Jedro

Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom sprejem nasprotne udeleženke na varovani oddelek pritožnika odložilo do sprostitve prostega mesta, pa se za pravno povsem nepomembne za odločitev v tej zadevi izkažejo tudi vse preostale zelo obširne pritožbene navedbe pritožnika, v katerih izpostavlja problematiko in nedopustnost nameščanja oseb na prezasedene varovane oddelke socialno varstvenih zavodov, neizpolnjevanje kadrovskih in tehničnih pogojev za nameščanje oseb v prezasedene varovane oddelke in posledično tudi kršitve z ustavo in zakoni varovanih temeljnih pravic in svoboščin tako oseb, ki se na takšne prezasedene varovane oddelke socialno varstvenih zavodov nameščajo kot tudi oseb, ki so tam že nameščene in zaposlenih v socialno varstvenih zavodih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se nasprotna udeleženka R. Z., rojena ..., stalno stan. K..., sprejme v varovani oddelek posebnega socialno varstvenega zavoda Dom ... za čas do enega leta, šteto od sprejema, sprejem pa se odloži do dne, ko se sprosti prosto mesto, ob upoštevanju usmeritev Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v smeri prizadevanj za obvladovanje širjenja kapljičnih okužb zaradi novega korona virusa SARS-COV2. 2. Proti sklepu se pravočasno pritožuje posebni socialno varstveni zavod Dom ... (v nadaljevanju: pritožnik), sklep izpodbija v celoti iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi najprej povzame bistveno vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, v nadaljevanju pa navaja, da niso izpolnjeni vsi pogoji iz 75. člena v zvezi s 74. členom Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju: ZDZdr) izpolnjeni, saj pritožnik ne izpolnjuje pogoja iz 6. alineje 74. člena ZDZdr. Ob tem izpostavlja, da trenutna praksa kaže, da so se začele uporabljati bližnjice oziroma zloraba ZDZdr za sprejem v socialno varstvene zavode, ker so vsi zavodi, splošni (domovi starejših) in posebni, polno zasedeni. Poudarja, da sta sprejem v varovani oddelek posebnega socialno varstvenega zavoda in reden sprejem na podlagi prošnje za sprejem v skladu s Pravilnikom o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva v posebni socialno varstveni zavod dva ločena postopka, ki ju zakonsko gledano ni mogoče združiti in da zato ni pričakovati, da se bo po izteku izpodbijanega sklepa sodišča našlo prosto mesto na odprti enoti pritožnika in bo nasprotna udeleženka prednostno sprejeta v socialno varstveni zavod pritožnika in preskočila celotni seznam čakajočih za sprejem vanj. Preskok seznama čakajočih za sprejem je kršitev Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva in je nezakonito ravnanje. Pritožniku se postavlja vprašanje, zakaj je potrebno nasprotno udeleženko premestiti iz Doma ..., kjer biva, v varovani oddelek njegovega socialno varstvenega zavoda, glede na to, da nasprotna udeleženka uporablja invalidski voziček, torej je delno pokretna in sama ne more oditi, ker potrebuje pomoč. Zaradi navedenega se pritožniku postavlja vprašanje, zakaj je potrebna namestitev brez privolitve na njegov varovani oddelek na podlagi sklepa sodišča. Njegovo mnenje je, da je to zloraba ZDZdr in niso izpolnjeni vsi pogoji za sprejem v varovani oddelek brez privolitve. Izpostavlja še, da iz prejete dokumentacije ni razvidno ali je nasprotna udeleženka hospitalizirana, pri čemer pritožnik opozarja, da je hospitalizacija brez privolitve nujno potrebna, če gre za ogrožanje življenja, zdravja ali premoženja, saj se lahko na ta način ugotovi ali je akutno zdravljenje zaključeno oziroma ni potrebno. Sklicujoč se na 5. alinejo 74. člena ZDZdr, ki določa, da „če navedenih vzrokov ogrožanja iz tretje in četrte alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (izven socialnovarstvenega zavoda, v nadzorovani obravnavi)“, pritožnik še izpostavlja, da je potrebno najprej izčrpati vse druge možnosti kot tako hud ukrep, kot je namestitev na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, brez privolitve na podlagi sklepa sodišča, ki posega v ustavno pravico nasprotne udeleženke do osebne svobode in svobode gibanja. Pritožnik tudi še opozarja, da se ne sme ustvariti praksa nameščanja ljudi v socialno varstveni zavod na podlagi sklepa sodišča, samo zaradi razloga prezasedenosti odprtih oddelkov socialnovarstvenih zavodov, oziroma nestrinjanja uporabnika z namestitvijo, ob tem pa izpostavlja 17. člen ZDZdr, ki določa, da ima oseba pravico do varstva v socialnem in bivalnem okolju, ki je kar se da neomejevalno, kar pa varovani oddelek zagotovo je. Ob tem izpostavlja, da je iz izpodbijanega sklepa razvidno, da je sodišče prve stopnje poslalo dopise za sprejem v vse posebne socialnovarstvene zavode, Dom ..., Dom ... in SVZ ..., a so vsi odgovorili, da so popolnoma zasedeni oz. prezasedeni, ob tem pa opozarja, da je tudi pritožnikov socialno varstveni zavod dne 20. 4. 2020 po pošti sodišče prve stopnje obvestil da ne izpolnjuje pogojev za sprejem (6. alineja 74. člena ZDZdr), in da je varovani oddelek 108% zaseden, torej je prezaseden. Glede tega tudi še pojasnjuje, da mora realizirati še dva veljavna sklepa takoj, ko se bo na njegovi varovani enoti sprostilo prosto mesto in osebi čakata na Enoti za forenzično psihiatrijo v Mariboru. Nadalje tudi še opozarja, da glede na trenutno strukturo stanovalcev na njegovem varovanem oddelku v daljšem časovnem obdobju ni pričakovati sprostitve prostega mesta in možnosti sprejema. V nadaljevanju pritožbe pritožnik opisuje še svojo prostorsko stisko, in izpostavlja, da ne izpolnjuje pogojev skladno s Pravilnikom o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih za izvajanje nalog na področju duševnega zdravja za izvajalce institucionalnega varstva ter centrov za socialno delo ter postopkov njihove verifikacije, kot tudi pogojev na podlagi sklepa o verifikaciji varovanega oddelka z dne 12. 9. 2013, ki določa, da lahko na varovanem oddelku prebiva največ 12 oseb, saj je varovani oddelek prezaseden in ne izpolnjuje več pogojev. Pritožnik končno še opozarja, da bi namestitev nasprotne udeleženke na prezaseden varovani oddelek vodila v kršitev vrste človekovih pravic, ki jo posameznikom zagotavlja tako Ustava RS kot tudi ZDZdr (kršitev 21. člena Ustave RS, ki zagotavlja varstvo človekove osebnosti in dostojanstva ter 12. člena ZDZdr, ki osebi, ki je nameščena na varovani oddelek, zagotavlja spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zlasti njene osebnosti, dostojanstva ter duševne in telesne celovitosti). Meni, da odločitev sodišča ne sme biti takšna, da bi na ustavno nedopusten način posegala v kakšno človekovo pravico, da mora veljati ravno nasprotno: sodniško pravo mora uresničevati človekove pravice, do takšnega mnenja je večkrat prišlo tudi že s strani sodnikov. Nenazadnje prezasedenost in s tem neustreznost bivalnih pogojev pomeni tudi slabšo obravnavo pridržanih oseb, kar otežuje uresničevanje terapevtskega cilja ukrepa (prim. ustavno odločbo U-I-477/18-19, Up-93/18-37 z dne 23. 5. 2019). Z namestitvijo novih uporabnikov v prezasedene in kadrovsko podhranjene oddelke se kršijo in so ogrožene še pravice drugih uporabnikov: do zdravstvenega varstva (ker jim ob prezasedenosti ni mogoče zagotavljati ustrezne zdravstvene oskrbe), do duševne in telesne celovitosti (v zavode se nameščajo agresivne in neobvladane osebe, ki jih zmoti vsaka malenkost, kar je ob prezasedenosti enote - z nameščanjem duševno bolnih oseb po skupnih prostorih, hodnikih - še težje obvladljivo), prekomerno je okrnjena njihova svoboda gibanja (saj so skupni prostori tako natrpani, daje gibanje v njih komaj mogoče). Pritožnik končno še poudarja, da so varovani oddelki namenjeni za kratkotrajno namestitev oseb, ki so zaključile zdravljenje oziroma zdravljenje ni več potrebno. Iz izpodbijanega sklepa pa izhaja, da bistvenega izboljšanja zdravstvenega stanja pri nasprotni udeleženki ni pričakovati, zato se sprašuje, ali to pomeni, da bo potrebovala doživljenjsko institucionalno varstvo. Postavlja pa se mu tudi vprašanje, v skladu s katero zakonodajo. Pritožbi prilaga še dopis s strani Ministrstva za zdravje, v skladu s katerim je socialno varstveni zavod dolžan osebo, kjer se je zdravstveno stanje toliko izboljšalo, da ne izpolnjuje več pogojev po ZDZdr, odpustiti iz varovane enote. Pritožnika pa ob tem zanima, kam lahko odpusti nasprotno udeleženko po izteku sklepa. Glede na njene potrebe, je potrebna stalna prisotnost zdravnika psihiatra, stalno zaposlenega zdravnika psihiatra pa pritožnik nima, v njegov socialno varstveni zavod prihaja psihiatrinja zgolj 1x tedensko. Pritožnik opozarja tudi še na sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. 217/2016, ki navaja, daje treba pri obravnavanju vprašanj s področja socialno varstvenih storitev po ZDZdr, med katere spada tudi institucionalno varstvo, upoštevati tudi ureditev iz Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 - uradno prečiščeno besedilo, 23/07 - popr., 41/07 - popr., 61/10 - ZSVarPre, 62/10 -ZUPJS, 57/12, 39/16, 52/16 - ZPPreb-1, 15/17 - DZ in 29/17 v nadaljevanju ZSV) in podzakonskih aktih, sprejetih na podlagi ZSV. Ta pa določa, da se institucionalno varstvo zagotavlja kot javna služba (42. člena ZSV), ki se lahko opravlja preko javnih socialno varstvenih zavodov ali na podlagi podeljene koncesije. Posebni socialno varstveni zavod opravlja posebne oblike institucionalnega varstva za odrasle duševno in telesno prizadete osebe (51. člen ZSV), domovi za starejše občane pa opravljajo institucionalno varstvo starejših (50. člen ZSV). Skladno s šestnajsto in sedemnajsto točka 2. člena ZDZdr pa je posebni javni socialno varstveni zavod namreč namenjen varstvu, bivanju in življenju oseb, katerih akutno bolnišnično zdravljenje, povezano z duševno motnjo, je zaključeno oziroma zanje bolnišnično zdravljenje ni potrebno, varovani oddelek pa je oddelek v socialno varstvenem zavodu, kjer so osebe zaradi svojih potreb nepretrgoma deležne posebne zaščite in varstva ter zavoda ne morejo zapustiti po lastni volji. Varovani oddelek posebnega socialno varstvenega zavoda tako ni namenjen dolgotrajnem zdravljenju oziroma rehabilitaciji, temveč zaščiti in varstvu oseb, kjer bolnišnično zdravljenje ni več potrebno. Pritožnik sklicujoč se na sklepu Vrhovnega sodišča RS Sklep II Ips 51/2019 z dne. 25. 4. 2019 še enkrat poudarja, da ne izpolnjuje pogojev za sprejem nasprotne udeleženke na varovani oddelek, saj je le-ta popolnoma zaseden in ne izpolnjuje pogojev iz 4. člena Pravilnika o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih za izvajanje nalog na področju duševnega zdravja za izvajalce institucionalnega varstva ter centre za socialno delo ter o postopku njihove verifikacije (Uradni list RS, št. 97/09, 84/12 in 85/14), ki določa, da je v posamezni bivalni enoti varovanega oddelka največ 12 oseb. Ob tovrstnih pogojih tako nasprotni udeleženki kot tudi ostalim osebam, ki so nameščene na varovane oddelke, ne bo mogoče nuditi zaščite in varstva, ki jo je pritožnik skladno z določbami ZDZdr dolžan zagotavljati. Še enkrat ponovi svoje predhodne navedbe o kršitvi ustavno zagotovljenih pravic in pravic po ZDZdr z namestitvijo v prezasedene prostore socialno varstvenega zavoda in se ob tem sklicuje, da je na to že opozoril v mnenju, ki ga je podal v postopku pred prvostopenjskim sodiščem. Sklicujoč se na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 217/2016 z dne 20. 9. 2016 opozarja tudi na to, da je vprašanje, ali nasprotna udeleženka spada v varovani oddelek posebnega socialnega zavoda, predvsem pravno vprašanje, na katerega mora odgovoriti sodišče, zato pritožnik v pritožbi navaja dejstva, glede pravnih vprašanj, ki jih prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu ni ustrezno rešilo. Pritožnik zato predlaga, da se dopolni dokazni postopek in ugotovijo vsa pravno relevantna dejstva glede namestitve nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda. Z namestitvijo oseb z različnimi motnjami izpostavljamo v neposredno nevarnost tako zaposlene, kot že nameščene osebe. Na varovanem oddelku pritožnika imajo nameščene mlajše osebe, kot tudi heteroagresivne uporabnike, nekateri izmed njih pa so storili že hujša kazniva dejanja, zato pritožnik ne prevzema nikakršne odgovornosti v primeru incidentov, ki se lahko pripetijo in so v izpodbijanem sklepu opisane, ampak si mora to odgovornost naložiti sodišče, ki lahko presoja, kdo sodi v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda in kdo ne. Upa, da se sodišče strinja, da pridržanje brez privolitve v socialno varstveni ustanovi ne sme postati družbena rešitev za neoptimalno funkcioniranje socialnega in zdravstvenega sistema v državi. Glede na vse navedeno sklepno pritožnik še navaja, da nasprotni udeleženki ne more zagotavljati storitev, ki jih potrebuje, primerne varnosti, niti ustreznih bivalnih pogojev. Morebitna namestitev bi tako pomenila namestitev v dnevni prostor, ki je pod video nadzorom, kar pa postavlja pod vprašaj humanost namestitve. Prav tako ima na varovanem oddelku že nastanjene osebe z najhujšimi oblikami motenj osebnosti in agresije.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, ki se v nepravdnem postopku smiselno uporablja v skladu z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-1) in v zvezi s 1. odstavkom 30. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju: ZDZdr), preizkusi sklep sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku, začetem na predlog Centra za socialno delo ..., ... (v nadaljevanju: predlagatelj), na podlagi podatkov v predlogu predlagatelja in po izvedenem dokaznem postopku predvsem s pomočjo izvedenke psihiatrične stroke dr. ... (v nadaljevanju: izvedenka) ter izpovedi nasprotne udeleženke ter podatkov, ki so jih posredovali svojci nasprotne udeleženke S. Z., A. M. in S. Z., zaključilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za njen sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve po 74. v zvezi s 75. členom Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju: ZDZdr). Po pridobljenih mnenjih socialno varstvenih zavodov ki so vsi izpostavili, da so njihovi varovani oddelki prezasedeni, pa je za sprejem nasprotne udeleženke izbralo pritožnika s tem, da je sprejem odložilo do dne, ko se sprosti prosto mesto, ob upoštevanju usmeritev Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v smeri prizadevanj za obvladovanje širjenja kapljičnih okužb zaradi novega korona virusa SARS-COV2. Pri tem pa je ugotovilo, da je upoštevaje siceršnjo prezasedenost in pričakovani čas sprostitve oziroma možnosti ustrezne namestitve tu najkrajši. Pri izbiri pa je tudi upoštevalo predlog najbližje osebe zaradi siceršnje opore in povezanosti z nasprotno udeleženko in možnostjo, da bi z njo najbližji sorodniki še naprej ohranjali intenziven stik v obliki obiskov.

6. V skladu s 74. členom ZDZdr v zvezi s 75. členom ZDZdr je lahko oseba sprejeta v varovani oddelek brez privolitve na podlagi sklepa sodišča, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: če je akutno bolnišnično zdravljenje zaključeno oziroma ni potrebno; če potrebuje stalno oskrbo in varstvo, ki ju ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način; če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja svojega ravnanja; če navedenih vzrokov in ogrožanja iz tretje in četrte alineje tega odstavka ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (izven socialno varstvenega zavoda, v nadzorovani obravnavi); če izpolnjuje druge pogoje za sprejem v socialno varstveni zavod, ki jih določajo predpisi s področja socialnega varstva.

7. Pritožba niti ne izpodbija dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča prve stopnje, da je nasprotna udeleženka oseba z duševno motnjo, blažjo duševno manj razvitostjo, torej z blažjo obliko motnje v duševnem razvoju, ki sodi med trajne duševne motnje, da ima pod vplivom te motnje nasprotna udeleženka hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovanja lastnega ravnanja, pa tudi, da nasprotna udeleženka s svojim ravnanjem, ko bi zaradi večkratnega tveganja požara ob odvrženih ogorkih lahko bili poleg same nasprotne udeleženke ogroženi tudi stanovalci DSO Velenje, v posledici ugotovljene duševne motnje huje ogroža svoje zdravje in zdravje drugih, ter ogroža svoje in življenje drugih, kar pomeni, da pritožbeno ni sporno, da so izpolnjeni pogoji iz 3. in 4. alineje 1. odstavka 74. člena ZDZdr za sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda.

8. Vprašanje, ali je akutno bolnišnično zdravljenje pri zadržani osebi potrebno ali ne, predstavlja dejansko okoliščino, za ugotovitev katere je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato za ugotovitev te okoliščine sodišče vedno izvede dokaz z izvedencem psihiatrične stroke. Tako je bilo tudi v tem konkretnem primeru. V tej zadevi postavljena izvedenka psihiatrične stroke dr. ... (v nadaljevanju: izvedenka) je pri nasprotni udeleženki na naroku, na katerem so bili v njeni prisotnosti pred podajanjem njenega izvida in mnenja zaslišani tako najbližje osebe (S. Z., A. M., S. Z.) kot tudi predstavnica predlagatelja in sama nasprotna udeleženka, ugotovila, da akutno bolnišnično zdravljenje nasprotne udeleženke v tem trenutku ni potrebno, saj je pri njej bistveni ukrep visoko strukturirano in varovano okolje, z bolnišničnim zdravljenjem pa se ne more pričakovati izboljšanja stanja.

9. Takšne ugotovitve izvedenke, na katerih temelji tudi dejanski zaključek sodišča prve stopnje v točki 6. obrazložitve izpodbijanega sklepa, da bolnišnično zdravljenje nasprotne udeleženke v tem trenutku ni potrebno, s čimer je izpolnjen tudi pogoj iz 1. alineje 1. odstavka 74. člena ZDZdr za sprejem na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, pritožnik ne more uspešno izpodbijati z v pritožbi predstavljenim mnenjem, ki nima podlage v izvedenih dokazih, da je hospitalizacija brez privolitve nujno potrebna, če gre za ogrožanje življenja, zdravja ali premoženja, saj se lahko na ta način ugotovi ali je akutno zdravljenje zaključeno oziroma ni potrebno.

10. Tudi vprašanje, ali potrebuje oseba stalno oskrbo in varstvo, ki je ni mogoče zagotoviti v domačem okolju ali na drug način in vprašanje, ali je vzroke ogrožanja iz 3. in 4. alineje 1. odstavka 74. člena ZDZdr mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (izven socialno varstvenega zavoda, v nadzorovani obravnavi) sta v pretežni meri dejanski vprašanji, za ugotovitev katerih je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, zato tudi za ugotovitev teh okoliščin sodišče vedno izvede dokaz z izvedencem psihiatrične stroke. Tako je bilo tudi v tem konkretnem primeru. Iz mnenja izvedenke, na podlagi katerega je svoje dejanske ugotovitve gradilo v izpodbijanem sklepu tudi sodišče prve stopnje v točkah od 5. do 8. obrazložitve, pa izhaja, da je nasprotna udeleženka oseba, ki glede na svoje zdravstveno stanje, zlasti vedenjske zaplete, potrebuje 24-urni nadzor in varstvo, t.j. stalno varstvo, oskrbo in nadzor, ki jih nasprotni udeleženki glede na njeno trenutno psihofizično stanje ni mogoče nuditi v domačem okolju1 ali na drug način, pa tudi, da tega ne omogočata niti ambulantna niti nadzorovana obravnava, saj zaradi nekritičnosti nasprotne udeleženke do resnosti svojega stanja njeno sodelovanje pri milejših oblikah zdravljenja ni možno, da ji v domači oskrbi (enako pa velja tudi za oskrbo znotraj DSO...) ne morejo nuditi 24-urnega nadzora, ambulantna in nadzorovana obravnava pa ne omogočata 24-urnega nadzora, da je tako 24-urni nadzor mogoče zagotoviti edino z nastanitvijo na varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda, s čimer sta izpolnjena tudi pogoja iz 2. in 5. alineje 1. odstavka 74. člena ZDZdr za sprejem na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda.

11. Takšnih ugotovitev izvedenke, na katerih temeljijo tudi dejanski zaključki sodišča prve stopnje, pritožnik ne more uspešno izpodbijati s povsem splošnim in pavšalnim mnenjem, da je potrebno najprej izčrpati vse druge možnosti kot tako hud ukrep, kot je namestitev na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve na podlagi sklepa sodišča, ki posega v ustavno pravico nasprotne udeleženke do osebne svobode in svobode gibanja, saj je možnost odreditve milejšega ukrepa tudi sicer v okviru presoje, ali so izpolnjeni vsi pogoji za sprejem osebe na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, preverilo tudi sodišče prve stopnje. Prav tako takšnih ugotovitev izvedenke in sodišča prve stopnje pritožnik ne more izpodbiti niti z izpostavljanjem okoliščin, da nasprotna udeleženka biva v DSO..., da uporablja invalidski voziček, da je delno pokretna in sama ne more oditi, ker potrebuje pomoč, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi bil 24-urni nadzor nad nasprotno udeleženko potreben zaradi ugotovljenih ogrožanj, ki bi bila posledica njene begavosti.

12. Ni pritrditi pritožniku, da je sodišče prve stopnje v tem konkretnem primeru izreklo ukrep sprejema na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda zgolj iz razloga prezasedenosti zavodov, saj je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu preverilo, ali so podani vsi pogoji za izrek tega ukrepa po ZDZdr brez privolitve nasprotne udeleženke in v utemeljitev obstoja vsakega od pogojev za izrek tega ukrepa tudi navedlo življenjsko logične razloge, ki jim v izogib ponavljanju v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Iz istega razloga so zato neutemeljeni tudi povsem posplošeni očitki pritožnika, da trenutna praksa kaže, da so se začele uporabljati bližnjice oziroma zloraba ZDZdr za sprejem v socialno varstvene zavode. Brez podlage v izvedenih dokazih pa so tudi nadaljnje pritožbene navedbe oziroma pritožnikove domneve, kaj se pričakuje od pritožnika po izteku časa trajanja izrečenega ukrepa (t.j. da se pričakuje, da se bo po izteku sklepa sodišča za nasprotno udeleženko našlo prosto mesto in bo prednostno sprejet v socialno varstveni zavod pritožnika) in njegovo stališče, da se ta pričakovanja ne bodo uresničila, ker bi takšno postopanje pomenilo preskok seznama čakajočih za sprejem, kar pa predstavlja kršitev Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva in je nezakonito ravnanje. Za odločitev v tej zadevi namreč ni pravno pomembno vprašanje, kaj se bo dogajalo po izteku izrečenega ukrepa, tudi ne vprašanje, kam bo po izteku tega ukrepa nasprotna udeleženka odpučena. Pravno odločilne so namreč le trenutne okoliščine in presoja, ali le-te terjajo izrek kakšnega od ukrepov, ki jih predvideva ZDZdr oziroma ali so izpolnjeni vsi pogoji za izreka katerega od ukrepov, ki jih predvideva navedeni zakon.

13. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom sprejem nasprotne udeleženke na varovani oddelek pritožnika odložilo do sprostitve prostega mesta, pa se za pravno povsem nepomembne za odločitev v tej zadevi izkažejo tudi vse preostale zelo obširne pritožbene navedbe pritožnika, v katerih izpostavlja problematiko in nedopustnost nameščanja oseb na prezasedene varovane oddelke socialno varstvenih zavodov, neizpolnjevanje kadrovskih in tehničnih pogojev za nameščanje oseb v prezasedene varovane oddelke in posledično tudi kršitve z ustavo in zakoni varovanih temeljnih pravic in svoboščin tako oseb, ki se na takšne prezasedene varovane oddelke socialno varstvenih zavodov nameščajo kot tudi oseb, ki so tam že nameščene in zaposlenih v socialno varstvenih zavodih.

14. Neutemeljene pa so tudi pritožbene navedbe pritožnika, v katerih se zavzema za to, da bi se nasprotno udeleženko lahko namestilo oziroma sprejelo na varovani oddelek kakšnega drugega socialno varstvenega zavoda in ne ravno na varovani oddelek posebnega (specialnega) socialno varstvenega zavoda, kot je pritožnikov. Sodišče prve stopnje je namreč tudi v tem delu pravilno sledilo mnenju izvedenke, ki je pojasnila, da je trenutno primerna zgolj namestitev v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, prav tako pa je tudi pravilno preverjalo, ali je izpolnjen pogoj iz 6. alineje 1. odstavka 74. člena ZDZdr, t.j. da so izpolnjeni drugi pogoji za sprejem v socialno varstveni zavod, ki jih določajo predpisi s področja socialnega varstva. V točki 9. obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje upoštevaje Pravilnik o verifikaciji ugotovilo, da so v registru verificiranih varovanih oddelkov kot socialno varstveni zavodi z varovanim oddelkom za osebe s težavami v duševnem zdravju in varovanim oddelkom za osebe z več motnjami (takšna oseba pa je tudi nasprotna udeleženka) vpisani štirje zavodi, poleg pritožnika še Dom ..., Dom ... in Socialno varstveni zavod ..., in zaključilo, kar pritožbeno tudi ni izpodbijano, da domsko namestitev z ustrezno oskrbo in varstvom, ki jo potrebuje nasprotna udeleženka, nudijo vsi štirje navedeni zavodi, da pa so vsi štirje zavodi prezasedeni. Drugih konkretnih razlogov, ki bi lahko pomenili oviro za sprejem, pa pritožnik ni zatrjeval niti v podanem mnenju niti v pritožbi, v kateri pritožnik vztraja pri svojih opozorilih o prezasedenosti in neizpolnjevanju pogojev iz 4. člena Pravilnika o verifikaciji in opozorilih, da nameščanje v prezasedene prostore predstavlja tudi kršitev ustavnih pravic in sicer v skladu z 21. členom Ustave RS zagotovljenega varstva človekove osebnosti in dostojanstva. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju obrazložitve v točki 9. izpodbijanega sklepa navedlo še razloge za izbiro pritožnika v tej konkretni zadevi (pričakovani čas sprostitve prostega mesta in njegova bližina s krajem, kjer bivajo najbližji sorodniki nasprotne udeleženke, pa tudi v skladu z 79. členom ZDZdr upoštevanje želje najbližje osebe), ki so prav tako življenjsko logični in utemeljeni razlogi za namestitev nasprotne udeleženke ravno na varovani oddelek pritožnika, zato je pritožnikovo nasprotovanje sprejemu nasprotne udeleženke na varovani oddelek njegovega socialno varstvenega zavoda povsem neutemeljeno.

15. Ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje tako pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno zaključilo, da so v skladu s 1. odstavkom 75. člena v zvezi s 1. odstavkom 74. člena ZDZdr izpolnjeni prav vsi pogoji za sprejem nasprotne udeleženke na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez njegove privolitve.

16. Povsem pravilno je sodišče prve stopnje, kar pritožbeno niti ni konkretizirano izpodbijano, upoštevaje pri tem mnenje izvedenke psihiatrinje, ki je poudarila nujnost namestitve nasprotne udeleženke na varovani oddelek socialno varstvenega zavoda tudi brez njegove privolitve, v skladu s 1. odstavkom 77. člena ZDZdr določilo tudi trajanje namestitve nasprotne udeleženke na varovanem oddelku izbranega socialno varstvenega zavoda za čas do enega leta od dneva sprejema, kar je najdaljša možna zakonsko določena doba namestitve v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda, saj je takšna doba v tem konkretnem primeru po mnenju izvedenke potrebna, ker ni pričakovati izboljšanja stanja glede na naravo duševne motnje, izboljša pa se lahko vedenjska simptomatika.

17. Pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo kakšnih kršitev postopkovnih določb, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi 42. členom ZNP-1 in 1. odstavkom 30. člena ZDZdr).

1 24-urnega nadzora ji namreč ne morejo nuditi niti njeni bližnji, niti DOS ..., v katerem trenutno biva, saj nima varovanega oddelka.