Jedro

Ob dejanskih ugotovitvah, da mora biti delavec ves čas dežurstva in straže prisoten na delu oziroma prisoten v kasarni in na tak način na razpolago delodajalcu (tudi če vmes počiva), je sodišče pravilno presodilo, da za čas opravljanja dežurstva v spornem obdobju delavec v načelu ni bil upravičen do izplačila dodatka za delo v deljenem delovnem času in izplačila dodatka za izmensko delo in da v tem smislu določbe 38. člena KPND niso bile kršene. Iz naslova opravljanja straže pa so bili delavci upravičeni do tega dodatka na podlagi izrecnih določb 97.č člena ZObr šele od leta 2002 dalje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek predlagatelja na ugotovitev, da je nasprotni udeleženec v obdobju od januarja 2000 do decembra 2004 kršil določbe 2. točke 38. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPNd - Ur. l. RS, št. 18/91 in kasnejše spremembe), ker delavcem ni izplačeval dodatka za delo v deljenem delovnem času in za izmensko delo. Hkrati je zavrnilo zahtevek, da se nasprotnemu udeležencu naloži, da delavcem za sporno obdobje izplača navedeni dodatek. Pri tem je bil ob sicer pomanjkljivo opredeljenem zahtevku spor omejen zgolj na izplačilo navedenih dodatkov v zvezi z opravljanjem dežurstva in straže v slovenski vojski, kolikor izplačila dodatka za delo v deljenem delovnem času v zvezi z opravljanjem straže ni uredil že Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o obrambi iz leta 2002 (Ur. l. RS, št. 47/02).

Sodišče druge stopnje je pritožbo predlagatelja kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da ob rednem opravljanju dežurstva in straže, ki je zahtevalo neprekinjeno (24-urno) prisotnost delavcev na delovnem mestu (v vojašnici), v smislu določb KPNd niso bili izpolnjeni pogoji za priznanje in izplačilo dodatka za delo v deljenem delovnem času oziroma za izplačilo dodatka za izmensko delo. Prav tako je soglašalo, da delavci za čas opravljanja dežurstva tudi na podlagi novele Zakona o obrambi iz leta 2002 oziroma na podlagi drugega odstavka 97.č člena tega zakona niso bili upravičeni do plačila dodatka za izmensko delo, saj je ta novela zakona priznanje dela v deljenem delovnem času posebej uredila le v zvezi z opravljanjem dolžnosti straže. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga predlagatelj revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da gre pri opravljanju dežurstva in straže za takšno naravo dela, ki jo je šteti za deljen delovni čas. Upravičenost do dodatka ni omejena na to, ali je delavec v deljenem času lahko prost doma ali kje drugje ali pa je tudi v tem času prisoten na delovnem mestu. Prav tako pravica do tega dodatka ni izključena z dodatkom za obvezno prisotnost na delovnem mestu, ki ga je nasprotni udeleženec sicer izplačeval. Prav tako izplačilo nočnega dodatka ne izključuje dodatka za izmensko delo. Hkrati je sodišče neutemeljeno sledilo nasprotnemu udeležencu glede ločevanja straže in dežurstva na podlagi novele Zakona o obrambi iz leta 2002, saj so oboja dela primerljivo organizirana oziroma so se v tem času celo prekrivala. Konec koncev pa je to ugotovil tudi nasprotni udeleženec sam in od leta 2005 delavcem tako za opravljanje straže kot za dežurstvo pričel priznavati dodatek za deljen delovni čas. Sodišče bi moralo upoštevati, da je nasprotni udeleženec tudi že v spornem obdobju nekaterim delavcem za čas dežurstva in straže priznaval dodatek za deljen delovni čas. Tako je šlo dejansko za neenakopravno obravnavanje delavcev.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/07) vročena nasprotnemu udeležencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Predlagatelj v reviziji ni določno opredelil bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi naj bi bila obremenjena izpodbijana sodba. Zato s tega vidika sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Na podlagi 141. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/02) obsega delovni čas efektivni delovni čas in čas odmora. Efektivni delovni čas je pri tem opredeljen kot vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti. Podobno so se glede pojma delovnega časa razlagale tudi določbe do konca leta 2002 veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 – Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93).

Takšna opredelitev delovnega časa ne nasprotuje opredelitvi pojma delovnega časa v Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta, ki v 2. členu določa, da pomeni pojem „delovni čas“ vsak čas, v katerem delavec dela, je na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge ali dolžnosti v skladu z nacionalno zakonodajo ali prakso.

Zakon o obrambi (ZObr – Ur. l. RS, št. 82/94 in kasnejše spremembe) v 96. členu med posebnimi pogoji dela opredeljuje tudi delo v deljenem delovnem času in izmensko delo ter opravljanje dežurstva, opravljanje straže in bivanje v vojaški enoti ali zavodu oziroma drugem določenem mestu. Glede plačila iz naslova posebnih pogojev dela v petem odstavku tega člena ZObr napotuje na splošne predpise. Za delavce v državnih organih je bilo plačilo dodatkov za delo v deljenem delovnem času in za izmensko delo ter plačilo dežurstva opredeljeno v 38. členu KPND, s tem da je bil za prekinitev dela v posledici deljenega delovnega časa od ene do dve uri predviden 10 % dodatek, za dve in večurno prekinitev dela pa 20 %, za delo v popoldanski in nočni izmeni je bil predviden 10 % dodatek, za čas opravljanja dežurstva brez efektivnega opravljanja dela pa 60 % nadomestilo plače. Tožena stranka je v Pravilniku o plačah in drugih prejemkih delavcev Ministrstva za obrambo z dne 30.7.1996 posebej opredelila plačilo nadomestila za čas dežurstva (16. člen) in obvezne prisotnosti na delovnem mestu (17. člen). Iz teh določb izhaja, da se dežurstvo opravlja v nepretrganem trajanju in sestoji iz rednega delovnega časa, eventualnih nadur in časa, za katerega se obračunava posebno 60 % nadomestilo plače. Lahko se odredi tudi v smislu prerazporeditve delovnega časa, vendar pri tem ne gre za izmensko delo. Obvezna prisotnost na delu se v smislu prvega odstavka 17. člena Pravilnika šteje za redno delovno obveznost. Izrecno je bilo opredeljeno, da se tudi čas počitka med stražo šteje kot čas obvezne prisotnosti na delovnem mestu, za kar delavcu pripada 60 % nadomestilo plače, brez drugih dodatkov.

Tudi v Pravilniku o plačah in drugih prejemkih delavcev Ministrstva za obrambo in organov v njegovi sestavi z dne 2.12.2002 je posebej urejeno nadomestilo za pripravljenost na delovnem mestu. Pri tem drugi odstavek 17. člena določa, da se v primeru izvajanja dežurstva, stražarske službe in terenskega dela ure, ko delavec ni obremenjen z delovnimi nalogami, ko efektivno ne dela oziroma ure počitka med dežurstvom, na straži ali na terenu štejejo kot pripravljenost za delo na delovnem mestu ali na določenem kraju, za kar delavcu pripada 60 % nadomestilo, brez dodatkov. Temu ustrezno je v 18. členu določeno, da se obračun dežurstva sestoji iz obračuna plače za redni delovni čas, obračuna eventualnih nadur in obračuna pripravljenosti za delo na delovnem mestu. Drugače pa je v tem pravilniku opredeljen obračun straže. V 19. členu je izrecno določeno, da se čas opravljanja stražarske službe šteje za delo v deljenem delovnem času, tako da pripada delavcu, ki opravlja stražarsko službo s prekinitvami, tudi dodatek za deljen delovni čas iz 14. člena Pravilnika. Podlago za tako rešitev je imel nasprotni udeleženec v novih določbah 97.č člena ZObr, ki je izrecno določil, da se šteje, da vojaške osebe, ki opravljajo stražarsko službo, delajo v deljenem času.

Ob dejanskih ugotovitvah, da mora biti delavec ves čas dežurstva in straže prisoten na delu oziroma prisoten v kasarni in na tak način na razpolago delodajalcu (tudi če vmes počiva), je sodišče glede na navedeno pravno ureditev pravilno presodilo, da zaposleni pri nasprotnemu udeležencu za čas opravljanja dežurstva v spornem obdobju v načelu niso bili upravičeni do izplačila dodatka za delo v deljenem delovnem času in izplačila dodatka za izmensko delo in da v tem smislu določbe KPND niso bile kršene. Iz naslova opravljanja straže pa so bili delavci upravičeni do tega dodatka na podlagi izrecnih določb 97.č člena ZObr šele od leta 2002 dalje. Po ugotovitvah sodišča predlagatelj ni dokazal, da nasprotni udeleženec dodatka za delo v deljenem delovnem času na podlagi te zakonske določbe ne bi izplačeval. Na pravilnost take presoje ne morejo vplivati trditve predlagatelja, da so posamezni delavci tudi za opravljanja dežurstva prejemali dodatek za deljen delovni čas, saj je bila pravica do tega dodatka lahko odvisna od odreditve načina vsakokratnega izvajanja dežurstva. Prav tako na odločitev niso mogle vplivati kasnejše zakonske spremembe obračuna dodatkov v zvezi z dežurstvom in stražo, ki so lahko veljale le za naprej.

Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.