Jedro

Sodišče se ne strinja s toženo stranko, da so bili v tožnikovem primeru pogoji dejanskega bivanja izpolnjeni šele od takrat naprej, ko se je v Slovenijo preselila njegova družina. Prisotnost družine je zgolj eden izmed možnih pogojev izkazovanja dejanskega življenja prosilca v Republiki Sloveniji, ki pa ni edini.

Izrek

1.1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve številka 213-709/2018/49 (133-09) z dne 22. 4. 2022 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

2.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečanje za 22% DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila zagotovilo Upravne enote Ljubljana številka 213-1026/2017-41 z dne 5. 3. 2018 in odločila, da se vlogi za sprejem v državljanstvo tožnika ne ugodi.

2.V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik pri Upravni enoti Ljubljana vložil vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS). Organ prve stopnje je izdal zagotovilo, s katerim je odločil, da bo tožnik sprejet v državljanstvo Republike Slovenije, če bo dokazal, da je ali da bo odpuščen iz državljanstva Bosne in Hercegovine in če bo ob predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjeval pogoje 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. V drugi točki izreka je prvostopenjski organ navedel, da zagotovilo velja dve leti od dneva, ko je bilo v postopku revizije podano soglasje Ministrstva za notranje zadeve. Zagotovilo je potrebno predložiti v revizijo Ministrstvu za notranje zadeve.

3.Nadalje tožena stranka navaja, da je pridobitev državljanstva pogojena z izpolnjevanjem zakonsko določenih pogojev. Eden izmed pogojev, ki jih mora izpolnjevati tujec, ki želi pridobiti državljanstvo Republike Slovenije, je tudi pogoj, da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno 5 let pred vložitvijo prošnje.

4.Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve odločbe pojasnjuje, da 10. člen ZDRS govori o pojmih "dejansko živi" in "neprekinjeno živi". Vsebino pojmu "dejansko živi" dajeta dva elementa, in sicer fizična prisotnost na ozemlju Republike Slovenije in opravljanje bistvenih življenjskih aktivnosti na območju Republike Slovenije, med katerima mora biti izkazana vzročna zveza.

5.Tožnik je vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije vložil 6. 9. 2017, kar pomeni, da se presoja dejanskost njegovega bivanja v Sloveniji najmanj od 6. 9. 2007 dalje. Tožena stranka izpostavlja, da je družina tožnika prebivala v A. do 11. 7. 2016. Nadalje izpostavlja, da je tožnik velikokrat potoval k svoji družini v A., ki se je v Republiko Slovenijo preselila v letu 2016. Po stališču tožene stranke je bilo središče ekonomskih interesov tožnika v Republiki Sloveniji le iz razloga zaposlitve.

6.Tožena stranka je dne 26. 7. 2018 že izdala zavrnilno odločbo, ki pa je bila s strani Upravnega sodišča RS odpravljena in zadeva vrnjena toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka je sledila sodbi Upravnega sodišča RS I U 1816/2018-26 z dne 26. 6. 2021 in je tožniku predlagala, da navede dokazne predloge, s katerimi želi dokazati izpolnjevanje pogoja desetletnega dejanskega življenja v Sloveniji iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema, kakšne dokaze je izvedla v ponovljenem postopku. Po preučitvi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj je tožena stranka ugotovila, da je bilo do preselitve družine tožnika dne 11. 7. 2016 središče njegovih ekonomskih interesov v Republiki Sloveniji le iz razloga zaposlitve, saj je njegova družina prebivala v A. do leta 2016, ki jo je tožnik tudi obiskoval najmanj enkrat do dvakrat mesečno ter ji s svojo plačo pomagal pri preživljanju. Tožena stranka meni, da do leta 2016 tožniku Republika Slovenija ni predstavljala središča njegovih socialnih in osebnih oziroma družinskih interesov, temveč predvsem le ekonomski interes, da se je lahko preživel sam in njegova družina. Na drugačno odločitev ne more vplivati njegova navedba, da je od leta 2008 dalje tu živel njegov oče ter da je tu živelo kar nekaj njegovih sorodnikov, saj ni uspel dokazati, da je šlo za soodvisno življenjsko skupnost oziroma ni dokazal, na kakšen način so skupaj izvajali svoje življenjske interese v Sloveniji, da bi lahko tožena stranka sploh presojala njihov pomen. Ni predložil dokazil o svoji športni dejavnosti v prostem času, pavšalna navedba o igranju športnih tekem pa ne predstavlja dokaza, ki bi ga lahko upravni organ ovrednotil. Zgolj fizična prisotnost na ozemlju Republike Slovenije brez ostalih elementov, ki kažejo na pristno vez z državo, še ne pomeni, da posameznik dejansko živi v državi. Podatek o tem, da je tožnik po potrdilu Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije v Republiki Sloveniji zaposlen od leta 2007, ko je kontinuirano zaposlen, je nesporen. Nesporen je tudi podatek, da ima tožnik tu zagotovljeno materialno eksistenco iz naslova zaposlitve. V Sloveniji ima izbranega zdravnika od leta 2011 dalje, od leta 2009, ko se šteje za davčnega rezidenta, pa tu plačuje predpisane dajatve. Zaradi izjave, ki jo je tožnik podal o skupnem gospodinjstvu in okoliščin bivanja njegovih družinskih članov, je tožena stranka ugotavljala objektivne elemente skupnega gospodinjstva in subjektivne elemente - povezanost družinskih članov. Pravni standard skupnega gospodinjstva temelji na definiciji družine, kot izhaja iz Družinskega zakonika A., in sicer je družina življenjska skupnost staršev in otrok ter drugih krvnih sorodnikov, če živijo v skupnem gospodinjstvu. Podana je takrat, kadar gre za ekonomsko skupnost staršev in otrok, ki so prijavljeni na istem naslovu in skupaj zadovoljujejo življenjske potrebe. Okoliščin, ki kažejo na pristno vez z državo, katere državljanstvo si želi tujec pridobiti, tožnik ni uspel dokazati. Iz navedenih razlogov tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS.

7.Tožnik v tožbi navaja, da je med njim in Republiko Slovenijo tesna in trajna povezava, zato je podan tudi pogoj iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS. Tožnik se je v Republiko Slovenijo preselil k očetu leta 2007, ustvaril si je mrežo prijateljev, s katerimi se druži tudi danes. Poleg očeta, ki je v Republiki Sloveniji upokojen februarja 2021, tu živijo njegovi bratranci, sestra z družino, tast, dva njegova svaka in drugi sorodniki. Po prihodu v Republiko Slovenijo se je takoj začel učiti slovenščine, saj namerava ostati tukaj vse življenje, tako kot njegov oče. Udeleževal se je različnih izobraževanj in usposabljanj, ima urejeno zdravstveno varstvo, je lastnik premičnin, njegova družina se je v Republiko Slovenijo preselila leta 2016, prej pa jim ni uspelo, ker je tožnik imel težave z zaposlitvijo, saj je zoper bivšega delodajalca vložil tožbo zaradi neizplačila plač, regresa in odpravnine. Njegova družina živi v Republiki Sloveniji skoraj šest let, žena je zaposlena, otroka obiskujeta osnovno šolo in sta odličnjaka. Z Republiko Slovenijo ima tesne in trajne povezave, če teh ne bi bilo ali ne bi bile tako močne, potem se v Slovenijo verjetno ne bi preselila tudi njegova ožja družina.

8.Tožena stranka je tožnikove odsotnosti iz Republike Slovenije povezovala s pojmom središča interesov, in sicer zaradi tega, ker je pogosto oziroma velikokrat zapuščal Republiko Slovenijo. Z vidika zakonskega pogoja središča interesov v konkretnem primeru ne more biti relevantno, kaj šele odločilno, kolikokrat je tožnik na letni ravni zapuščal Republiko Slovenijo, ker ni nastopila prekinitev dejanskega življenja v skladu z Uredbo o merilih in okoliščinah ugotavljanja pogojev pridobitve državljanstva Republike Slovenije v postopku naturalizacije. Tožnik od preselitve v Republiko Slovenijo v nobenem posameznem letu ni bil odsoten iz Republike Slovenije za več kot 60 dni. Tožena stranka se tudi ni vsebinsko opredelila do navedb tožnika, pomembnih za odločitev o izpolnjevanju pogoja dejanskega življenja o tem, v čem je razlika med konkretnim primerom in primeri, na katere se tožnik izrecno sklicuje, ampak tožena stranka zgolj pavšalno navaja, da je vsak postopek revizije svoja zadeva in kot takšna drugačna. V nadaljevanju tožbe se tožnik sklicuje na posamezne druge primere, v katerih je tožena stranka odločila drugače. Sklicuje se na primere, iz katerih je razvidno, da so ožji družinski člani oseb, ki so sprejete v državljanstvo Republike Slovenije, v predmetnem obdobju prebivali v matični državi in pred vložitvijo prošnje za naturalizacijo nikoli niso stopili na ozemlje Republike Slovenije, da ožji družinski člani oseb, ki so sprejete v državljanstvo Republike Slovenije, v predmetnem obdobju nikoli niso prebivali v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za prebivanje ter da so se ožji družinski člani oseb, ki so sprejete v državljanstvo Republike Slovenije, preselili v Republiko Slovenijo nekaj let pred vložitvijo prošnje za naturalizacijo.

9.Nadalje tožnik v tožbi navaja, da ni podal nobene izjave o skupnem gospodinjstvu in so navedbe v odločbi o takšni izjavi neresnične. Iz sporne izjave o skupnem gospodinjstvu je razvidno, da jo je pred tujim upravnim organom 17. 4. 2018 podal in podpisal tožnikov oče B. B. Iz navedene izjave ni razvidno, da tožnik in njegovi družinski člani živijo v skupnem gospodinjstvu v A. To je nesporno dejstvo, saj tudi po ugotovitvah izpodbijane odločbe družinski člani tožnika živijo v Republiki Sloveniji najmanj od 11. 7. 2016. Tožnik je zaposlen v Republiki Sloveniji od 4. 9. 2007, tu opravlja svoj poklicni interes, v predpisanem obdobju si je zagotavljal materialno in socialno eksistenco ter se poklicno izpopolnjeval. Ima urejeno osnovno in dopolnilno zdravstveno varstvo, v Zdravstvenem domu C. ima izbranega osebnega zdravnika, katerega redno obiskuje. Iz naslova zaposlitve ustvarja določen ekonomski zaslužek, na podlagi katerega redno in vestno plačuje vse svoje davke in druge javne dajatve in je redno poravnaval vse svoje ostale obveznosti v Republiki Sloveniji. Obiskoval je delavnice z vsebino učinkovitega komuniciranja, reševanja zahtevnih konfliktnih situacij, ciljne usmerjenosti in uspešnega timskega dela in sodelovanja. Dne 17. 12. 2013 je uspešno opravil teoretično in praktično usposabljanje za voznika viličarja. Opravil je izpit iz znanja slovenščine na osnovni ravni. V Republiki Sloveniji si je ustvaril veliko prijateljev, s katerimi se redno druži in je v svoji pisni komunikaciji s toženo stranko večkrat predlagal, da se ti zaslišijo kot priče, ki so bili tudi zaslišani. Njegova hčerka D. je zaključila četrti razred osnovne šole E. v F., sin G. pa obiskuje prvi razred osnovne šole E. v F., leto pred tem pa je obiskoval vrtec H. Tudi oče tožnika živi v Republiki Sloveniji. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in naj se v veljavi obdrži zagotovilo Upravne enote Ljubljana z dne 5. 3. 2018, podrejeno pa, naj se odpravi in vrne zadeva v novo odločanje toženi stranki. V obeh primerih predlaga tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10.Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je le ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, navedbe tožnika pa so neutemeljene, zato predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

11.Tožba je utemeljena.

12.ZDRS v 3. točki prvega odstavka 10. člena določa, da je eden od pogojev, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo z naturalizacijo, tudi ta, da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca. V osmem odstavku 10. člena ZDRS pa je določeno, da se šteje, da oseba dejansko živi v Republiki Sloveniji, če je fizično prisotna na njenem ozemlju in je tu središče njenih interesov, kar se presoja na podlagi njenih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med osebo in Republiko Slovenijo obstajajo tesne in trajne povezave.

13.Sodišče ugotavlja, da je med strankama sporno vprašanje, ali je ta pogoj izpolnjen. Pri tem ugotavlja, da ni sporno, da je bil tožnik dovolj časa fizično prisoten na ozemlju Republike Slovenije, pač pa je sporno, ali je tu središče njegovih interesov. Sporno je to, ali je imel tožnik središče življenjskih interesov v Republiki Sloveniji, še preden se je v Republiko Slovenijo priselila njegova celotna družina, torej pred letom 2016. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnik bil v Republiki Sloveniji v tem obdobju zaposlen, da ima opravljen izpit iz znanja slovenščine za tujce, da ima izbranega osebnega zdravnika v Zdravstvenem domu C., da od preselitve družine njegova otroka obiskujeta Osnovno šolo E. v F. Prav tako ni sporno, da izpolnjuje pogoj urejenega statusa tujca, da ni bil pravnomočno obsojen, da zoper njega ne teče kazenski postopek, da ne predstavlja niti nevarnosti za obrambo države niti ne obstajajo zadržki na področju varnosti države in da ima poravnane predpisane davčne obveznosti. Med strankama je sporno izpolnjevanje pogoja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, saj tožena stranka zatrjuje, da tožnik navedenega pogoja ne izpolnjuje, ker je imel v Republiki Sloveniji zgolj ekonomski interes do takrat, ko se je njegova družina preselila leta 2016.

14.Sodišče se sicer strinja s toženo stranko, da za izpolnjevanje spornega pogoja ni dovolj, da je oseba le fizično prisotna, ampak mora biti v Republiki Sloveniji središče njenih interesov, kar se presoja v vsakem primeru posebej glede na okoliščine posameznega primera in na podlagi prosilčevih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med prosilcem in Republiko Slovenijo obstajajo tesne in trajne povezave. Vendar se sodišče ne strinja s toženo stranko, da so bili v tožnikovem primeru pogoji dejanskega bivanja izpolnjeni šele od takrat naprej, ko se je v Slovenijo preselila njegova družina. Prisotnost družine je zgolj eden izmed možnih pogojev izkazovanja dejanskega življenja prosilca v Republiki Sloveniji, ki pa ni edini. V konkretnem primeru naj bi bila sporna vzročna zveza med tožnikovo fizično prisotnostjo in izvajanjem njegovih bistvenih življenjskih aktivnosti, še preden se je v Republiko Slovenijo preselila njegova družina, torej pred letom 2016. Vendar je po stališču sodišča v konkretnem primeru tožnik izkazal izpolnjevanje drugih bistvenih življenjskih aktivnosti na območju Republike Slovenije tudi pred letom 2016, saj je za celotno desetletno obdobje izkazal, da ima in je imel še pred letom 2016 v Republiki Sloveniji tako materialno kot tudi socialno eksistenco, saj je bil ves čas zaposlen, tu ima osebno zdravnico, opravil je izpit iz slovenskega jezika, vse to pa kaže na okoliščino, da je tožnik tudi že do prihoda njegove družine imel v Republiki Sloveniji ne zgolj ekonomski interes, ampak tudi poklicni in osebni interes dejanskega življenja. Izpolnjeval je svoje obveznosti do države v smislu plačila davščin in se je podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Poleg tega v Republiki Sloveniji živijo tudi nekateri drugi njegovi ožji sorodniki, tudi tožnikov oče. Vzročna zveza, ki jo pogojuje tožena stranka med fizično prisotnostjo in opravljanjem bistvenih življenjskih aktivnosti, je v postopku tožnika kot prosilca tako nedvomno izkazana. Tožnik si je skozi leta v Republiki Sloveniji ustvaril življenje in tesne ter trajne vezi med njim in Republiko Slovenijo. Tožniku ni mogoče kot obteževalno okoliščino šteti dejstva, da se je njegova družina preselila šele v letu 2016, saj takšno stališče ne sledi namenu zakona o sprejemu prosilca v državljanstvo Republike Slovenije. Poleg tega je v trenutku odločanja organa že več let bivala v Republiki Sloveniji tudi tožnikova družina, ki se je integrirala v okolje, saj otroka obiskujeta tukajšnjo šolo. Iz navedenih razlogov je napačno stališče tožene stranke, da tožnik v Republiki Sloveniji ni imel centra življenjskih interesov. Tesne vezi med prosilcem in Republiko Slovenijo se ne kažejo zgolj skozi okoliščino, da se je v Republiko Slovenijo priselila tudi prosilčeva družina, ampak pomeni, da se je prosilec, ki zaprosi za državljanstvo, ustrezno asimiliral v okolje, da ima v Republiki Sloveniji zaposlitev in prijateljske ter druge socialne vezi in da se podreja pravnemu redu Republike Slovenije. Pojem središča življenjskih interesov prosilca se torej ne nanaša zgolj na dejstvo, kje se nahaja prosilčeva družina in od kdaj, ampak se nanaša na prosilčevo dejansko življenjsko osredotočenost v Republiki Sloveniji, torej ali na območju Republike Slovenije opravlja večino svojih pomembnih dejavnosti in življenjskih interesov, ki jih je tožnik izkazal.

15.Tožena stranka je svojo zavrnilno odločbo oprla tudi na izjavo o skupnem gospodinjstvu, ki naj bi jo podal tožnik. Vendar je iz izjave, ki se nahaja v upravnem spisu razvidno, da jo je podal tožnikov oče in ne tožnik. Razen tega je bila izjava podana dne 17. 4. 2018 na občini I., iz nje pa izhaja, da naj bi tožnikov oče živel v skupnem gospodinjstvu s tožnikom, njegovo ženo in njegovima otrokoma. Iz izjave ne izhaja, kje naj bi navedeni živeli. Nesporno pa je, kar je bilo že pojasnjeno, da je tožnikova družina že od l. 2016 živela v Sloveniji.

16.Iz zgoraj navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, konkretno 3. točko prvega odstavka in osmega odstavka 10. člen ZDRS in je zaradi tega na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo. Ker je sodišče odločbo odpravilo že iz navedenega razloga, se do vseh navedb tožeče stranke ni opredeljevalo. Sodišče še pojasnjuje, da je enaka stališča Upravno sodišče RS zavzelo zavzelo tudi v povsem primerljivi zadevi II U 280/2021 z dne 11. 9. 2024.

17.Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. V takih primerih ZUS-1 daje sodišču skladno s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave.

18.Sodišče v navedeni zadevi ni odločilo v skladu s primarnim tožbenim zahtevkom, da naj sodišče odloči, da se odločba zgolj odpravi in da mora zagotovilo ostati v veljavi, kar bi smiselno pomenilo naložitev toženi stranki izdajo soglasja k zagotovilu. Treba je upoštevati, da je prosilec lahko sprejet v državljanstvo le po prostem preudarku, glede katerega pa lahko sodišče preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena ZUS-1). Zaradi tega sodišče v tovrstnih upravnih sporih ne more odločati v sporu polne jurisdikcije.

K točki II izreka:

19.Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožeči stranki skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Zadeva ni bila rešena na glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR, povečani za 22% DDV.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (1991) - ZDRS - člen 10, 10/1, 10/1-3, 10/8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.