Jedro

Za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, odgovarjata zakonca nerazdelno, zato okoliščine, da toženka ni edina lastnica stanovanja ter da stanovanja v spornem obdobju ni uporabljala, je ne razbremenjujejo plačila stroškov stanovanja.

Izrek

Pritožba tožene stranke se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi obdržalo v veljavi v 1. točki izreka za znesek glavnice 158.752,00 SIT, zakonite zamudne obresti od zapadlosti posamezne terjatve do dneva vložitve izvršilnega predloga v znesku 28.740,27 SIT in za zakonite zamudne obresti od zneska 187.492,27 SIT za čas od 20.12.1996 dalje do plačila ter v 3. točki izreka v celoti. V preostalem delu pa je navedeni sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 21.410,00 SIT v roku 15 dni pod izvršbo.

Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. V pritožbi navaja, da je lastništvo stanovanja med toženko ter njenim bivšim možem sporno, saj je predmet pravdnega postopka, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici. Zato bi moralo sodišče počakati, kot je tožena stranka tudi predlagala, da se predhodno razreši vprašanje lastništva stanovanja. Ob odločanju pa sodišče tudi ni upoštevalo okoliščin, da je toženkina družinska skupnost razpadla že pred letom 1995, da ji je bivši mož v aprilu 1995 z zamenjavo ključavnice onemogočil uporabo stanovanja, ki ga še danes ne more uporabljati. Glede na dejansko stanje uporabe stanovanja ter upoštevaje zakonsko domnevo, da je tudi mož solastnik stanovanja, bi bilo potrebno terjati vsaj polovico stroškov stanovanja od moža, ne pa se nasloniti zgolj na izkaz lastništva stanovanja, ki ustvarja za toženko, kot enega izmed solastnikov očitno krivično situacijo. Zatrjuje, da je bila s terjatvami v zvezi s stanovanjem prvič seznanjena šele s prejemom pisnega sklepa o dovolitvi izvršbe, to je v juliju 1997, do tedaj pa je bila prepričana, da plačuje vse stroške v zvezi s stanovanjem njen bivši mož. Napačna je tudi ugotovitev, da toženka sami terjatvi ter njeni višini ni nasprotovala, saj se je toženka protivila plačilu terjanega zneska že v ugovoru zoper sklep o dovolitvi izvršbe. Ponovno pa se toženka protivi višini vtoževanege zneska tudi v pritožbi. Prav tako se tudi ne strinja z odločitvijo o obrestnem zahtevku. Zatrjuje, da je za obveznost izvedela šele v juliju 1997, zato je zapadlost terjatve razumeti šele od tega datuma dalje. Iz navedenih razlogov pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje naslovnemu sodišču v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje okoliščin, ki kažejo na to, da toženka v spornem obdobju ni uporabljala stanovanja, pravilno ni upoštevalo kot relevantnih in takih, ki bi izključevale toženkino obveznost plačila stroškov stanovanja (stroškov sanacije dimnika, popravila strehe, upravljanja ter deratizacije). Za odločitev v predmetnem sporu je namreč docela nepomembno, kdo je v odbdobju, na katerega se nanaša terjatev, v stanovanju bival, kajti, kot pravilo ugotavlja že sodišče prve stopnje, bremenijo stroški upravljanja, prenove in izboljšav, ki so predmet vtoževane terjatve, po določilu 1. odstavka 33. člena Stanovanjskega zakona, lastnika stanovanja, ne njegovega uporabnika. Iz podatkov v spisu ter smiselno tudi iz ugotovitev prvostopne sodne odločbe pa je moč razbrati, da je bila toženka v spornem obdobju skupaj z njenim bivšim možem (takrat še zakonskim partnerjem) vsaj skupna lastnica stanovanja, zato je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na stroške za popravilo strehe, sanacijo diminika, deratizacijo ter stroške upravljanja, pravilno ugodilo. Za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem namreč odgovarjata, po določbi 2. odstavka 56.člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) zakonca nerazdelno, torej tako, da odgovarja vsak dolžnik solidarne (nerazdelne) obveznosti upniku za celo obveznost in upnik lahko zahteva njeno izpolnitev od kogar izmed solidarnih dolžnikov hoče (1. odstavek 414. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Tisti izmed zakoncev, ki je dolg plačal, pa lahko seveda zahteva od drugega povračilo tistega, kar presega njegov dolg. Glede na navedeno ni bilo potrebe, da bi sodišče ta pravdni postopek prekinilo do sodbene odločitve o določitvi deležev na skupnem premoženju toženke ter njenega bivšega moža, saj sta bila v spornem obdobju še zakonska partnerja, vsled česar je odgovornost za obveznost, ki je predmet tega spora presojati po določilu prej citiranega člena ZZZDR. Kar zadeva ugovor zoper višino same terjatve pa pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da prvostopno sodišče v sodni odločbi sicer napačno ugotavlja, da toženka sami višini tožbenega zahtevka ni ugovarjala, saj je toženka plačilu terjanega zaneska ugovarjala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, zatem pa še v pripravljalni vlogi z dne 5.6.1999. V primeru, ko toženec plačilu vtoževane terjatve ugovarja pa velja, da se protivi tako temelju kakor tudi njeni višini. Vendar je ugovor zoper višino terjatve lahko uspešen le v primeru, če ga tožena stranka konkretizira. Tega pa tožena stranka ni naredila, zato se prvostopno sodišče do višine terjate ni moglo opredeliti. In ker toženka tudi v pritožbi ugovarja višini priznane terjatve le pavšalno, tudi pritožbenemu sodišču ni uspela vzbuditi dvoma o utemeljenosti višine priznane terjatve. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno nasprotovanje odločitvi o obrestnem zahtevku.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožničini trditvi, da je za obveznosti v zvezi s spornim stanovanjem izvedela šele ob prejemu sklepa o izvršbi, kajti kot je bilo že predhodno navedeno je bila toženka v spornem obdobju najmanj skupna lastnica stanovanja in je bila zato o terjatvah ter tudi o zapadlosti le teh gotovo osveščena.

Odločitev prvostopnega sodišča, da tečejo obresti od zapadlosti vsake posamezne priznane terjatve dalje je zato po oceni pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

Ker torej pritožba tožeče stranke ni utemeljena in ker sodišče druge stopnje ni našlo nobenega od razlogov, na katere mora po 2. odstavku 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) paziti v pritožbnem postopku po uradni dolžnosti, je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).