. člena ZDDV-1. V nadaljevanju se sklicuje tudi na 136. člen ZDavP-2 in ugotavlja, da so bila določila o tem spoštovana. Iz zapisnika namreč izhaja, da je po tem, ko je bil šoferju izročen denar za opravljen prevoz, voznik denar vzel, ni pa izstavil računa. Obe pooblaščeni osebi sta še nekaj časa sedeli v vozilu in šele ko sta ugotovili, da računa voznik ne bo izstavil, sta se izkazali s službenimi izkaznicami in voznika seznanili, da sta iz Davčnega urada Celje ter da bosta opravili davčni inšpekcijski nadzor. Zavezanec v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora je pritožnik, ki zagotavlja zakonito poslovanje družbe, nepravilno izpolnjevanje delovnih obveznosti zaposlenih voznikov pa je stvar kršitve delovno pravnih obveznosti in ni predmet tega postopka.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP. Meni, da se odločbe ne da preizkusiti. Prav tako je po njenem tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje ter zmotno uporabila materialni predpis. Prvostopni organ je v posledici svojega ravnanja pokazal svojo nestrokovnost in nedosledno ravnanje, pomanjkanje odkrivanja resničnih okoliščin, ki vplivajo na zakonitost odločbe, ki jo je nato zmotno in pod vplivom že v naprej sprejete odločitve tudi sprejel na škodo tožnika. Organ je v svoji odločbi v celoti izpustil vse pritožbene navedbe, kakor tudi spregledal vse predlagane dokaze. Izpustil je tudi pravno podlago, od katere je dejansko odvisna odločitev v postopku. Nikjer iz prvostopne odločbe, niti iz zapisnika o opravljenem davčnem inšpekcijskem pregledu ne izhaja, da se je davčni inšpektor pred izvedbo davčnega inšpekcijske nadzora identificiral po 136. členu ZDavP-2. Prav tako ni voznika podučil o njegovih pravicah. V zakonu tudi ni navedeno, da je potrebno izdati račun za opravljeno storitev prej, preden kdo plača. Zakon govori o sočasni izpolnitvi obveznosti, do katere je v danem primeru tudi prišlo. V konkretnem primeru sta inšpektorja, še preden se je račun natisnil do konca, pričela s postopkom. Meni, da je potrebno izpodbijano odločbo zaradi bistvene kršitve določil upravnega postopka, odpraviti. Slednje utemeljuje tudi z dejstvom, da se prepreči kršitev načela prepovedi diskriminatornosti, zahteve po enakem obravnavanja vseh subjektov v upravnih postopkih in spoštovanja določil o teku inšpekcijskega postopka. Gre tudi za neposredno kršitev temeljnega načela materialne resnice iz 8. člena ZUP. Iz previdnosti pa še dodaja, da tožeča stranka ne more odgovarjati za morebitno škodno ravnanje posameznih delavcev, ki namerno ali iz velike malomarnosti kršijo svojo delovno dolžnost in s tem dejansko tudi škodujejo podjetju. Predlaga izvedbo posameznih dokazov. Glede na navedeno sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo organa druge stopnje odpravi, tožena stranka pa naj tožeči povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je Davčni urad Celje z odločbo ugotovil, da tožeča stranka pri plačilu prevoza s taksijem ni izstavila računa za prevoz. Gre za dejstvo, na katerem tožena stranka vztraja, prav tako pa tudi pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih odločb. Ker dejanske okoliščine, relevantne za presojo tega upravnega spora niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

Davčni inšpekcijski nadzor se formalno lahko začne z izdajo in vročitvijo sklepa o nadzoru, lahko pa tudi brez njega po splošnih pravilih ZUP in 72. členu ZDavP-2 o postopkih po uradni dolžnosti. Izdaja sklepa o začetku postopka je po pravilnih ZUP izjema. Zato je v ZDavP-2 določeno, da se postopek začne prednostno s sklepom, če pa tako zahteva učinkovitost nadzora, se sklep ne izda in se nadzor začne neposredno z ogledom. Tako je v tretjem odstavku 135. člena ZDavP-2 določen odmik od splošnega načela, da se davčni inšpekcijski pregled začne z vročitvijo sklepa, vse z namenom, da se zaradi tega ne bi ogrozil namen davčnega inšpekcijskega nadzora. V teh primerih se davčni inšpekcijski nadzor začne, ko davčni inšpektor opravi kakršnokoli dejanje z namenom opravljanja davčnega inšpekcijskega nadzora. Za tako situacijo je šlo tudi v danem primeru, ko je davčni organ izvajal nadzor s točno določenim namenom, ko je bil za učinkovito oziroma uspešno izveden nadzor pomembno, da se davčna inšpektorja ne najavita in predstavita prej. Pri tem davčni organ o tem, ali bo sklep izdal ali ne, odloča na podlagi lastne presoje, glede na namen nadzora in glede na podatke o izpolnjevanju davčnih obveznosti zavezanca za davek. Zoper neizdajo sklepa o davčnem inšpekcijskem nadzoru davčni zavezanec tudi nima pravice pritožbe. Predstavitev pooblaščene osebe ob začetku davčnega inšpekcijskega nadzora iz 136. člena ZDavP-2 velja za primere, ko se postopek začne z vročitvijo sklepa. Tretji odstavek 135. člena ZDavP-2, ki se je uporabil v danem primeru, pa je izjema od slednjega. Po prvem odstavku 141. člena ZDavP-2 lahko po končanem davčnem inšpekcijskem nadzoru davčni organ izda tudi odločbo o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vpliva na višino davčne obveznosti, kar je bilo storjeno tudi v danem primeru. Slednje je storil iz razloga, ker gre, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, po njegovem za nedovoljeno izogibanje davčnim obveznostim, konkretno DDV. V zvezi z navedbami tožnika iz tožbe, da dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno ter da je bilo drugačno od tistega, kar je navedeno v zapisniku o inšpekcijskem pregledu, pa sodišče pripominja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da na dani zapisnik tožena stranka ni podala pripomb. Zakaj je slednje storila šele v pritožbi in kasneje v tožbi, ni obrazložila, niti iz podatkov spisa slednjega ni mogoče ugotoviti. 251. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) drugostopnemu organu tudi dopušča, da v primeru kadar ugotovi, da so bili v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva ali da je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti ali sam ali po organu prve stopnje ali po zaprošenem organu. V kolikor je torej tožena stranka dopolnila obrazložitev prvostopnega organa, je bilo slednje storjeno pravilno in zakonito. Po mnenju sodišča se izpodbijana odločba v zvezi z odločbo organa druge stopnje da preizkusiti. V njej je navedena tako pravna podlaga za odločitev, kot ugotovljeno dejansko stanje, slednje pa je tudi primerno obrazloženo. Po drugi strani so ugovori tožnika deloma posplošeni, deloma pa dejansko in pravno neutemeljeni iz razlogov, navedenih zgoraj.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 neutemeljena. Sodišče pri tem tudi ni ugotovilo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.