Jedro

Ugotovitev tožene stranke, da tožnikova zahteva ni razumna ter nima verjetnega izgleda za uspeh, je pravilna. Ugotovitvam, da je prenehal z odplačevanjem kredita, namreč tožnik ne ugovarja, niti ne ugovarja, da je odplačal več, kot to navaja upnica. Zaradi navedenega njegov tožbeni ugovor, da bi lahko v zadevi uspel vsaj glede višine dolga, ni verjeten.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, ki se nadaljuje na podlagi ugovora tožnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zavrnila na podlagi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), ker po njenem mnenju tožnik v postopku nima argumentov, s katerimi bi lahko uspel. Takšen zaključek je sprejela na podlagi navedb prosilca ter vpogleda v pravdni spis V P 149/2015. Iz spisa je razvidno, da je banka A. zoper prosilca vložila izvršbo zaradi izterjave 18.184,18 EUR iz naslova kreditne pogodbe, s katero se je obvezal, da bo kredit odplačal v 120 mesečnih anuitetah. Od dolgovanega zneska je plačal le 1.179,84 EUR, saj je 10. 12. 2012 prenehal z odplačevanjem kredita. Banka je tožniku poslala več opominov, v katerih ga je tudi opozorila na pogodbeno obveznost, da kolikor zapadlih obveznosti ne bo plačal v dodatnem roku, se bo štelo, da je pogodba odpovedana, s čimer bodo zapadli v plačilo še nezapadli obroki. Ker v zadevi ni sporno, da prosilec svojih obveznosti po pogodbi in opominih ni izpolnil, kreditodajalec pa je izkazal, da je pri odpovedi kreditne pogodbe ravnal v skladu z Obligacijskim zakonikom in Zakonom o varstvu potrošnikov, po presoji tožene stranke ni izkazal verjetnega izgleda za uspeh v pravdi.

Tožnik v tožbi meni, da vsaj glede višine vračila kredita lahko uspe proti tožbi, tako da znesek zniža, kar je lahko 50 % uspeha. Sicer pa spornega postopka ni sam sprožil oz. zakrivil, zato je prisiljen vlagati sredstva in se braniti. Dogovor z banko je tekel v smeri, da se bo dolg trgal direktno od plače, na kar je pristal. Ne razume zakaj je banka predlagala izvršbo, glede na to, da jim je poslal pogodbo o zaposlitvi ter jih prosil, da se dogovorijo, kako naj dalje plačuje dolg. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Pri presoji upravičenosti prosilca do brezplačne pravne pomoči je po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP kot pogoj treba upoštevati tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči (objektivni pogoj). Ta pogoj je izpolnjen, če zadeva ni očitno nerazumna, oz. da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanje odgovarjati. Navedeni pogoj je podrobneje opredeljen v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je med drugim pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Po določbah ZBPP se torej kot pogoj za odobritev brezplačne pravne pomoči zahteva obstoj določenih tehtnih okoliščin o zadevi, ki kažejo na verjetnost, da bo pravno dejanje, ki je predmet brezplačne pravne pomoči, imelo končni uspeh.

Pri navedenem pogoju gre torej za presojo smiselnosti oz. ekonomičnosti brezplačne pravne pomoči, to je uresničevanja pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti. Navedeno načelo pa po drugi strani daje tudi oporo za vsebinsko presojo zadeve, na kar napotuje določba 24. člena ZBPP. Pri tem se vsebinska presoja zadeve opravi v omejenem obsegu, glede na to, da 24. člen citiranega zakona govori o očitnem nesorazmerju.

V obravnavani zadevi gre za vprašanje razumnosti postavitve odvetnika tožniku v pravdnem postopku, ki teče zoper tožnika zaradi neplačila obveznosti iz naslova kreditne pogodbe sklenjene z banka A. Tudi po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, da tožnikova zahteva ni razumna ter nima verjetnega izgleda za uspeh, pravilna ter je skladna s podatki upravnega spisa. Ugotovitvam, da je prenehal z odplačevanjem kredita, tožnik ne ugovarja, niti ne ugovarja, da je odplačal več, kot to navaja upnica. Zaradi navedenega njegov tožbeni ugovor, da bi lahko uspel vsaj glede višine dolga, ni verjeten. Tožnik tudi ne zatrjuje, da je banka v primeru odstopa od pogodbe ravnala nezakonito, zato tudi glede navedenega ne izkazuje verjetnosti uspeha s takšnim ugovorom. Pri trditvi, da je bil dogovor z banko drugačen, pa gre zgolj za tožnikovo navedbo, ki ni z ničemer izkazana. S tem pa je tudi po presoji sodišča izpolnjen pravni standard očitne nesorazmernosti med dejanskim in pravnim stanjem stvari ter pričakovanji prosilca za BPP.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo.