Jedro

Novi Zakon o delovnih razmerjih v 2. odstavku 10. člena sankcionira sklenitev PZ, katere čas trajanja ni pisno določen, oz. če PZ za določen čas ob nastopu dela ni sklenjena v pisni obliki, z domnevo, da je bila sklenjena PZ za nedoločen čas.

ZDR/90 ni vseboval določbe s takšno vsebino, zato je bilo po prej veljavni delovnopravni zakonodaji v primeru, če delavec in delodajalec nista sklenila pisne pogodbe o zaposlitvi ob nastopu dela, lahko prišlo do dejanskega delovnega razmerja, sklenjenega za določen čas. V primeru spora je posledice nedoločitve časa trajanja delovnega razmerja za določen čas moral nositi delodajalec, če mu tekom sodnega postopka ni uspelo dokazati, kakšen je bil dejanski dogovor glede trajanja zaposlitve. Dokazno breme glede obstoja dogovora o trajanju delovnega razmerja za določen čas nosi delodajalec

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločitev toženca o prenehanju delovnega razmerja tožniku z dne

3.6.2002 in ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju tudi v času od 4.6.2002 do 24.12.2002. Zato je toženec dolžan za čas od 4.6.2002 do 24.12.2002 tožnika prijaviti v socialno zavarovanje po osnovi IV. tarifne skupine Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci in mu za navedeno obdobje vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter mu povrniti stroške postopka v znesku 154.476,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.2005 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka in jo izpodbija v celotnem obsegu zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožnik ne soglaša z dokazno oceno sprejeto s strani sodišča prve stopnje, saj v kolikor bi bila izpovedba tožnika resnična, bi pritožnik po odhodu tožnika zaposlil drugega strojnika, v tem času pa je zaposlil le nekvalificiranega fizičnega delavca M. E. in to samo za en mesec.

Pritožnik vztraja pri svoji izpovedbi, da je obstajal dogovor, da bo tožnika zaposlil le za tri do štiri mesece. Ker iz dokumentacije, ki je zbrana v spisu izhaja, da je pritožnik delavce zaposloval le za določen čas in to za čas od enega do treh mesecev, to okoliščino pa je potrdila tudi zaslišana priča Sapač, je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo. Da bi se ugotovila materialna resnica bi sodišče prve stopnje vsekakor moralo zaslišati tudi že večkrat predlagane priče in sicer M. A., P. S. in D. B.. P. S., ki je za pritožnika opravljal računovodska dela, bi vedel povedati vse o razgovoru med tožnikom in tožencem in kako je bilo s podpisom v spisu se nahajajoče pogodbe o zaposlitvi med strankama in kdo je bil podpisnik pogodb, D. B. pa bi vedel povedati tudi, da sta se pritožnik in tožnik menila o zaposlitvi za tri oziroma štiri mesece. Ker je dokazna ocena sodišča prve stopnje zmotna, pritožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah s pritožbo uveljavljenega pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer pa je po uradni dolžnosti pazilo tudi na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja pa je sprejelo tudi pravilno dokazno oceno, s katero soglaša tudi pritožbeno sodišče in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Po presoji pritožbenega sodišča ugotovljeno dejansko stanje daje prepričljivo podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku.

V tej zadevi je pritožbeno sodišče odločalo že enkrat, tako da je s sklepom opr.št. Pdp 980/2003 z dne 16.12.2004 sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je pri preizkusu sodbe ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov preuranjeno zaključilo, da sta se tožnik in toženec glede trajanja delovnega razmerja sklenjenega za določen čas ustno dogovorila, da bo delo opravljal do konca leta, zaradi česar mu je priznalo delovno razmerje do 24.12.2002, zlasti glede na nasprotujoči si izpovedbi pogodbenih strank o tem, kakšen je bil njun dogovor o trajanju delovnega razmerja sklenjenega za določen čas. Okoliščine v zvezi s trajanjem zaposlitve so ostale neraziskane. Ker se tožnik zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za ugotovitev transformacije delovnega razmerja sklenjenega za določen v delovno razmerje za nedoločen čas, ni pritožil, je ta del postal pravnomočen, tako da je ostalo sporno samo še vprašanje datuma prenehanja delovnega razmerja sklenjenega za določen čas.

Sodišče prve stopnje je na podlagi dopolnjenega dokaznega postopka in sicer zaslišanja priče S. D., ki je bil tudi zaposlen za določen čas pri tožencu in opravljenem soočenju med tožnikom in tožencem prišlo do zaključka, da je utemeljeno verjeti tožniku glede trajanja delovnega razmerja za določen čas, torej, da sta bila dogovorjena za opravljanje dela do začetka zime oziroma za celo sezono v letu 2002. Ker med strankama ni bilo ob soočenju sporno, da je tožnik že ob začetku dela tožencu izročil delovno knjižico, dogovorjena pa je bila tudi plača in tožnik je z delom začel, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča toženec kot dejansko močnejša stranka odločal, kdaj in kakšno pogodbo o zaposlitvi bo ponudil v podpis tožniku. S pravočasno sklenitvijo pisne pogodbe bi tako odpadli vsi dvomi o dejansko dogovorjenem trajanju delovnega razmerja, vendar za to iz nepojasnjenih razlogov ni pravočasno poskrbel toženec.

Prej veljavna delovnopravna zakonodaja (17. in 18. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur.l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) ni določala sankcije za kršitev obličnosti pogodbe o zaposlitvi tako kot je ta določena v 2. odst. 10. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/02 - Ur.l. RS, št. 42/2002), ki določa, da mora biti pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v pisni obliki že ob nastopu dela, v kateri mora biti določen tudi čas trajanja delovnega razmerja, sicer se domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Zato je lahko kljub temu, da delavec in delodajalec nista sklenila pisne pogodbe o zaposlitvi ob nastopu dela, prišlo do dejanskega delovnega razmerja sklenjenega za določen čas. Vendar pa je v primeru spora posledice nedoločitve časa trajanja delovnega razmerja za določen čas moral nositi delodajalec, če mu ni tekom sodnega postopka uspelo dokazati, kakšen je bil dejanski dogovor glede trajanja zaposlitve, saj je bilo dokazno breme glede te okoliščine, ki je morala biti v pogodbi o zaposlitvi določena ali vsaj določljiva, na delodajalcu. V odsotnosti pisnega dogovora oziroma veljavne pogodbe o zaposlitvi je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožniku glede dogovorjenega trajanja delovnega razmerja in je zato utemeljeno odločilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri tožencu tudi po 4.6.2002, to je dnevu, ko mu je toženec zaključil delovno knjižico, do 24.12.2002. Iz izvedenega dokaznega postopka jasno izhaja, da je toženec vseskozi zatrjeval, da je tožniku povedal, da bo delo trajalo do dokončanja dela na Plinovodu Černelavci - Veščica - Kupšinci oziroma, da bo delal dokler bo delo v zvezi z gradnjo plinovoda trajalo, kar kaže na to, da bi tožnik v konkretnem primeru delal do končanja sezone, ki je sovpadala z božičnimi prazniki. Vendar se to ni zgodilo prav zaradi razlogov na strani tožnika, saj je dne 5.5.2002 odšel v bolniški stalež zaradi možganske kapi.

Ker tožencu tekom sodnega postopka ni uspelo dokazati, da je bil dejansko s tožnikom dogovorjen za opravljanje dela le do konca junija tekočega leta, saj tudi dejstvo, da je v drugem delu sezone v letu 2002, ko je tožnik že zbolel, toženec na strojnih delih sam opravljal delo in ni zaposlil novega delavca, samo po sebi še ne kaže na to, da je bilo dogovorjeno trajanje delovnega razmerja samo do junija 2002 in v odsotnosti veljavne pisne pogodbe o zaposlitvi za določen čas, je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno tožniku priznalo delovno razmerje do 24.12.2002 in mu v posledici take odločitve za sporno obdobje priznalo vse pravice iz dela in po delu, vključno z nadomestilom plače ter vpisom delovne dobe v delovno knjižico.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da ni podan s pritožbo uveljavljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).