Jedro

Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova kršitve pravice do odmora utemeljilo na pravilni ugotovitvi, da so tožnik in sodelavci v nasprotju z navodili tožene stranke med seboj zamenjevali izmene in neupravičeno evidentirali prisotnost drug drugega na delovnem mestu, zaradi česar niti ni mogoče ugotoviti, v katerih 12-urnih izmenah je tožnik delo opravljal kot edini operater, predvsem pa je v zvezi s tem ključen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da si je tožnik odmor lahko vzel, ker delo v C. ni bilo tako intenzivno, da bi ga moral opravljati nepretrgoma ves čas izmene.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo za delo za čas opravljenih primopredaj med drugim zavrnilo na podlagi pravilne presoje, da ni dokazano, da je tožnik po koncu vsake 12-urne izmene, v kateri je delo opravljal sam, opravil še primopredajo dela v trajanju 15 minut.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžna v roku 15 povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 229,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni plačati 3.772,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 6. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.522,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni vpogledalo v spis sodelavca I Pd 564/2017, in ker ga ni pozvalo k substanciranju tega dokaznega predloga. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi njegovemu predlogu po četrtem odstavku 226. člena ZPP in toženi stranki naložiti pripravo povzetka predložene dokumentacije, saj ni jasno, kaj je tožena stranka s temi listinami želela dokazati. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da ni zatrjeval vseh elementov za odškodninsko odgovornost tožene stranke, saj gre v obravnavani zadevi za uveljavljanje pogodbene odškodninske odgovornosti. Kot bistveno izpostavlja dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je delo pri toženi stranki organizirano na neustrezen način. S sklicevanjem na zadevi pritožbenega sodišča Pdp 161/2018 in Pdp 240/2018 uveljavlja, da delodajalec delavcu ne more odreči pravice do plačila za opravljeno delo. Uveljavlja, da iz izpovedi prič A.A. in B.B. izhaja, da za čas odmora ni smel prekiniti z delom in se odklopiti od delovnega procesa. Njegovih navedb v zvezi s tem tožena stranka ni prerekala. Opozarja na stališča Sodišča EU iz zadev C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-518/15 (Matzak) in C-14/04 (Dellas), da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja delavec, ter da odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Vztraja pri navedbah, da je delo opravljal ves čas 12-urne izmene. V tem času ni smel zapuščati delovnega mesta in prosto razpolagati s svojim časom, kar potrjujejo tudi izpovedi zaslišanih prič. Sklicuje se na stališča iz odločb pritožbenega sodišča Pdp 469/2019, Pdp 729/2019, Pdp 541/2019, Pdp 307/2018 in Pdp 692/2019. Opozarja na 35. člen Pravilnika o obveščanju in poročanju v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, ki določa, da je predaja službe v C. obvezna in da praviloma traja 15 minut. Tožena stranka danes te 15-minutne predaje dela delavcem plačuje. Navaja, da za odločitev ni bistveno, ali evidence prisotnosti na delu ustrezajo dejanskemu stanju. Tudi direktor Uprave Republike Slovenije D. je izpovedal, da je primopredaja obvezna in da se opravlja skladno s Pravilnikom. Uveljavlja protispisnost in neobrazloženost zaključka, da ni dokazano, da so se primopredaje opravljale. Tožena stranka ni prerekala njegovih navedb o številu samostojno opravljenih izmen. Na dejansko izvrševanje primopredaj ne vpliva, ali je med vikendi in prazniki opravljal 12- ali 24-urna dežurstva, saj so zaslišane priče izpovedovale le o menjavi izmen, in ne o njihovem opuščanju. Tožena stranka ni zanikala, da so imeli operaterji tudi po menjavah še vedno enako število opravljenih izmen. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je sklep ministra iz leta 2001 predstavljal le začasen način organizacije dela pri toženi stranki, saj je bil preklican šele v letu 2018. Tudi ne drži, da je C. le asistenčni center drugim regionalnim centrom, in da operaterji v tem centru delajo manj intenzivno. Ker je vse izmene vikendov oziroma praznikov enako ovrednotil po višini, trdi, da je višino tožbenega zahtevka mogoče preveriti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih izrecno uveljavlja pritožba.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja protispisnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da se primopredaje dela med dvema izmenama pri toženi stranki niso opravljale. Ta zaključek iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, temveč je sodišče prve stopnje nasprotno ugotovilo, da so bile primopredaje obvezne in so se tudi izvajale, vendar pa tožnik ni dokazal, da so se opravljale v zatrjevanem trajanju. Poleg tega pa tožnik s pritožbenimi navedbami v zvezi s tem po vsebini nasprotuje dejanskim ugotovitvam in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, s čimer v resnici uveljavlja obstoj drugih pritožbenih razlogov (po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP), in ne pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Tožnik v pritožbi z navedbami, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni vpogledalo v istovrstni spor za sodelavca, ki se je pri Delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani vodil pod opr. št. I Pd 564/20171, neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je jasne razloge za to odločitev podalo v 4. točki obrazložitve sodbe, v kateri je zavzelo pravilno stališče, da dokazne listine iz drugega spora ne morejo predstavljati podlage za odločanje v tem sporu. Pravilno je tudi nadaljnje stališče sodišča prve stopnje, da tožnik v okviru dokaznega predloga za vpogled v spis I Pd 564/2017 niti ni določno navedel, v katere listine iz tega spisa naj sodišče vpogleda. Zahteva pritožbe, da bi ga moralo sodišče prve stopnje k substanciranju tega dokaznega predloga izrecno pozvati, presega okvir materialno procesnega vodstva iz 285. člena ZPP, saj bi to pomenilo poseg v načelo dispozitivnosti (prvi odstavek 7. člena ZPP, 212. člen ZPP), ki je v sferi strank in ne sodišča. 8. Neutemeljeno je tudi tožnikovo pritožbeno uveljavljanje, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi njegovemu predlogu po četrtem odstavku 226. člena ZPP in toženi stranki naložiti pripravo pisnega povzetka najbolj bistvenih navedb in podatkov iz predložene listinske dokumentacije. Ta pritožbeni očitek je neutemeljen že zato, ker iz pritožbe ne izhaja, kako bi lahko zatrjevana postopkovna kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve, kar je pogoj za uspešno uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 14. 10. 2019 zadostno opredelila, katera zatrjevana dejstva izhajajo iz katere od predloženih listin.

9. Sodišče prve stopnje je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

10. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu odločalo o nadomestilu zaradi neizrabljenega časa odmora med delovnim časom in o plačilu za delo za čas opravljenih primopredaj. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delo operaterja Uprave Republike Slovenije D. v Centru C. (v nadaljevanju: C.), tožbeni zahtevek pa je utemeljeval z navedbami, da si v obdobju od januarja 2013 do maja 2018 med izmenami, v katerih je delo opravljal sam, ni imel možnosti vzeti 45-minutnega odmora med delovnim časom iz 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), ter da je bil ob zaključku izmene z operaterjem, ki je nastopil naslednjo izmeno, dolžan opraviti primopredajo dela, za kar s strani tožene stranke ni prejel ustreznega plačila. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožnik ni dokazal, da mu odmor med 12-urnimi izmenami, ki jih je opravljal sam, ni bil zagotovljen, in da je po teh izmenah opravil primopredajo dela z naslednjim operaterjem v trajanju 15 minut. Na tej podlagi je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljenega, s čimer pritožbeno sodišče soglaša. 11. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila zaradi neizrabljenega časa odmora med delovnim časom upoštevalo pravilno pravno podlago iz 154. člena ZDR-1, ki določa, da ima delavec, ki dela polni delovni čas, med dnevnim delom pravico do odmora, ki traja 30 minut (prvi odstavek). Dolžina odmora se v primeru neenakomerne razporeditve ali začasne prerazporeditve delovnega časa določi sorazmerno dolžini dnevnega delovnega časa (tretji odstavek). Pri tem se odmor med delovnim časom šteje v delovni čas, delavec pa je za čas odmora plačan enako kot za čas, ko bi delal (tretji odstavek 126. člena ZDR-1).

12. Pritožba sicer utemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da tožnik ni zatrjeval vseh elementov za obstoj odškodninske odgovornosti tožene stranke, saj se v predmetni zadevi obravnavajo tožnikovi premoženjski zahtevki iz naslova kršitve (pogodbenih) obveznosti iz delovnega razmerja, in ne nepogodbeni odškodninski zahtevek, kot tudi ne zahtevek zaradi neupravičene obogatitve po Obligacijskem zakoniku (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Kljub temu pa je sprejeta odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna, saj je ta neutemeljen iz drugih materialnopravno pravilnih in ustrezno obrazloženih razlogov.

13. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova kršitve pravice do odmora utemeljilo na pravilni ugotovitvi, da so tožnik in sodelavci v nasprotju z navodili tožene stranke med seboj zamenjevali izmene in neupravičeno evidentirali prisotnost drug drugega na delovnem mestu, zaradi česar niti ni mogoče ugotoviti, v katerih 12-urnih izmenah je tožnik delo opravljal kot edini operater, predvsem pa je v zvezi s tem ključen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da si je tožnik odmor lahko vzel, ker delo v C. ni bilo tako intenzivno, da bi ga moral opravljati nepretrgoma ves čas izmene. Nujne delovne naloge, ki so zahtevale njegov takojšen odziv (poplava, večji dogodek, močan veter, potres, visok sneg ipd.), so bile namreč redke, v večini primerov pa so izmene minile brez posebnosti. Pritožba tem ugotovitvam neutemeljeno nasprotuje s sklicevanjem na izpoved priče B.B.. Priča je sicer na vprašanje pooblaščenca tožnika, ali lahko operaterji v 45-minutnem odmoru zapustijo delovno mesto in se odklopijo od delovnega procesa, res odgovorila nikalno, vendar pa to ni v nasprotju z njegovo prehodno izpovedjo, da so si operaterji med 12-urnimi izmenami praviloma2 lahko vzeli 45-minutni odmor od dela. Pritožba zmotno kot bistveno izpostavlja ugotovitev, da tožnik med odmorom ni smel zapustiti prostorov tožene stranke. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje ta okoliščina sama po sebi ne pomeni kršitve tožnikove pravice do odmora (glej tudi sodbo pritožbenega sodišča Pdp 733/2016 z dne 1. 12. 2016).

14. Pritožba s sklicevanjem na izpoved priče A.A. neutemeljeno navaja, da morajo operaterji v C. sprejeti vsak nujen telefonski klic, elektronsko sporočilo ali telefaks. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje namreč teh klicev med izmenami ni bilo tako veliko, da si tožnik ne bi mogel vzeti odmora, saj se C. ne odziva na nujne klice na telefonsko številko 112, temveč gre za center brez izvršilne in koordinacijske funkcije, ki (le) spremlja razvoj dogodkov in o teh obvešča odgovorne osebe. Ker te ugotovitve potrjujejo izpovedi tožnika in generalnega direktorja Uprave RS D. B.B., opis nalog in potek dela v C. ter listinska dokumentacija o vsebini dela v tem centru, jim pritožba neutemeljeno nasprotuje.

15. Tožnik v pritožbi zmotno navaja, da tožena stranka ni prerekala njegovih navedb o tem, da si med delovnim časom ni imel možnosti vzeti odmora, saj je v odgovoru na tožbo in v prvi pripravljalni vlogi obrazloženo zatrjevala, da v 12-urni izmeni ni imel ves čas naloženih delovnih aktivnosti in je lahko izkoristil odmor za obnovo njegovih psihofizičnih sposobnosti. Pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik dela v C. ni opravljal 12 ur nepretrgoma. To je namreč zaslišan kot stranka priznal tudi tožnik, ko je izpovedal, da je odmor lahko koristil, ali pa tudi ne, da je malico večkrat pojedel na delovnem mestu v pisarni ter da se med izmeno včasih tudi po 2 uri ni "nič zgodilo".

16. Tožnik v pritožbi neutemeljeno opozarja na stališča iz sodne prakse Sodišča EU, da je treba čas, ko je delavec prisoten na delu in na razpolago delodajalcu, šteti kot opravljanje dela (zadeva C-303/98  Simap), da intenzivnost dela in njegova storilnost nista med značilnimi elementi pojma "delovni čas" in da se čas lahko šteje za delovni čas, tudi če delavec poklicne dejavnosti ne opravlja nepretrgoma (zadeva C-14/04  Dellas). Navedena stališča za odločitev v obravnavani zadevi niso odločilna, saj ni dvoma, da se čas odmora, v zvezi s katerim tožnik vtožuje plačilo za delo, upoštevaje definicijo delovnega časa iz prvega odstavka 142. člena ZDR-1 šteje v njegov delovni čas, in ne kot počitek. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na stališča pritožbenega sodišča iz zadev Pdp 469/2019, Pdp 729/2019, Pdp 541/2019, Pdp 307/2018 in Pdp 692/2019, v katerih se je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka pripadnikov za plačilo odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka na misijah. Zaključek o tem, da je bila pripadnikom kršena pravica do tedenskega počitka, je v teh zadevah temeljil na ugotovitvah, da so tudi na dneve, ki so bili formalno evidentirani kot prosti, opravljali delovne naloge, kar je bistveno drugače kot v obravnavani zadevi, v kateri to, da je tožnik med odmorom izpolnjeval svoje redne naloge in obveznosti, s strani sodišča prve stopnje ni bilo ugotovljeno.

17. Pritožba pravilno navaja, da je bila primopredaja po koncu delovne izmene v C. obvezna ter da 35. člen Pravilnika o obveščanju in poročanju v sistemu varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami (v nadaljevanju: Pravilnik) določa, da praviloma traja 15 minut, saj je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa ne zadostuje za zaključek, da je tožbeni zahtevek za plačilo za delo za čas opravljenih primopredaj utemeljen, za kar se zavzema pritožba. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek iz tega naslova med drugim zavrnilo na podlagi pravilne presoje, da ni dokazano, da je tožnik po koncu vsake 12-urne izmene, v kateri je delo opravljal sam, opravil še primopredajo dela v trajanju 15 minut. V zvezi s tem je pravilno štelo kot bistveno ugotovitev, da so tožnik in sodelavci (drugi operaterji v C.) v vtoževanem obdobju brez vednosti tožene stranke med seboj zamenjevali delovne izmene in neupravičeno evidentirali prisotnost drug drugega na delovnem mestu, zaradi česar podatki o prihodih in odhodih tožnika z dela v uradni evidenci prisotnosti in odsotnosti operaterjev na delu (tj. v evidenci ARDČ) niso verodostojni. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je za neverodostojnost teh podatkov odgovorna tožena stranka, saj pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti nasprotnega zaključka sodišča prve stopnje, da so za to odgovorni tožnik in njegovi sodelavci, ki so ravnali samovoljno. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi nadaljnji presoji sodišča prve stopnje, da zaradi neverodostojnosti evidenc ARDČ ni dokazano, koliko primopredaj je bilo v vtoževanem obdobju dejansko opravljenih. Pritožba napačno navaja, da tožena stranka ni prerekala tožnikovih navedb glede števila dni, ko je delo v 12-urni izmeni opravljal sam, saj je te trditve prerekala že v odgovoru na tožbo, še izčrpneje pa v drugi pripravljalni vlogi. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da je za odločitev bistveno le število opravljenih izmen in da ni pomembno, ali je tožnik opravljal 12- ali 24-urna dežurstva. Kot je v drugi pripravljalni vlogi pravilno opozorila tožena stranka, primopredaja med dvema zaporednima izmenama v primeru, da je obe opravil tožnik (in ne sodelavec, ki je bil za to določen glede na razpored dela), ni bila potrebna in tožnik do plačila iz tega naslova ni upravičen.

18. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal svojih trditev, da so tiste primopredaje, ki so bile dejansko opravljene, trajale 15 minut. Sodišče prve stopnje je ta zaključek utemeljilo na ugotovitvi, da je večina tožnikovih izmen v vtoževanem obdobju glede na predloženo listinsko dokumentacijo potekala brez posebnosti, ter da je primopredaja med izmenama glede na izpoved direktorja Uprave RS D. B.B. običajno zelo kratka (par minut). Pritožbeno sodišče o pravilnosti tega dokaznega zaključka, ki je ustrezno obrazložen, nima pomislekov, ker za to ni utemeljenih razlogov.

19. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je bilo delo v C. v vtoževanem obdobju organizirano na neustrezen način, kot to navaja pritožba. Vendar pa okoliščina, da tožena stranka zaradi premajhnega števila zaposlenih operaterjev ni mogla zagotoviti prisotnosti dveh operaterjev v vsaki izmeni, ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, koliko samostojnih 12-urnih izmen je opravil v vtoževanem obdobju in predvsem, da je po teh izmenah kljub formalnemu evidentiranju odhoda v evidenci ADRČ opravil še primopredajo z naslednjim delavcem, ki je vsakič trajala 15 minut. Pritožba neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila organizacija dela pri toženi stranki na podlagi sklepa ministra za obrambo RS E.E. z dne 22. 10. 2001 (na podlagi katerega so bile v C. ob vikendih dovoljene 24‑urne izmene operaterjev) le začasne narave, saj to za odločitev v tem sporu ni bistveno. Pomembna je pravilna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je ta sklep nanašal le na način razporeditve izmen in da operaterji v C. na njegovi podlagi niso imeli dovoljenja za registracijo (navideznih) prihodov in odhodov drugih sodelavcev. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo za delo v času opravljenih primopredaj v vtoževanem obdobju tudi ni ključno, kako je delo operaterjev v C. organizirano in plačano sedaj. Vse pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

20. Glede na vse navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila zaradi neizrabljenega časa odmora med delovnim časom in za plačilo za delo za čas predaje dela materialnopravno pravilna. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka v II. točki izreka sodbe, ki ji pritožba nasprotuje le v posledici nasprotovanja odločitvi o glavni stvari. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, ki ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbe, toženi stranki pa je dolžan povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Tožena stranka je na podlagi določb Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, 2/15 in 28/18) v pritožbi utemeljeno priglasila 375 točk za odgovor na pritožbo in 7,5 točk materialnih stroškov, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR. Tožnik je toženi stranki stroške odgovora na pritožbo dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Po vsebini gre sicer za uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. 2 Razen v primeru omenjenih izrednih dogodkov.