Jedro

Pravica do dodatka za magisterij gre le osebam, ki so pridobile znanstveni (ne strokovni) naziv magisterij, ne glede na to, da spremenjena zakonodaja tega znanstvenega naslova ne opredeljuje več.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da ima tožnik pravico do izplačila dodatka za magisterij v skladu z določili Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in določili Kolektivne pogodbe za javni sektor od 27. 11. 2008 dalje; da je tožena stranka dolžna tožniku izplačevati dodatek za magisterij v višini 70,00 EUR bruto oz. v skladu z določili Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in določili Kolektivne pogodbe za javni sektor in sicer do pravnomočnosti te sodbe v plačilo dospele zneske dodatka v roku 15 dni, v bodoče, v plačilo dospevajoče zneske dodatka pa skupaj z zneskom osebnega dohodka za tekoči mesec, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila ter mu povrniti stroške postopka. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 480,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožnik ponavlja navedbe iz postopka pred sodiščem prve stopnje in ponovno poudarja, da je 2. stopnja visokošolskega študija po 33. čl. Zakona o visokem šolstvu jasno in nedvoumno opredeljena kot magistrski študijski program. Vpis v študijske programe za pridobitev magisterija znanosti po stari ureditvi zaradi uveljavitve bolonjske reforme v šolskem letu 2009/2010 ni več mogoč, kar pomeni, da se kategorija tako imenovanih prejšnjih znanstvenih magisterijev ukinja in da je v bodoče možen vpis le v magistrsko stopnjo, ki je opredeljena v 33. čl. ZVis. 37. čl. Kolektivne pogodbe za javni sektor je naslovljen z naslovom: Dodatek za specializacijo, magisterij in doktorat. Naslov ne loči, ali gre pri tem za dodatek za znanstveni ali strokovni magisterij. Omenjen je le magisterij, ne glede na vrsto, smer študija. Nadalje navedeni člen določa: „izobrazbo, pridobljeno s specializacijo, magisterijem ali doktoratom“. Tudi tu je omenjen le „magisterij“ brez kakršnegakoli nadaljnjega razlikovanja. Dikcija, da gre za dodatek za t.i. znanstveni magisterij, je uporabljena le enkrat, v poimenovanju vrste dodatka, v začetnem tekstu, nato pa temu sledi opredelitev, da dodatek pripada javnim uslužbencem v primeru, da izobrazba, pridobljena s specializacijo, magisterijem ali doktoratom v veljavnem aktu o sistemizaciji delovnih mest ni opredeljena kot pogoj za zasedbo določenega delovnega mesta ali za pridobitev naziva, če je specializacija, magisterij oz. doktorat pridobljen na poklicnem področju, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje oz. opravlja delo. Kot rečeno, ta člen omenja le specializacijo po končanem univerzitetnem izobraževanju, magisterij in doktorat. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo in bi tudi moralo upoštevati specifične okoliščine njegovega primera. Pred vpisom na magistrsko stopnjo študija, je tožnik končal univerzitetno stopnjo izobraževanja. Če bi obveljalo tolmačenje sodišča, vezano na restriktivno tolmačenje določil Kolektivne pogodbe in zakona, se tožniku status glede dosežene stopnje izobrazbe ne bi spremenil. Prejšnja visokošolska univerzitetna izobrazba in magistrska izobrazba naj bi bili izenačeni, kar je s stališča, da je tožnik v študij vložil precej napora, časa in materialnih sredstev, nevzdržno, prav tako je nevzdržno, da je ta študij v tujini priznan kot magisterij, v Sloveniji pa ne. Sprememba zakona na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS ne določa, kako je s študenti, ki so študirali zunaj, ampak je rešila le situacijo za domače študente na slovenskih univerzah. Situacija, ki se nanaša na tožnika, v sedanjem zakonu ni rešena in zato bi sodišče moralo to pravno praznino samo rešiti. Nadalje tožnik tudi meni, da je v konkretnem primeru prišlo do diskriminacije, kar pomeni kršitev Ustave in Konvencije o človekovih pravicah. Isti delodajalec je J.K. priznal dodatek na magisterij, čeprav je tako kot tožnik končala študij v tujini in sta oba v enakem položaju. Oba navedena sta končala univerzitetni program v Sloveniji, ki naj bi bil statistično izenačen s 7. stopnjo, J.K. pa je tožena stranka priznala stopnjo 8/1, medtem ko je tožniku ohranila 7. stopnjo, ki jo je pridobil že s slovenskim univerzitetnim študijem. Navedeno pomeni, da študij, ki ga je tožnik opravljal v tujini in ki mu priznava magisterij, v Sloveniji ne velja in mu ne prizna dodatne izobrazbe oz. stopnje, kar pa je nevzdržno. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se le pavšalno sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dejanske in pravne razloge iz izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa dodaja naslednje: Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila tožniku dne 27. 11. 2008 izdana odločba Ministrstva za visoko šolstvo, znanosti in tehnologijo št. ... (priloga A21), po kateri mu je bila priznana druga stopnja izobraževanja po Zakonu o visokem šolstvu za smer evropsko pravo in politike ter pravica uporabljati naslov Master of Arts, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske. Tožnik je pri toženi stranki vložil zahtevo za odpravo kršitev iz delovnega razmerja, saj je menil, da mu glede na odločbo Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo pripada dodatek za magisterij po določbah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadaljnji) in Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008 s spremembami). Tožena stranka je s sklepom z dne 23. 3. 2009 (A3) tožnikovo zahtevo zavrnila. Dne 12. 5. 2009 je tožnik podal ugovor (pritožbo) zoper sklep Urada za ... z dne 23. 3. 2009 (priloga A6), katerega je Vlada RS, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja dne 21. 10. 2009 zavrnila (priloga A2).

Zakon o sistemu plač v javnem sektorju v 27. čl. določa, da se znesek dodatka za specializacijo, magisterij ali doktorat določi s kolektivno pogodbo za javni sektor. Kolektivna pogodba za javni sektor pa v 1. odst. 37. čl. določa, da dodatek za specializacijo po končanem univerzitetnem izobraževanju (prejšnja v ZSPJS; v nadaljevanju specializacija), znanstveni magisterij ali doktorat pripada javnim uslužbencem v primeru, da izobrazba, pridobljena s specializacijo, magisterijem ali doktoratom v veljavnem aktu o sistemizaciji delovnih mest ni opredeljena kot pogoj za zasedbo določenega delovnega mesta ali za pridobitev naziva, če je specializacija, magisterij oziroma doktorat pridobljen na poklicnem področju, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje oziroma opravlja delo. Dodatek iz prejšnjega odstavka je določen v nominalnem znesku, in sicer višina dodatka za specializacijo znaša 45,00 € bruto, za znanstveni magisterij 70,00 € bruto in za doktorat 115,00 € bruto (2. odst. 37. čl. KPJS).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov in ob upoštevanju 33. čl. Zakona o visokem šolstvu (ZVis, Ur. l. RS, št. 67/2002 in nadaljnji) pravilno zaključilo, da ima tožnik zaključeno drugo stopnjo visokošolskega izobraževanja. Temu dejstvu tožnik niti ne oporeka, saj navedeno izhaja tudi iz odločbe Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (A21). Zakon o strokovnih in znanstvenih naslovih (ZSZN-1, Ur. l. RS, št. 61/2006) v 2. čl. določa, da strokovni oziroma znanstveni naslov označuje stopnjo in vrsto izobrazbe, pridobljene na visokošolskem zavodu po študijskem programu prve, druge ali tretje stopnje (1. odst.), da si strokovni naslov po tem zakonu pridobi, kdor konča študijski program za pridobitev izobrazbe prve ali druge stopnje (2. odst.), ter da si znanstveni naslov po tem zakonu pridobi, kdor konča študijski program za pridobitev izobrazbe tretje stopnje (3. odst.). Ker tožniku z odločbo Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo ni bila priznana tretja stopnja visokošolskega izobraževanja po ZVis, ni mogoče šteti, da je tožnik glede na določbe ZSZN-1 pridobil znanstveni naslov. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da druge stopnje visokošolskega izobraževanja po ZVis ni mogoče šteti za znanstveni magisterij, ki je pogoj za priznanje dodatka po 37. čl. KPJS.

Ni se mogoče strinjati s pritožbenimi navedbami, da iz KPJS ne izhaja, kakšne vrste magisterij se zahteva za priznanje predmetnega dodatka. Da je pogoj za priznanje tega dodatka znanstveni in ne strokovni magisterij, je jasno razvidno tako iz 1. kot 2. odst. 37. čl. KPJS.

Resda se določbe KPJS v zvezi z navedenim dodatkom še vedno nanašajo na stopnje izobraževanja, kot so bile določene po prej veljavnem ZVis (veljavnem do 8. 9. 2006) in na strokovne in znanstvene naslove določene po prej veljavnem ZSZN (Ur. l. RS, št. 47/1998) in torej niso usklajene s spremenjeno zakonodajo v ZVis in ZSZN-1, vendar pa navedeno ne vpliva na pravico do tega dodatka po KPJS. Pravica do tega dodatka gre izključno osebam, ki so pridobile znanstveni magisterij, ne glede na to, da spremenjena zakonodaja tovrstnega znanstvenega naslova ne opredeljuje več.

Pritožbeno sodišče tudi v celoti sprejema stališče sodišča prve stopnje, da 7. čl. ZVis-F ni osnova za priznanje znanstvenega magisterija tožniku, pač pa omogoča le, da tožnik pod ugodnejšimi pogoji nadaljuje izobraževanje in sicer ne glede na to, ali je tožnik študiral v Sloveniji ali v tujini.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je v konkretnem primeru prišlo do diskriminacije, kar pomeni kršitev Ustave RS in Konvencije o človekovih pravicah in sicer iz razloga, ker je isti delodajalec J.K. priznal dodatek na magisterij, čeprav je tako kot tožnik končala študij v tujini in sta oba v enakem položaju. Tudi do navedenega vprašanja se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo, zato se tudi v tem delu pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje in je ne ponavlja.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko omajal izpodbijano sodbo in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Tožnik ni uspel s pritožbo, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).