Jedro

Po pravnomočnosti sodbe odločanje o priporu ni več dopustno, saj se status pripornika spremeni v status obsojenca, za katerega veljajo določbe o izvršitvi kazni zapora.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. V uvodoma navedeni kazenski zadevi je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo III K 5416/2011 z dne 16. 12. 2011 obsojenega Ž. G. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 34. členim KZ-1 in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Za prvo kaznivo dejanje mu je bila določena kazen pet let zapora, za drugo deset mesecev zapora ter zatem izrečena enotna kazen pet let in štiri mesece zapora. Odločeno je bilo, da se v izrečeno kazen obsojencu všteje čas, prebit v priporu od 26. 1. 2011 od 17.20 ure dalje, da se ga oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in da potrebni izdatki ter nagrada obsojenčevega zagovornika kot tudi pooblaščenke, postavljene po brezplačni pravni pomoči oškodovancu D. L., bremenijo proračun. S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 5416/2011 z dne 16. 12. 2011 je bil pripor zoper obsojenega podaljšan iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. V pritožbenem postopku zoper citirano sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je sodišče druge stopnje opravilo glavno obravnavo in odločilo, da se pritožbi obsojenca in njegovih zagovornikov zavrneta kot neutemeljeni ter potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obsojenca je sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje je nadalje odločilo, da se pripor zoper obsojenca iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljša. 3. Zoper sklep o podaljšanju pripora je vložil pritožbo obsojenec ter v njej oporekal razlogom, ki jih je v obrazložitvi sklepa o podaljšanju pripora navedlo sodišče druge stopnje. Pri tem obsojenec navaja svoje razumevanje mnenja izvedenca psihiatrične stroke glede njegovega, to je obsojenčevega ravnanja z nožem pri kaznivem dejanju poskusa uboja, ne strinja se z zaključki sodišča glede njegove predkaznovanosti zaradi nasilja v družini kot tudi ne s stališčem, da bi naj šlo za njegovo agresivno reševanje konfliktnih situacij. Izpodbijani sklep (ki ga obsojenec očitno napačno imenuje kot sodbo) naj bi ne temeljil na dejstvih, razlogi pa nasprotujejo sami sebi in izvedenim dokazom, pri čemer gre za izjave sovražnih prič, katerih izpovedbe so se spreminjale. Obsojenec nadalje podaja svojo oceno verodostojnosti izpovedbe oškodovanca, katero označi kot lažno. Poleg tega obsojenec vsebinsko oporeka zaključkom sodišča glede ponovitvene nevarnosti in sorazmernosti pripora glede na izrečeno kazen ter izpostavlja prizadetost njegove šestletne hčerke zaradi njegovega pripora, kot tudi drugih sorodnikov in prijateljev.

4. V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje po opravljeni glavni obravnavi dne 20. 9. 2012 razglasilo sodbo in sklep, tako da je poleg navedene odločitve o pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje odločilo tudi o podaljšanju pripora (pri tem nepravilno sklicujoč se na sedmi odstavek 392. člena ZKP, ki sicer ureja primere preizkušanja pripornih razlogov ob razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje) iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Odločanje sodišča druge stopnje o podaljšanju pripora ob potrditvi (in spremembi) sodbe sodišča prve stopnje ureja tretji odstavek 394. člena ZKP. Vendar v obravnavanem primeru ni šlo za primer, ko bi bilo mogoče uporabiti to določbo, saj je z dnem razglasitve sodbe sodišča druge stopnje nastopila pravnomočnost s pritožbo izpodbijane sodbe (glede na določbo prvega odstavka 129. člena ZKP); po pravnomočnosti sodbe pa odločanje o priporu ni več dopustno, saj se status pripornika spremeni v status obsojenca, za katerega veljajo določbe o izvršitvi kazni zapora (šesti odstavek 361. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 129. člena ZKP). Zaradi navedenih razlogov je pritrditi pritožniku, ko oporeka ugotavljanju pripornih razlogov v izpodbijanem sklepu, saj za to sodišče druge stopnje ni imelo upravičenja v zakonu in je torej odločalo izven svojih zakonskih pristojnosti. Ob tem je treba opozoriti, da določbe tretjega odstavka 394. člena ZKP tudi sicer ni mogoče razlagati tako, da je treba v vsakem primeru odločanja sodišča druge stopnje v pritožbenem postopku, ko se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje (391. člen ZKP), odločiti tudi o podaljšanju pripora, temveč pride do takega odločanja le v tistih primerih, ko je dopustna pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje na Vrhovno sodišče (398. člen ZKP), ko torej odločitev sodišča druge stopnje ni postala pravnomočna in je zato tudi še ni mogoče izvršiti v smislu nastopa kazni, če je izrečena kazen zapora.

5. Zaradi vseh navedenih razlogov je bilo odločeno, da se pritožbi obsojenca ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.