Jedro

Ugotovitev, da se stanje z vzpostavitvijo služnosti na nepremičnini ne bo bistveno poslabšalo, daje podlago za zaključek, da je bil za dosego želene javne koristi izbran pravilen ukrep z omejitvijo lastninske pravice (ustanovitev služnosti v javno korist) ter da je poseg sorazmeren s prizadetostjo zasebne lastnine. Pri tem gre za tehtanje konkretne koristi in konkretne izgube in ne za tehtanje možnih bodočih upravičenj ali uporab, ki bi lahko izhajale iz zadevne nepremičnine in ki bodo (njihova morebitna izguba) upoštevane pri določitvi odškodnine.

Izrek

Postopka v zadevah U 2475/2007 in U 2476/2007 se združita v skupno obravnavanje in odločanje in se zadeva vodi pod opr. št. U 2475/2007. Tožbi se zavrneta.

Zahtevek drugotožnikov za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki ugotovil, da je izkazana javna korist za obremenitev lastninske pravice s služnostjo na zemljišču parc. št. … k.o. A. (ZKV št. …), zemljiškoknjižnih solastnikov – Občina B., C.C., Č.Č., D.D., E.E. F.F., G.G. in H.H., zaradi postavitve dela daljnovoda DV 2 X 110 kV Toplarna – Polje – Beričevo; v 2. točki ugotovil, da je postopek za obremenitev lastninske pravice na navedenem zemljišču s služnostjo zaradi postavitve daljnovoda DV 2 X 110 kV Toplarna – Polje – Beričevo nujni postopek; v 3. točki, da se v koridorju podzemnega voda, opredeljenega v državnem lokacijskem načrtu DV 2 X 110 kV Toplarna – Polje – Beričevo, temeljni elementi z zakoličbo na kopiji katastrskega načrta list 9.1, ki je priloga te odločbe, na zemljišču parc. št. … k.o. A. v površini 6623 m2, ustanovi služnost postavitve in rekonstrukcije, napeljave, obratovanja, nadzora in vzdrževanja za potrebe električnega daljnovoda DV 2 X 110 kV Toplarna – Polje – Beričevo, za čas 30 let v korist I. d.o.o.; v 4. točki, da se zahteva I. d.o.o. za ustanovitev trajne služnosti na predmetni nepremičnini v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča parc. št. …, vpisanega v vl. št. … k.o. J., zavrne; v 5. točki, da bo o odškodnini, ki obsega zmanjšano vrednost nepremičnine ali dejansko škodo in izgubljen dobiček, odločalo sodišče na predlog lastnikov; v 6. točki, da bo o zahtevi za obremenitev lastninske pravice s služnostjo na preostalih zemljiščih, odločeno z dopolnilno odločbo; v 7. točki, da se predlog I. d.o.o. za izdajo začasne odločbe o obremenitvi lastninske pravice s služnostjo na navedenih zemljiščih zavrne; v 8. točki, da stroškov ni bilo priglašenih; v 9. točki, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. V obrazložitvi je navedel, da je vlagatelj I. d.o.o. dne 26. 4. 2006 vložil zahtevo za obremenitev lastninske pravice s služnostjo na zemljiščih, tudi na parceli … k.o. A., zaradi postavitve dela podzemnega daljnovoda DV 2 X 110 kV Toplarna – Polje – Beričevo kot nujni postopek. V zahtevi je predložil Uredbo o državnem lokacijskem načrtu za daljnovod DV 2 X 110 kV Toplarna – Polje – Beričevo (Uradni list RS, št. 79/2004, v nadaljevanju: Uredba), Uredbo o načinu izvajanja gospodarske javne službe, dejavnost sistemskega operaterja prenosnega omrežja električne energije, zemljiškoknjižni izpisek, kopijo katastra z vrisano traso daljnovoda, seznam parcel in površin koridorja po posameznih parcelah, predlog za sklenitev pogodbe. Nujni postopek je bil predlagan zato, ker bi v primeru, da bi nasprotna stranka uporabila vse svoje pravne možnosti, torej pravico do pritožbe in tožbe lahko minilo več let, kar pa bi povzročilo ogromno gospodarsko škodo. Daljnovod je objekt javne infrastrukture, ki bo izboljšal preskrbljenost uporabnikov z električno energijo ter povečal varnost in zanesljivost delovanja prenosnega omrežja v primeru povišanja pretoka električne energije. Z gradnjo daljnovoda bi morali začeti spomladi 2006, zaradi česar vlagatelj nujno potrebuje vsa dokazila o pravici graditi, ki so sestavni del dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja, načrtovana gradnja pa je tudi v skladu z veljavnim načrtom razvoja prenosnega omrežja v Republiki Sloveniji od leta 2003-2012 in s sprejetim finančnim načrtom za leto 2006. Vsako odstopanje od terminskega plana bi odložilo nadaljnje načrtovanje in tekoče investicije na drugih delih omrežja Republike Slovenije, kar pa zaradi enovitosti prenosnega omrežja in medsebojne povezanosti prenosnih daljnovodov pomeni nepredstavljivo nevarnost za normalno delovanje prenosnega omrežja v Republiki Sloveniji in nemoteno oskrbo z električno energijo. Po proučitvi zadeve je prvostopni organ ugotovil, da je javna korist izkazana s tem, da so predmetne nepremičnine navedene v 3. členu Uredbe o državnem lokacijskem načrtu za daljnovod DV 2 X 110 kV Toplarna – Polje – Beričevo, ki ga je sprejela Vlada Republike Slovenije z dne 15. 4. 2004. Z njim je določen obseg ureditvenega območja za podzemni kabel – koridor med TETO Ljubljana in RTP Polje. Iz navedenega hkrati izhaja, da je za dosego javne koristi obremenitev s služnostjo nujno potrebna, saj daljnovoda ni moč graditi drugače kot pa v skladu z lokacijskim načrtom in je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Obremenitev s služnostjo je predvidena le v površini, ki jo zajema v načrtu opredeljen koridor, država pa z drugimi nepremičninami, ki bi bile za dosego zasledovanja javne koristi ustrezna, ne razpolaga. S tem so izpolnjeni pogoji iz 92. ter 1. odstavka 110. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju: ZUreP-1). Za postavitev javnega električnega omrežja je I. d.o.o. določen kot upravljalec in zato je upravičen vlagatelj zahteve, kar pomeni, da je izpolnjen pogoj iz 2. odstavka 110. člena ZUreP-1. Zahteva je tudi vložena v zakonskem roku 4 let po uveljavitvi prostorskega akta, ki je podlaga za vzpostavitev služnosti v javno korist, kot to določa 2. odstavek 90. člena ZUreP-1. Upravni organ je na osnovi vpogleda v zemljiško knjigo in evidence upravnega organa, zavezancem in drugim osebam, znanim v trenutku izdaje te odločbe, priznal status stranke oziroma stranskega udeleženca (denacionalizacijski upravičenci, dediči po upravičencih, skrbniki za poseben primer, vlagatelji nedokončanih denacionalizacijskih postopkov, prepoved začasnega razpolaganja z nepremičnino) in jih dne 27. 10. 2006 povabil na narok z ustno obravnavo, na kateri so se seznanili z zahtevkom, celotno spisno dokumentacijo ter jim je bila dana možnost, da zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. Nadalje je upravni organ ugotovil, da je upravičenec k zahtevi oziroma tekom postopka predložil vse priloge in dokazila, ki jih določa 5. odstavek 110. člena ZUreP-1 ter da je 30-dnevni rok za sprejem od vročitve ponudb potekel. Ugotovil je, da je zahtevek za obremenitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist po nujnem postopku upravičen iz razlogov, ki jih je predlagatelj navedel ter v javno korist. Dalje je ugotovil, da zahtevi za obremenitev nepremičnine s trajno služnostjo ni moč ugoditi, zato je bilo odločeno, kot izhaja iz izreka odločbe. Splošna pravila o služnostih v naši zakonodaji ureja Stvarnopravni zakonik, vendar se ta uporabljajo le v primeru, da poseben predpis ne določa drugače. Na splošno je služnost v javno korist v zakonodaji urejena v ZUreP-1, vpis v zemljiško knjigo pa ureja Zakon o zemljiški knjigi, opredeljena pa je tudi v posebnih zakonih, kot npr. Energetskem zakonu. Ureditve v teh zakonih imajo prednost pred določbami ZUreP-1, le-ta pa pred določbami SPZ. ZUreP-1 v 110. členu določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko začasno ali trajno obremeni s služnostjo v javno korist, Energetski zakon pa posebnih določb o trajanju služnosti nima. SPZ poleg klasične delitve na stvarne in osebne služnosti pozna tudi pojem nepravih stvarnih služnosti. Po vsebini je takšna služnost stvarna služnost, ustanovljena v korist določene fizične ali pravne osebe, ki opravlja dejavnost, katere sestavni del je javna korist in ne v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča, ki v takšnih primerih največkrat ne obstaja. Takšna služnost preneha s smrtjo fizične osebe, pri pravnih osebah pa je potrebno upoštevati, da ne more trajati več kot 30 let. Izjeme takšnega pravila, opredeljenega v 227. členu SPZ (v povezavi z 226. členom SPZ) so možne le, če jih zakon izrecno predvideva. Nadalje je ugotovil, da stroški postopka niso bili zaznamovani.

Drugostopni organ je z drugostopno odločbo v 1. točki izreka pritožbi drugotožnikov G.G., H.H. in K.K. delno ugodil in odpravil 8. točko izreka prvostopne delne odločbe in zadevo v tem obsegu vrnil upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek; v 2. točki odločil, da so pritožbeni stroški drugotožnikov nadaljnji stroški postopka; v 3. točki, da se v preostalem delu pritožba G.G., H.H. in K.K. zavrne kot neutemeljena; v 4. točki pa je pritožbo prvotožnice L.L. v celoti zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi je navedel, da je pritožba drugotožnikov G.G., H.H. in K.K. delno utemeljena glede odločitve o stroških in iz navedenega razloga je 8. točko izreka prvostopne odločbe odpravil in zadevo vrnil, z napotili prvostopnemu organu v ponoven postopek. Kot neutemeljene pa je zavrnil ostale ugovore, in sicer, da je prvostopni organ bistveno kršil pravila postopka, ker po smrti F.F., ki je umrla dne 3. 3. 2007, ni prekinil postopka. Namreč navedeno je zastopala Odvetniška družba M., pooblastilo pa ne preneha, če stranka umre, pravni nasledniki stranke pa lahko pooblastilo prekličejo. Drugostopni organ se nadalje strinja z navedbami prvostopnega organa, da je I. d.o.o. že v zahtevi z dne 19. 4. 2006 predlagal izvedbo nujnega postopka v skladu s 104. členom ZUreP-1, pri čemer je podal tudi tehtne razloge za takšno odločitev, hkrati je navedbe o razlogih podkrepil z listinami. Zavrača ugovor, da I. d.o.o. glede na določbo 94. člena ZUreP-1 nima aktivne legitimacije za vložitev zahteve za obremenitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist, ker aktivna legitimacija I. d.o.o. izhaja iz določbe 2. odstavka 110. člena ZUreP-1. Nadalje pa zavrača tudi ugovore, da naj bi bila zaradi predvidene služnosti nepremičnina tako razvrednotena, da naj bi bila zaradi tega onemogočena njena vsakršna drugačna gospodarska in siceršnja raba, tako da bi predlagatelj po njihovem mnenju moral predlagati kvečjemu razlastitev in ne zgolj obremenitev v služnostjo. Meni, da 2. odstavek 110. člena ZUreP le upravičenemu predlagatelju omogoča, da za potrebe postavitve omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture, predlaga ustanovitev služnosti in ni dolžan prevzeti nepremičnin v last ali predlagati njihove razlastitve ampak lahko predlaga zgolj ustanovitev služnosti. Odločitev o tem, ali bo za potrebe izgradnje omrežja gospodarske javne infrastrukture predlagal odkup nepremičnine ali zgolj obremenitev s služnostjo, je torej na strani predlagatelja in njegove odločitve o tem, kolikšen obseg upravičenj je za postavitev konkretnega omrežja na konkretni nepremičnini potreben. Stopnja obremenjenosti konkretne nepremičnine zaradi ustanovitve služnosti v javno korist in s tem posledično prikrajšanje lastnika in njegovih lastniških upravičenj se mora zato odraziti v konkretizirani določitvi odškodnine oziroma nadomestila, ki zavezancu iz tega naslova pripada. Ne glede na navedeno pa ugotavlja tudi, da tudi sicer ne držijo navedbe o popolnem razvrednotenju nepremičnine zaradi ustanovitve služnosti in o nemožnosti opravljanja kakršnekoli dejavnosti na tej nepremičnini v prihodnje. Iz Uredbe izhaja, da bo po predmetni parceli potekal podzemni kabel (točka a) 1. odstavka 3. člena, glede vrste rabe pa je predvideno, da se zemljišče po končani gradnji vzpostavi v prejšnje stanje oziroma se na njem izvede nova ureditev, pri čemer se namenska raba zemljišča ne spreminja, upošteva pa se pogoje omejene rabe (točka a) 1. odstavka 5. člena. V 8. členu Uredbe je nadalje natančno navedeno, kateri gradbeni in drugi posegi so na zemljiščih podzemnega voda ob ustreznem soglasju kljub vsemu dovoljeni, v 6. poglavju Uredbe pa so natančno navedene rešitve in ukrepi zavarovanja okolja, ohranjanja narave in kulturne dediščine ter trajnostne rabe naravnih dobrin. Po drugi strani že oblika predmetne parcele in izrazito razpršeno lastniško stanje – ne glede na predlagano služnost – ne omogoča optimalne in gospodarne izrabe zadevne nepremičnine, tako da se zaradi ustanovljene služnosti stanje ne more bistveno poslabšati. Ob tem pa je poudaril še, da so pritožniki zgolj idealni solastniki manjšega deleža nepremičnine in da je predlagatelj s solastniki, ki imajo večinski solastniški delež na nepremičnini že uspel doseči sporazum o ustanovitvi služnosti. Iz navedenih razlogov je neutemeljena tudi navedba, da bi predlagatelj moral v skladu z 99. členom ZUreP-1 prevzeti predmetno nepremičnino. Poleg navedenega pa se slednja zahteva – čeprav iz spisnih listin niti ne izhaja, da bi pritožniki takšno zahtevo na upravni organ sploh naslovili (2. odstavek 99. člena ZUreP-1), zgolj za postopke razlastitve, ne pa na postopke omejitve lastninske pravice s služnostjo.

Prvotožnica izpodbija odločbi zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega zakona. Sklicuje se na svoje pritožbene navedbe, saj je v pritožbi jasno navedla in izkazala vsa vprašanja, ki se nanašajo na pomanjkljivo izveden razlastitveni postopek. To se manifestira predvsem v dejstvu, da gre v danem primeru za podolgovato parcelo, ki je po celotni površini obremenjena z daljnovodnim kablom, kar dejansko pomeni, da nad daljnovodnim kablom razlaščenec z lastninsko pravico na nepremičnini nima kaj početi in gre za tako vrsto razvrednotenja, da bi moral upravni organ v postopku ugotavljati dejstva in ugovore, ki jih je podala prvotožnica, kot predhodno vprašanje pri reševanju celotne zadeve in ne zgolj pavšalno navesti, da ne držijo navedbe v popolnem razvrednotenju nepremičnine zaradi ustanovitve služnosti. Trditvena podlaga, ki jo daje tožena stranka nima opore v spisu, prav tako v tem pogledu ni bil izveden popolnoma noben dokaz, pri čemer pa gre v danem primeru za takšno trditev, kot jo postavlja tožena stranka, zaupati edino le izvedencu oziroma osebi, ki ima strokovno znanje, da lahko opredeli razvrednotenje take nepremičnine, kar pa tožena stranka ni. Zgolj namenska raba zemljišča je tista, ki se sicer ne spremeni, gre pa za stvarno breme na nepremičnini, ki je takšnega značaja, da ta nepremičnina glede na njeno katastrsko pojavno obliko ni namenjena popolnoma ničemur drugemu kot električnemu koridorju, saj je splošno znano dejstvo, da na takšne nepremičnine ne moreš poseči z nobeno gradnjo, še manj pa z kakšnim objektom. Tožena stranka je z navedbo razlogov, ko je sama v lastni pristojnosti ugotavljala razloge, ki se nanašajo na razvrednotenje, storila bistveno kršitev določb postopka, saj je svojo argumentacijo postavila na pamet in brez tehtnega argumenta. Upravni organ pravno obliko parcele izkorišča kot priložnost, da argumentira ravno nasprotno, če tudi je ravno ta kriterij tisti, ki parcelo v celoti razvrednoti. Solastniško stanje parcele pa nima nobene zveze z zmanjšano vrednostjo. Tožena stranka tudi nima prav ko trdi, da je predlagatelj sklenil sporazum o ustanovitvi služnosti z ostalimi solastniki, saj takšna pogodba nima nobene teže, saj gre v danem primeru za pravni inštitut pravne pravice na tuji stvari in dokler predlagatelj ni uredil vprašanj z vsemi ostalimi solastniki, tudi takšen sporazum nima popolnoma nobene teže. Tretji argument v prid tožeči stranki pa je napačno razumevanje 99. člena ZUreP-1, ki govori o gospodarskem pomenu nepremičnin, ki so predmet razlastitve. Po pravni analogiji je povsem jasno, da se 99. člen mora raztezati tudi na vprašanja razlastitve oziroma omejitve lastninske pravice v javno korist, saj je ravno servitutno razmerje, ki določeni nepremičnini poveča bodisi zmanjša vrednost do te mere, da je za lastnike v celoti neuporabna. Neuporabnost nepremičnine, ki bo obremenjena s servitutuom v javno korist pa je tipičen izraz dejanskega in pravnega vprašanja, izgube gospodarskega pomena. Tako je jasno, da je pogled na uporabo 99. člena ZUreP-1 neprimeren in pravno zmoten. Določba se mora uporabljati za vse primere odvzetja ali omejitve lastninske pravice v javno korist, ki so jo dolžni trpeti oziroma jo morajo trpeti razlastitveni zavezanci. Tako je organ prve stopnje v celoti in napačno preliminarno ugotovil dejansko stanje, saj bi moral raziskati vrednostno razmerje in ekonomske učinke predlagane omejitve lastninske pravice. Predlaga odpravo odločb upravnih organov.

Drugotožeča stranka izpodbija odločbi upravnih organov zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da v postopku niso bili podani pogoji za odločitev o nujnosti postopka. Tožena stranka je v obrazložitvi navedla, da je bil ukrep nujen, ker bi v primeru, da bi nasprotna stranka uporabila vse pravne možnosti ter pravice do pritožbe, lahko minilo več let, kar bi povzročilo ogromno gospodarsko škodo. S tem je bila razlagana določba o nujnosti v škodo tožnikov. Z odločbama je bila tako pravica tožnikov do pritožbe zaobidena in so tožniki z izdano odločbo v nujnem postopku postavljeni pred izvršeno dejstvo. Organ bi moral najprej ugotoviti ali je postopek resnično nujen in ali je predlagatelj v celoti izkazal nujnost samega postopka. Tega dejstva pa se ni ugotavljalo, niti dejstva, da je predlagatelj podal zahtevo dne 26. 4. 2006 z obrazložitvijo, da mora z gradnjo pričeti na pomlad 2006, torej ko bi moral že z gradnjo začeti. V kolikor bi predlagatelj pravočasno zahteval ustanovitev služnosti, bi lahko zahteval to že takoj po sprejemu državnega lokacijskega načrta v letu 2004 ali v letu 2005. Nadalje tožena stranka utemeljuje navedbo, da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Ustanovitev prisilne služnosti oziroma poseg v zasebno lastnino pa je v konkretnem primeru v nesorazmerju z javno koristijo, saj se služnost ne nanaša na del služeče nepremičnine ampak na njun pretežni del, sama služnost pa onemogoča vsakršno drugačno uporabo služeče nepremičnine. Tožniki poudarjajo, da je iz Uredbe razvidno, da je vsakršna druga gospodarska uporaba nepremičnine v delu, na katerem je ustanovljena služnost onemogočena. Zaradi oblike parcele, ki je v pretežnem delu dolga 6,5 km in široka le 8 – 12 m, koridor na katerem pa je ustanovljena služnost pa zajema razen 1,5 m širine celotno parcelo v dolžini 6,5 km. Na pasu širokem največ do 1,5 m pa je vsakršna druga gospodarska dejavnost onemogočena, saj se na nepremičnini ne sme graditi, niti saditi drevja ali kaj podobnega. Dejansko je vsakršna druga uporaba navedene nepremičnine v celoti onemogočena tako, da tožniki od te nepremičnine nimajo nikakršne gospodarske koristi, ampak le bremena. Prvostopni organ bi v kolikor bi pravilno in popolno ugotovil dejansko stanje ugotovil, da je po izvršenem posegu predlagatelja predmetna nepremičnina popolnoma neuporabna za tožnike in ostale solastnike. Tožniki so prepričani, da v kolikor javna korist v celoti onemogoči vsakršno drugo gospodarsko uporabo nepremičnine, je ustanovitev prisilne služnosti nesorazmerna in je potrebno uporabiti določbo 99. člena ZUreP-1 in ne ustanavljati služnosti na nepremičnini. Tožena stranka bi morala izdati odločbo o razlastitvi, kakor so predlagali tožniki in predlagatelju naložiti plačilo odškodnine za razlaščeno premoženje. Prisilna služnost je namreč ustanovljena za dobo 30 let, pri čemer pa ne gre prezreti, da je ustanovljena zaradi postavitve podzemnega električnega daljnovoda in tožniki dvomijo, da bo daljnovod kot trajni infrastrukturni objekt na predmetni parceli stal le 30 let in da bo po izteku te dobe odstranjen in bi tudi iz tega razloga bila razlastitev nepremičnine primernejša. Smisel zakona, ki omejuje trajanje prisilne služnosti na največ 30 let je v tem, da se prisilna služnost vzpostavi za potrebe objektov, ki niso trajnega značaja in katerih raba je časovno omejena. Podzemni daljnovod pa prav gotovo ni začasni objekt. Predlaga odpravo obeh odločb in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Stranke z interesom v tem postopku I. d.o.o., Občina B., N.N., O.O., P.P. in R.R. na tožbo niso odgovorile.

K točki 1: Sodišče je v obravnavani zadevi združilo v skupno obravnavo in odločanje zadevi U 2475/2007 in 2476/2007 glede na določbo 1. odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1).

K točki 2: Tožbi nista utemeljeni.

V obravnavani zadevi je za obe tožeči stranki sporno, da je bila nepremičnina za izgradnjo omrežja – podzemnega voda električnega daljnovoda, obremenjena le s služnostjo v javno korist (služnost postavitve in rekonstrukcije, napeljave, obratovanja, nadzora in vzdrževanja za potrebe električnega daljnovoda). Obe enoglasno zatrjujeta, da je nepremičnina obremenjena s služnostjo, določeno v izreku prvostopne odločbe, razvrednotena v takšni meri, da ni primerna za nobeno drugo rabo (zatrjujeta takšno omejitev lastninske pravice, ki je tako izvotlila lastninsko pravico, da je lastnikom ostala zgolj nudum ius).

Po določbi 1. odstavka 110. člena ZUreP-1 se lastninska pravica na nepremičnini lahko začasno ali trajno obremeni s služnostjo v javno korist. Po določbi 2. odstavka 110. člena se s služnostjo lastninska pravica na nepremičnini lahko omeji, če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture in njihovo nemoteno delovanje. Po tej določbi se torej za postavitev omrežij gospodarske javne infrastrukture (za kar gre v obravnavanem primeru) lahko predlaga ustanovitev služnosti v javno korist. Po določbi 3. odstavka 93. člena ZUreP-1 se šteje, da je javna korist za nepremičnine iz 1. odstavka tega člena izkazana (nepremičnina se lahko razlasti, če gre za gradnjo ali prevzem objektov oziroma zemljišč gospodarske javne infrastrukture), če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu. V obravnavani zadevi je, kot je pravilno ugotovil upravni organ, javna korist izkazana s tem, da so predmetne nepremičnine navedene v 3. členu Uredbe o državnem lokacijskem načrtu za daljnovod DV 2 X 110 kV Toplarna – Polje – Beričevo, ki ga je sprejela Vlada RS dne 15. 4. 2004, s katerim je določen obseg ureditvenega območja za podzemni kabel – koridor med TETO Ljubljana in RTP Polje. Nadalje pa je ugotovil obstoj tudi drugega pogoja po določbi 2. odstavka 110. člena ZUreP-1, da je za dosego javne koristi obremenitev s služnostjo nujno potrebna, saj daljnovoda ni moč graditi drugače kot pa v skladu z lokacijskim načrtom ter da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino, saj je obremenitev s služnostjo namreč predvidena le v površini, ki jo zajema v načrtu opredeljen koridor, država pa z drugimi nepremičninami, ki bi bile za dosego zasledovane javne koristi ustrezne, ne razpolaga. Navedenemu sklepu upravnega organa, ki izhaja iz tehtanja med javno koristjo, ki se bo uresničila z realizacijo gradbenega namena, zaradi katerega se služnost ustanavlja, in prizadetostjo zasebne lastnine zaradi posega, ugovarjata tožeči stranki. Ugovarjata torej neustreznosti predlaganega ukrepa za dosego javne koristi. Razloge prvostopnega organa, s katerimi ta utemeljuje pravilnost odločitve, da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino, je dopolnil še drugostopni organ. Navaja, da iz Uredbe izhaja, da bo po predmetni parceli potekal podzemni kabel (točka a) 1. odstavka 3. člena), glede vrste rabe pa je predvideno, da se zemljišče po končani gradnji vzpostavi v prejšnje stanje oziroma se na njem izvede nova ureditev, pri čemer se namenska raba zemljišča ne spreminja.

Zapoved tehtanja oziroma zahteva po spoštovanju načela sorazmernosti, ki vsebuje pojem javne koristi, se ne nanaša le na v zakonu abstraktno določene razlastitvene namene (določba 1. odstavka 93. člena in 2. odstavka 110. člena ZUreP-1), temveč tudi na konkretne primere. To pomeni, da mora razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice v konkretnem primeru zadostiti trem elementom načela sorazmernosti: obstajati mora javni interes, javna potreba, ki ustreza enemu od zakonsko določenih razlastitvenih namenov mora biti realna, določna oz. konkretna; razlastitev mora biti nujno potrebna za dosego tega namena; med javno koristnostjo konkretnega namena in težo posega v lastnino mora obstajati sorazmernost v ožjem smislu. Tožniki ugovarjajo pravilni presoji tretjega navedenega elementa. Po mnenju sodišča ga je potrebno razumeti tako, da je poseg neupravičen, v kolikor javna korist ni izenačena z izgubo na strani zasebne lastnine. Naveden test pokaže tudi, ali je poseg primeren ukrep za dosego javne koristi, v razmerju do prizadetosti zasebne lastnine v primerih predlaganih omejitev lastninske pravice. Pri upoštevanju interesov lastnikov (tehtanje tretjega navedenega elementa) je potrebno upoštevati, da se aktualna raba nepremičnine zaradi posega oziroma obremenitve s služnostjo ne bo spremenila (že Uredba predvideva vzpostavitev v prejšnje stanje). Drugače (da bi bila prizadeta sedanja raba nepremičnine) ne zatrjujejo niti tožniki (vsaj ne s konkretnimi ugovori, pač pa je razumeti njihove ugovore v smeri o nemožni bodoči uporabi nepremičnine za graditev oziroma zasaditev s sadnim drevjem ali drugo gospodarsko rabo nepremičnine). Tako postavljeni ugovori, ki ne predstavljajo izgube konkretnega lastninskega upravičenja v trenutku obremenitve (tožniki namreč ne zatrjujejo konkretne izgube možnosti za gradnjo, za zasaditev s sadnim drevjem ali za katerokoli drugo gospodarsko rabo nepremičnine), pa pri tehtanju sorazmernosti javnega in zasebnega interesa ne morejo biti upoštevni, pa tudi ne razlog pri ugotavljanju teže posega v zasebni interes. Zgolj podrejeno sodišče v pojasnilo tožnikom še poudarja, da z zgoraj navedenimi razlogi ne sledi ugovoru o popolnem razvrednotenju nepremičnine, ki ga uveljavljajo, niti o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v tej smeri (bistveno je namreč, da tožniki v aktualni dejanski rabi nepremičnine ne bodo prizadeti in jo bodo lahko ob neizpolnitvi s strani razlastitvenega upravičenca po izgradnji daljnovoda uveljavili), ter kršitvi določb postopka v zvezi s tem ugovorom – neupoštevanje dokazovanja razvrednotenja z izvedencem, ker bi tako dokazovanje preseglo okvir pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je potrebno za pravilno odločitev v tej zadevi po uporabljeni določbi ZUreP-1. Nenazadnje tudi sodišče meni, da tudi oblika predmetne parcele in izrazito razpršeno lastninsko stanje, ne glede na predlagano služnost, ne omogoča optimalne in gospodarne izrabe zadevne nepremičnine, tako da se zgolj zaradi ustanovljene služnosti stanje ne more bistveno poslabšati (kot je navedel drugostopni organ). Ob ugotovitvi, da se stanje ne bo z vzpostavitvijo služnosti na nepremičnini bistveno poslabšalo (predlagatelj je z ostalimi solastniki, ki imajo večinski solastninski delež na nepremičnini uspel doseči sporazum o ustanovitvi služnosti), pa je mogoč zgolj zaključek, da je bil za dosego želene javne koristi izbran pravilen ukrep z omejitvijo lastninske pravice – ustanovitev služnosti v javno korist, ter je poseg sorazmeren s prizadetostjo zasebne lastnine. Po mnenju sodišča namreč gre za tehtanje konkretne koristi in konkretne izgube in ne za tehtanje možnih bodočih upravičenj ali uporab, ki bi lahko izhajale iz obravnavane nepremičnine, ki pa bodo (njihova morebitna izguba) upoštevani pri določitvi odškodnine (npr. nemožnost bodoče graditve, zasaditve, nemožnost druge predvidene gospodarske rabe). Glede ugovora prvotožnice o nepravilni uporabi 1. odstavka 99. člena ZUreP-1 – v povezavi z ugovori o razvrednotenju nepremičnine, pa sodišče meni, da gre za institut, ki je v domeni zavezanca, ki ga lahko uveljavi tekom postopka, iz spisa pa ni razvidno (kot je navedel že drugostopni organ), da bi ga tožniki uveljavili, zato se o njegovi pravilni uporabi sodišče niti ni dolžno izjasnjevati.

Neutemeljen je tudi nadaljnji ugovor, da upravni organ ne bi smel voditi postopka kot nujnega. Po določbi 1. odstavka 104. člena ZUreP-1 se v primeru, da se razlastitev (kamor spada tudi omejitev lastninske pravice) zahteva za namen iz 1. in 2. odstavka 93. člena tega zakona, ki terja hitro pridobitev nepremičnine, mora biti razlog izbire in potreba uporabe nujnega postopka dodatno obrazložena in utemeljena. Nedvomno predstavlja obravnavani daljnovod izvršitev gradbenega namena iz 1. točke 1. odstavka 93. člena ZUreP-1. Predlagatelj pa je po mnenju sodišča svoj predlog glede nujnosti postopka zadostno obrazložil in utemeljil, njegovi razlogi pa utemeljujejo pravilnost odločitve organa po uporabljeni določbi. Namreč razlogi predlagatelja (postavitev daljnovoda je odvisna od finančnega načrta in pravočasnega zagotavljanja finančnih sredstev za izvedbo ter od usklajenega izvajanja del in s tem v zvezi pravočasnega zbiranja izvajalcev ter dobaviteljev opreme in sklepanje ustreznih pogodb z njimi; onemogočanje postavitve in predvsem delovanje daljnovoda pa bi posledično ogrozilo normalno preskrbo uporabnikov električne energije itd.) utemeljujejo odločitev, da predlagan ukrep terja hitro pridobitev nepremičnin, ker se bo lahko le tako uresničila javna korist, ki se skuša z omejitvijo lastninske pravice doseči. Ker je bil postopek tudi po mnenju sodišča iz razlogov, ki jih je navedel predlagatelj nujen v smislu 1. odstavka 104. člena ZUreP-1, so zato neutemeljeni posledično vsi ugovori tožnikov v zvezi s tem, tudi ugovor glede neučinkovitosti pritožbe. Namreč v kolikor so ugotovljeni pogoji, ki terjajo uporabo nujnega postopka po 1. odstavku 104. člena ZUreP-1, upravni organ odloča o zadevi prednostno, pritožba zoper to odločbo pa ne zadrži prenosa lastninske pravice (pridobitve služnostne pravice) in pridobitve posesti, razen če drug zakon to določa drugače. Glede na navedeno je sodišče tožbi zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanih odločb pravilen ter da sta odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni.

K točki 3: Zahtevek za povrnitev stroškov je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.