Jedro

Čeprav je v določeni meri tudi oškodovanka prispevala k nastanku prometne nesreče, pa zato še ni mogoče govoriti o pretrganju vzročne zveze; ravnanje oškodovanke bi bilo v tem smislu kazenskopravno relevantno le v primeru, če bi drugi vzrok (obdolženčevo ravnanje) povsem izključilo oziroma ga razvrednotilo zgolj na pogoj.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega K.J. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 600 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil K.J. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ, za katero mu je bila izrečena pogojna obsodba ter določena kazen eno leto zapora s preizkusno dobo štirih let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil delno oproščen povrnitve stroškov kazenskega postopka, dolžan pa je plačati povprečnino 60.000 SIT. Višje sodišče v Mariboru je ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je obsojencu izreklo kazen osem mesecev zapora ter stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za dobo enega leta. Pritožbo zagovornika pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo povprečnine 120.000 SIT.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "zaradi kršitev kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka" in predlagal, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti obtožbe ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje nižjima sodiščema.

Vrhovna državna tožilka K.U. je na zahtevo odgovorila in predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, saj izpodbija dejansko stanje oziroma odločbo o kazenski sankciji, iz teh razlogov pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišču prve stopnje očita, da v zvezi z ugotavljanjem osvetlitve kraja prometne nesreče napačno povzema izpovedbi policistov A.S. in B.B., ko navaja, da sta policista povedala, da je luč javne razsvetljave delovala, čeprav sta priči povedali, da se tega ne spomnita.

Po primerjavi izpovedb navedenih prič (zapisnik o glavni obravnavi, list. št. 136 in 137) ter razlogov prvostopenjske sodbe (stran 4 in 5) je moč ugotoviti, da sodišče v sodbi točno, (čeprav ne v celoti) povzema vsebino obeh izpovedb: A.S., da je bila razsvetljava vklopljena po celi ulici in B.B., da je bil kraj prometne nesreče dobro viden. Pač pa prvostopenjska sodba ne povzema tistega dela pričevanj, ki ga izpostavlja vložnik zahteve, to je, da se A.S. ni spomnil, ali je gorela tudi ulična svetilka, ki je najbližje prehodu za pešce in da se tudi B.B. ni spomnil, če je bil prehod za pešce osvetljen.

Sodišče prve stopnje torej del izpovedb prič, na katere opira ugotovitev, da je javna razsvetljava gorela (to je z gotovostjo potrdil tudi policist R.P.) korektno povzema, zato zatrjevanega nasprotja med razlogi sodbe in podatki spisa v smislu uveljavljane procesne kršitve ni. Vložnikovi dvomi v zanesljivost izpovedbe R.P. ter v pravilnost ugotovitve, da je luč javne razsvetljave gorela, ker izpovedbi policistov nista bili presojeni kot celota, sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP), ugotovljenega v pravnomočni sodbi, na katerega pa je Vrhovno sodišče pri presoji kršitev zakona vezano. Smiselno enake pritožbene ugovore zagovornika je kot neutemeljene zavrnilo tudi sodišče druge stopnje.

Nadaljnje navedbe zahteve so, kot navaja zagovornik, povzetek pritožbe in po vsebini ne zadevajo pravna vprašanja, temveč pomenijo zgolj nestrinjanje z dokazno presojo in zaključki prvostopenjske sodbe, ki je glede dejanskega stanja prestala preizkus pred sodiščem druge stopnje. To je kot neutemeljene zavrnilo pritožbene navedbe zagovornika in pritrdilo oceni prvostopenjskega sodišča, da je obsojenec prometno nesrečo zakrivil zaradi vožnje z neprilagojeno hitrostjo (kršitev 1. odstavka 27. člena Zakona o varnosti cestnega prometa), saj se je križišču in zaznamovanemu, dobro vidnemu in osvetljenemu prehodu za pešce približeval sicer z dovoljeno, vendar neprilagojeno hitrostjo. Pokojno oškodovanko, ki je stekla preko ceste neposredno pred prehodom za pešce z leve proti desni strani (v smeri obsojenčeve vožnje) bi obsojenec lahko zaznal, ko se je nahajala pred sredino cestišča, vendar pa je zaradi premajhne pozornosti sploh ni opazil, zaradi česar je vozil z nezmanjšano hitrostjo in sploh ni zaviral. V ugotovljenih okoliščinah je bila po ugotovitvi pravnomočne sodbe oškodovanka za obsojenca pričakovana ovira. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tudi ugovore obrambe o pretrganju vzročne zveze med obsojenčevo kršitvijo cestnoprometnih predpisov in nastalo posledico. Pritrdilo je sicer zagovorniku, da je v določeni meri tudi oškodovanka prispevala k nastanku prometne nesreče, da pa zato še ni mogoče govoriti o pretrganju vzročne zveze (sodba, stran 4); ravnanje oškodovanke bi bilo v tem smislu kazenskopravno relevantno le v primeru, "če bi drugi vzrok (obdolženčevo ravnanje) povsem izključilo oziroma ga razvrednotilo zgolj na pogoj".

Ker je Vrhovno sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, utemeljenosti zagovornikovih navedb, ki pomenijo uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni preizkušalo, saj po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti iz tega razloga ni dovoljeno vložiti. Uveljavljanje nedovoljenega razloga pomenijo tudi navedbe zagovornika o obstoju precejšnega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ki da narekuje razveljavitev sodbe. Določba 427. člena ZKP daje pooblastilo Vrhovnemu sodišču, da razveljavi izpodbijano sodbo, če se mu ob zahtevi, utemeljeni na kršitvah zakona, pojavi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev; obravnavani primer pa ni takšen.

Na pritožbene navedbe zagovornika, ki jih ponavlja tudi v zahtevi, da sodišči ne bi smeli pri izreku kazni upoštevati pravnomočne sodbe Temeljnega sodišča v Murski Soboti z dne 7.11.1999, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 26.3.1999, ker da bi ta morala biti izbrisana iz kazenske evidence (103. člen KZ), je odgovorilo že pritožbeno sodišče in jih zavrnilo kot neutemeljene. Strinjalo se je z razlogi prvostopenjske sodbe, da zakonski pogoji za izbris omenjene sodbe niso nastopili glede na to, da je obsojenec v zakonsko določenem roku po izvršitvi kazni ponovil kaznivo dejanje (pri tem ni potrebno, da gre za ponovitev istovrstnega kaznivega dejanja, kot zmotno navaja vložnik zahteve). Sodišče je tako pri izreku kazni smelo upoštevati kot oteževalno okoliščino tudi pravnomočno sodbo, glede katere ni ugotovilo, da bi bili izpolnjeni zakonski pogoji za njen izbris. Drugačno zatrjevanje zahteve pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja in je zato neupoštevno. Vsebinsko enaki očitki glede odločbe sodnika za prekrške so tako splošni, da jih ni mogoče preizkusiti, saj vložnik zahteve ne pove, katerih konkretnih odločb sodišče ne bi smelo upoštevati.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila določena ob upoštevanju premoženjskih razmer, kot jih ugotavljata nižji sodišči in dejstva, da zadeva ni bila zapletena.