Jedro

Deli stavbe, ki niso zajeti v PGD, niso predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, kar pomeni, da z morebitno izdajo tega dovoljenja ne pridobijo statusa legalnosti ne ti deli, ne objekt, če se kot celota razlikuje od izdanega gradbenega dovoljenja.

Tožnik obstoja kmetije oz. območja kmetije niti ne zatrjuje, zemljišče gradnje pa po OPN spada v območje kmetijskih zemljišč, tako da gradnja kmečke lope že iz navedenih razlogov ne more biti v skladu z OPN.

Po presoji sodišča je treba določbo OPN razlagati tako, da se nanaša le na take objekte, kakršnih fundus je v grafičnem delu OPN prikazan kot razpršena gradnja. To izhaja že iz jasnega jezikovnega pomena te določbe, sodišče pa opozarja še, da je le take objekte (oziroma objekte v takem obsegu) normodajalec lahko upošteval pri sprejemanju OPN, poleg tega pa gre tudi za ureditev, ki se razlikuje od splošne, veljavne za vse ostale objekte in s tem za izjemo, ki jo je po njeni naravi treba razlagati restriktivno. Sodišče se zato strinja s toženko, da je dozidava objekta na podlagi navedene določbe možna le v obsegu, v kakršnem ta objekt leži na zemljišču, ki je v grafičnem delu OPN prikazano kot razpršena gradnja oziroma fundus take gradnje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za "legalizacijo dozidave zidanice in nezahtevnega objekta - kmečka lopa na zemljišču parc. št. 1227/2 k.o. ... Iz obrazložitve izhaja, da je razlog za zavrnitev neskladnost obravnavane gradnje z veljavnim prostorskim aktom. Ta prostorski akt (Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Šmarješke Toplice, v nadaljevanju OPN) gradnjo zidanic in morebitnih dodatnih, delno ali v celoti vkopanih kleti, dovoljuje le na stavbnem delu zemljišča z oznako Az, ne pa tudi na najboljših kmetijskih zemljiščih z oznako K1. Za objekte, zgrajene na podlagi dovoljenj s področja graditve objektov, ki so v grafičnem delu prostorskega akta prikazani kot razpršena gradnja, je dopustna izvedba vzdrževalnih del ter rekonstrukcije, dozidave ali nadzidave, če gre za izboljšanje bivalnega standarda v teh objektih, ne pa tudi za dodajanje novih stanovanjskih enot ali prostorov za opravljanje novih dejavnosti, in sicer le na zemljiščih, ki so v izdanih dovoljenjih opredeljena kot gradbena parcela. V obravnavani zadevi se dodatna delno vkopana klet s prostori za lopo in del v celoti vkopane kleti nahajajo na najboljšem kmetijskem zemljišču - K1, v takem primeru pa na podlagi navedenih določb prostorskih aktov ni dovoljena legalizacija oziroma sanacija nelegalno ali neskladno zgrajenih delov objekta, temveč le rekonstrukcija, nadzidava ali dozidava legalno zgrajenih objektov kot novogradnja. To je tudi sicer mogoče le v primeru izboljšanja bivalnega standarda, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre, saj je predmetna stavba po namembnosti zidanica, torej nestanovanjski objekt, predmet postopka pa so prostori, ki tudi sicer ne morejo biti namenjeni bivanju, namreč kleti.

2. Po prostorskem aktu sme zidanica po višinskem gabaritu obsegati klet in mansardo, v primerih, kadar je višinska razlika naklona raščenega terena, kjer stoji objekt, po dolžini ali širini objekta enaka ali večja višini kletne etaže, pa je namesto mansarde nad kletjo dopustna gradnja pritličja, nad katerim se izvede streha v obliki simetrične dvokapnice. V obravnavani zadevi višinski gabarit zidanice obsega v celoti vkopano klet, nad njo delno vkopano klet, pritličje in podstrešje, kar je v nasprotju s prostorskim aktom, ki ne predvideva možnosti izvedbe dveh kleti, in sicer niti v okviru dovoljenih toleranc. Delno vkopana kmečka lopa se nahaja izven 20 metrskega pasa okoli območja kmetije, kot ga opredeljuje prostorski akt, zato njena gradnja po tem aktu ni dovoljena, poleg tega pa gre po konstrukciji za del povečane dodatne delno vkopane kleti, tako da gre za del manj zahtevnega objekta - kleti, oziroma za prostor v tej kleti, ne pa za samostojni nezahtevni objekt, zato njegova samostojna legalizacija ni možna.

3. Skupna površina delno vkopane kleti, kamor organ šteje delno vkopano klet osnovnega legalnega volumna in zazidalno površino dodatne delno vkopane kleti skupaj s prostori lope znaša 133,57 m2, tako da je skupna zazidana površina večja od 100 m2, kar je dovoljeno s prostorskim aktom. Poleg tega tožnik ne izkazuje zadostne površine funkcionalnega zemljiškega posestva, zasajenega z vinogradom oziroma sadovnjakom, kar je po tem aktu nadaljnji pogoj za gradnjo dodatne kleti, izpolnjen pa ni niti pogoj, da se morajo zemljišča, ki so del funkcionalne zemljiškega posestva, stikati z zemljiščem, kjer je locirana gradnja.

4. Organ pojasnjuje še, da dejstvo, da je bila z gradbenim dovoljenjem iz leta 2008 osnovnemu objektu določena gradbena parcela tudi na delu zemljišča, ki je zdaj opredeljeno kot kmetijsko zemljišče - K1, ne pomeni, da je na podlagi prostorskega akta dovoljena gradnja oziroma legalizacija izven stavbnega zemljišča. Po prostorskem aktu se namreč kot gradbeno parcelo opredeli celotno stavbno zemljišče Az ali del tega, prostorski akt pa v nobeni določbi ne dopušča možnosti gradnje zidanic in kleti izven stavbnih zemljišč Az, niti ne določa, da je že opredeljeno gradbeno parcelo mogoče enačiti s stavbnim zemljiščem, iz česar je sklepati, da je največji obseg gradnje omejen prav z označenim območjem stavbnega zemljišča Az in ne le z dopustnimi gabariti, kot to meni tožnik. Stavbno zemljišče v obravnavani zadevi je jasno razvidno iz grafičnega dela prostorskega akta in zajema le del zemljišča, na katerem se nahaja osnovni volumen zidanice. Uporabiti ni mogoče niti določb, ki se nanašajo na nadomestno gradnjo, saj ne gre za tako gradnjo, temveč za legalizacijo neskladne dozidave obstoječega osnovnega volumna zidanice. Iz prostorskega akta ne izhaja niti to, da bi bila dovoljena izvedba dveh dodatnih kleti, niti v primeru, ko gre za v celoti vkopano klet, ki v prostoru ni vidna. Tudi opredelitev etaže v prostorskem aktu ne daje podlage za drugačno razlago.

5. Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo, iz obrazložitve pa izhaja, da je za odločitev ključno, da gre za gradnjo na delu zemljišča, ki leži v območju prvih kmetijskih zemljišč K1 in izven območja kmetije, kot je določena v prostorskem aktu. Etažnost objekta je v nasprotju z merili in pogoji za oblikovanje zidanic v danem območju, saj ima tri etaže namesto dovoljenih dveh, kar že samo po sebi zadostuje za zavrnitev tožnikove zahteve. Že zgolj iz tega razloga je po mnenju drugostopenjskega organa izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Organ se strinja tudi z ugotovitvijo, da leži zemljišče gradnje pomožnega objekta izven 20 metrskega pasu okoli stavbnih zemljišč kmetije, kot ga opredeljuje prostorski akt, tudi v tem primeru pa gre za prvo območje kmetijskih zemljišč, zato gradnja kmečke lope na tem zemljišču ni dopustna. Predmet postopka ni bila ne presoja legalnosti že zgrajenih objektov, ne že izdana gradbena dovoljenja, temveč zgolj izdaja gradbenega dovoljenja za objekte, opredeljene v projektni dokumentaciji in tožnikovi zahtevi. Pojma gradbene parcele in določenega stavbnega zemljišča pri že obstoječih legalnih objektih ni mogoče širiti na račun izvedenih dozidav, če zemljišče ni vnaprej določeno kot zazidljivo. V obravnavani zadevi gre za nelegalno gradnjo, deloma izvedeno na območju prvih kmetijskih zemljišč, zato na podlagi že izdanih dovoljenj z izvedenimi dozidavami ni mogoče drugače določiti zazidljivega stavbnega zemljišča. Prav tako že izdano gradbeno dovoljenje tožniku ne daje pravice do gradnje še ene kleti, saj objekt ne sme biti zgrajen v več kot dveh etažah. Dopustne tolerance, kot jih opredeljuje prostorski akt, se nanašajo na razmerje stranic objekta, naklon strehe, maksimalno tlorisno površino frčad, višino kolenčnega zidu, razliko med slemenom osnovne stavbe in slemeni prizidkov, nadstreškov in v tlorisnem gabaritu, pod pogojem, da projektna dokumentacija vključuje merila sanacije in integracije stavbe v okolje, vključno s podrobnimi strokovnimi utemeljitvami, česar projekt v obravnavani zadevi ne vsebuje, zato navedene tolerance niso bile relevantne.

6. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je prvostopenjski organ presojal skladnost gradnje kot celote in ni upošteval že pridobljenih pravnomočnih gradbenih dovoljenj za zidanico in delno vkopano klet. To pomeni, da ni odločal o tožnikovi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo dodatnih kleti, ki se nahajajo izključno pod objekti, za katere ima tožnik že pridobljeni pravnomočni gradbeni dovoljenji iz let 1992 in 2008. Iz projektne dokumentacije nedvoumno izhaja, da se nanaša na dozidavo zakonito zgrajene zidanice z dozidanimi deli kleti. Zato je v vodilni mapi projekta za izdajo gradbenega dovoljenja (v nadaljevanju: PGD) za dozidavo kleti tudi del projekta iz februarja 2008. Prvostopenjski organ je ugotavljal dejansko stanje tudi na podlagi dokumentacije iz inšpekcijske zadeve, ki temelji na popolnoma drugi materialnopravni podlagi. Na podlagi te inšpekcijske zadeve je organ tudi oblikoval tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, o kateri je nato odločil. To pomeni, da ni odločal o vloženem zahtevku za izdajo gradbenega dovoljenja za dodatno zgrajene kleti in za nezahtevni objekt - kmečko lopo, ki ji je bil priložen tudi PGD, temveč o svoji ugotovitvi, da je del prostora, ki je opredeljen kot kmečka lopa, po konstrukciji dejansko del povečane dodatne delno vkopane kleti, ki je po namenski rabi namenjen lopi. Na tej podlagi je organ nato ugotovil, da lopa ni samostojen nezahteven objekt, zato njegova samostojna legalizacija ni možna, s tem pa je bistveno kršil pravila postopka, saj o tožnikovi vlogi sploh ni odločil. Prav tako je organ pridobival dokumentacijo iz drugih upravnih postopkov, ki s tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja nimajo nobene povezave, temveč je lahko podlaga za presojo pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja izključno PGD. Iz slednjega jasno izhaja, da gre za nezahtevni objekt - lopo, ki ni sestavni del kleti, tako da je zavrnitev zmotna tudi iz materialnopravnih razlogov.

7. Tožnik v nadaljevanju obrazlaga, da je za obstoječo gradnjo že pridobil dve dovoljenji, "vendar pa ni v celoti gradil v skladu z njima", temveč je poleg objektov, za katera je že imel pravnomočni gradbeni dovoljenji, gradil še dodatno v celoti vkopano klet ter nezahtevni objekt - kmečko lopo, samo za to dodatno klet in nezahtevni objekt pa je v obravnavanem postopku vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja. Gre torej za dovoljenje za dozidavo zidanice in kmečke lope, upravni organ pa je že uvodoma ugotovil, da je tožnik izvajal neskladno gradnjo, zato je nelogično, da je v nadaljevanju presojal zakonitost celotne gradnje z vidika novogradnje in ni upošteval že izdanih pravnomočnih dovoljenj.

8. Zidanica je zgrajena izključno znotraj gradbene parcele, določene z gradbenim dovoljenjem iz leta 2008, to zemljišče pa je na podlagi zakona postalo stavbno zemljišče. Ker je bil obseg stavbnega zemljišča določen s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, ga tudi prostorski akt ne more prosto spreminjati nazaj v kmetijsko zemljišče, saj se prostorski akt sprejema v skladu z zakonom. Po prostorskem aktu se možnost dozidave ne nanaša zgolj na stanovanjske objekte, temveč na vse objekte, zgrajene na gradbenih parcelah razpršene gradnje. Za izvedbo dopustnih gradenj se smiselno uporabljajo PIP glede na namen objekta, ki je določen z upravnim dovoljenjem, v obravnavani zadevi torej za nestanovanjski objekt - zidanico.

9. Zemljišče obravnavane gradnje leži v območju Az, ki za razliko od ostalih oznak razpršene poselitve v prostorskem aktu ni navedena kot površina, temveč le kot zidanica oziroma vinska klet. Tovrstnemu opisu sledi tudi tekstualni del prostorskega akta, ki v povezavi z oznako Az ne navaja izraza površina, zato upravna organa, ki sta k oznaki Az dodala stavbno zemljišče, za to nista imela materialnopravne podlage. Iz grafičnega dela je razvidno, da prikazana polja z oznako Az praviloma le minimalno presegajo velikost osnovnega volumna objekta nad terenom, nekatera polja predvidenih zidanic pa so verjetno za postavitev zidanice premajhna. V obravnavani zadevi so del kleti in kapnice, ki imata pridobljeno gradbeno dovoljenje, izven prikazanega polja, zato OPN z oznako Az označuje zgolj lokacijo obstoječe oziroma možno lokacijo bodoče zidanice, ne pa natančnih meja oziroma velikosti zazidljive površine, saj je maksimalen obseg gradnje omejen z dopustnimi gabariti in površino vinograda ali sadovnjaka.

10. Tudi sicer je gradnja dovoljena na podlagi določbe, ki poleg stavbnega zemljišča dovoljuje gradnjo tudi na gradbeni parceli, ki jo prostorski akt "dejansko izenači". To izhaja tudi iz določbe o nadomestnih gradnjah, ki so dovoljene na gradbeni parceli odstranjenega objekta, brez pogoja stavbnega zemljišča. Tudi če bi polje z oznako Az predstavljajo površino stavbnega zemljišča zidanice, pa ne more natančno določati njene maksimalne velikosti, saj je v primeru predmetne zidanice stavbno zemljišče tudi gradbena parcela obstoječega objekta.

11. Upravni organ si tudi pomanjkljivo razlaga določbo prostorskega akta v zvezi z dovoljenim gabaritom objekta, ki ga je treba razumeti v kontekstu določbe, da v primeru v celoti vkopane kleti dopustna zazidana površina zidanice v kletnem delu ni omejena. Ta določba sicer ne vsebuje izrecno opredeljene etažnosti, vendar v zvezi s tem obstaja obsežna sodna praksa, da se v takem primeru gabariti nanašajo na del objekta, ki se razteza nad zemeljsko površino, saj je tlorisni gabarit oblikovni element, torej lastnost, ki je vidna. V celoti vkopana klet ni vidna, prav zato pa prostorski akt vsebuje določbo, da je zazidana površina v celoti vkopane kleti neomejena. Tožnik zato meni, da prostorski akt ne vsebuje omejitve glede višine ali števila kleti, saj so tovrstne omejitve praviloma podane zaradi varovanja okolja oziroma zaščite kulturne dediščine, v urbanističnem smislu pa bi bilo njihovo omejevanje nesmiselno. Poleg tega prostorski akt opredeljuje etažo kot del stavbe med dvema stropoma, pri čemer se kot etaža štejeta tudi pritličje in mansarda. To pomeni, da vkopane kleti dejansko ni mogoče šteti med etaže, saj se nahaja med tlemi in stropom, zato tudi v tem pogledu ni mogoče šteti, da etažnost objekta presega K+P+M. Pri ugotovitvi, da delno vkopana klet presega dovoljenih 100 m2 površine, je toženka v celoti ignorirala razlago, zakaj je dozidava skladna s pogoji veljavnega prostorskega akta, ki je podana na 13. strani vodilne mape PGD, predvsem pa je predmet odločanja v tem postopku le dozidava zidanice z v celoti vkopanimi deli kleti.

12. Del delno vkopane kleti, za katerega je investitor že pridobil pravnomočno gradbeno dovoljenje, ne more biti predmet novega dovoljenja za gradnjo, saj izdano dovoljenje še vedno velja. Tožniku ni jasno, zakaj je upravni organ pri ugotavljanju površine delno vkopane kleti prištel tudi površino lope, kar pomeni, da je ta ugotovitev tako nepopolna, da je sploh ni mogoče preizkusiti. Omejitev prostorskega akta, ki se nanaša na funkcionalno zasajeno površino (FZP), je določena le za gradnjo zidanic kot novogradenj, pri legalizacijah zidanic, grajenih najmanj do 3. gradbene faze, pa minimalna površina FZP ne sme biti manjša od 8 arov. Projektant se je na 13. strani vodilne mape PGD tudi sicer skliceval na dopustne tolerance do 20% tudi v tlorisnem gabaritu, če se pri sanaciji nedovoljenih gradenj ugotovi, da bi bila nujna izvedba obsežnih konstrukcijskih sprememb, ki bi bile nesorazmerne glede na relativno majhno odstopanje od podrobnejših PIP za zidanice. Tak primer je obrazložen v vodilni mapi, vendar se toženka do tega ni opredelila. Tudi sicer dozidava kleti ne povečuje zazidane površine objekta, zato določbe, ki dovoljujejo povečavo na podlagi FZP, v tej zadevi sploh ne pridejo v poštev.

13. Tožnik iz navedenih razlogov sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne organu, ki jo je izdal, v ponoven postopek, tožniku pa prizna povračilo stroškov upravnega spora.

14. Toženka je sodišču dostavila upravne spise zadeve, na tožbo pa po vsebini ni odgovorila.

15. Tožba ni utemeljena.

16. Med strankama je v prvi vrsti sporno, ali je projekt obravnavane gradnje izdelan v skladu s prostorskim aktom, torej, ali je izpolnjen pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1. 17. Ker tako toženka kot tožnica večkrat omenjata "legalizacijo" obravnavanih gradenj, sodišče uvodoma opozarja, da ZGO-1 pojma legalizacije ne pozna. To pomeni, da ni zakonske podlage za različno obravnavo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja za že obstoječi objekt in zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za objekt, ki je šele načrtovan, razen če in kolikor drugačen status že obstoječih, nelegalno zgrajenih objektov izhaja iz relevantnega prostorskega akta. Toženka zato nima prav, kot razlikuje med dovoljenostjo novogradenj in "legalizacij"; če je določena gradnja po PUP dovoljena, jo je treba obravnavati kot tako, neglede na to, ali dejansko že obstoji in je postopek za izdajo gradbenega dovoljenja namenjen njeni "legalizaciji".

18. Prav tako se sodišče strinja s tožnikom, da je toženka pri obravnavi njegove zahteve vezana na postavljeni zahtevek (128. člen Zakona o splošnem upravnem postopku; v nadaljevanju ZUP), ki je v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja opredeljen z vsebino projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD; drugi odstavek 68. člena ZGO-1). Toženka zato ni imela podlage za ugotavljanje dejanskega stanja objektov onkraj tožnikovega zahtevka, izraženega s PGD, kot je to storila z upoštevanjem stanja, ki izhaja iz odločb, izdanih v inšpekcijskem postopku. Deli stavbe, ki niso zajeti v PGD, namreč po povedanem niso predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, kar pa pomeni tudi, da z morebitno izdajo tega dovoljenja ne pridobijo statusa legalnosti ne ti deli, ne objekt, če se kot celota razlikuje od izdanega gradbenega dovoljenja. S tem v zvezi pa je treba opozoriti še, da po drugi strani prizidav, nadzidav in rekonstrukcij ni mogoče obravnavati ločeno od osnovnega objekta (tretji odstavek 54. člena ZGO-1), saj mora biti tudi dozidani oz. rekonstruirani objekt skladen tako s prostorskim aktom, kot tudi z vsemi ostalimi relevantnimi predpisi. Toženka je zato ravnala pravilno, kolikor je predmetne gradnje obravnavala kot celoto z že obstoječimi, vendar bi morala pri tem upoštevati izključno legalne gradnje.

19. Kljub navedenim pridržkom pa se sodišče strinja s temeljno ugotovitvijo toženke, da obravnavani gradnji, tako dozidave obstoječe zidanice, kot tudi pomožnega objekta, nista v skladu z OPN. Po prvem odstavku 68. člena OPN so gradnje dopustne na območjih PNR (podrobnejše namenske rabe prostora) skladno s splošnimi PIP (prostorskimi izvedbenimi pogoji) ter PIP za posamezno PNR ali EUP (enote urejanja prostora). To pomeni, da je posamezna vrsta gradnje dovoljena le, če je v skladu tako s splošnimi PIP, kot tudi s PIP za posamezno PNR. Splošni PIP za gradnjo, postavitev in oblikovanje nezahtevnih in enostavnih objektov so določeni v 74. členu OPN, ki v devetem odstavku gradnjo pomožnih kmetijsko - gozdarskih objektov omejuje na stavbno zemljišče kmetije oz. območje 20 metrskega pasu kmetijskih zemljišč, ki obkroža območje stavbnih zemljišč kmetije. Izven tega območja se na kmetijskih in gozdnih zemljiščih lahko gradijo enostavne kmetijsko-gozdarske prometnice, ograje za pašo živine, obora za rejo divjadi, rastlinjak, čebelnjak, krmišče in molzišče, poleg tega pa je pod določenimi pogoji dopustna rekonstrukcija ali nadomestna gradnja kozolcev in prestavitev obstoječih kozolcev.

20. Po 29. točki 5. člena OPN je območje kmetije območje stavbnih zemljišč, na katerih je kmetija (stanovanjska hiša z gospodarskimi poslopji, ki služijo primarno kmetijstvu), ter 20 metrski pas okoli takega območja stavbnih zemljišč, kar kmetijo očitno razlikuje od zidanice, ki je po 54. točki istega člena kmetijska stavba za kletarjenje, spravilo in predelavo grozdja ter sadja, za pridelavo in shranjevanje vina ter za shranjevanje drugih kmetijskih pridelkov, strojev in orodja, lahko tudi za občasno bivanje. Očitna razlika v vsebini obeh pojmov po presoji sodišča izključuje možnost, da bi bilo gradbeno parcelo oz. območje zidanice samo po sebi (torej ne da bi bilo vključeno v sklop kmetije) mogoče enačiti z območjem kmetije, kar po prej navedeni določbi 9. točke prvega odstavka 74. člena OPN pomeni, da obstoj zidanice - čeprav legalne - ne pomeni ustrezne podlage za postavitev kmečke lope kot pomožnega kmetijsko-gozdarskega objekta. Tožnik obstoja kmetije oz. območja kmetije niti ne zatrjuje, zemljišče gradnje pa po OPN spada v območje kmetijskih zemljišč, tako da gradnja kmečke lope že iz navedenih razlogov ne more biti v skladu z OPN, zaradi česar se sodišče do nadaljnjih tožbenih navedb ne opredeljuje.

21. Tega ne spreminja niti določba osmega odstavka 68. člena OPN, po kateri je na gradbenih parcelah k objektom razpršene gradnje dopustna tudi gradnja nezahtevnih in enostavnih objektov ob smiselnem upoštevanju določb 74. člena, saj je ta določba omejena na gradnjo tistih objektov, ki so dopustni na površini PNR z enakim namenom, kot je ugotovljeni namen obstoječih objektov na gradbeni parceli razpršene gradnje. Kot je bilo obrazloženo, obstoječega objekta (zidanice), ki pomeni PNR z oznako Az, ni mogoče enačiti s površino kmetije, ki po petem odstavku 104. člena OPN predstavlja posebno PNR z oznako Sk, in je po povedanem pogoj za za postavitev kmečke lope. Tudi podrobnejši PIP za zidanice in vinske kleti v vinogradniških območjih (AZ) v 5. točki izrecno določajo, da so gradnje dopustne skladno z 68. členom OPN, ob upoštevanju nadaljnjih, tam naštetih pogojev. Nič drugega ne izhaja niti iz točke 7.2 teh pogojev, ki za stavbe, ki so bile zgrajene pred uveljavitvijo tega odloka brez gradbenega dovoljenja, ali so bile zgrajene oz. se uporabljajo v nasprotju s pogoji, določenimi z izdanim gradbenim dovoljenjem, dopušča zgolj ureditev in sanacijo skladno z določbami tega odloka.

22. Na dozidavo obstoječe, na podlagi veljavnega gradbenega dovoljenja zgrajene zidanice z dodatno kletjo, se v prvi vrsti nanaša osmi odstavek 68. člena OPN, ki določa splošne PIP o vrstah dopustnih gradenj in drugih del. Po tej določbi je za objekte, zgrajene na podlagi dovoljenj s področja graditve objektov, ki so v grafičnem OPN prikazani kot razpršena gradnja (le kot stavbišče oz. fundus objekta skladno z evidenco stanja v prostoru), dopustna izvedba vzdrževalnih del ter rekonstrukcije, dozidave ali nadzidave pod nadaljnjim pogojem, da gre za izboljšanje bivalnega standarda v teh objektih, ne pa za dodajanje novih stanovanjskih enot ali prostorov za opravljanje novih dejavnosti in sicer le na tistih zemljiščih, ki so v izdanih dovoljenjih s področja graditve objektov opredeljena kot gradbena parcela. Za izvedbo dopustnih gradenj se smiselno uporabljajo PIP glede na namen objekta, ki je določen z upravnim dovoljenjem oz. v uradnih evidencah.

23. Iz te določbe izhaja, da mora biti za dozidavo objekta kumulativno, torej hkrati, izpolnjenih več pogojev in sicer (1) da gre za objekt z ustreznim dovoljenjem, ki je (2) v grafičnem delu OPN prikazan kot razpršena gradnja (le kot stavbišče oz. fundus objekta), da (3) gre za izboljšanje bivalnega standarda v takem objektu in (4) da gre za zemljišča, ki so v izdanih dovoljenjih s področja graditve objektov opredeljena kot gradbena parcela.

24. Na podlagi te ureditve sodišče že uvodoma opozarja na jasno razlikovanje normodajalca med območjem objekta, ki je v grafičnem delu OPN prikazano kot fundus oz. stavbišče in gradbeno parcelo objekta. Toženka je svoje mnenje o neskladnosti obravnavane dozidave oprla na ugotovitev, da ta dozidava deloma leži izven fundusa objekta, kot je prikazan v OPN, ne pa na to, da ne bi šlo za gradbeno parcelo. Sodišče se s tako presojo toženke strinja, saj, kot je bilo že rečeno, se določba OPN, iz katere bi utegnila izhajati skladnost obravnavane gradnje s tem aktom, izrecno nanaša zgolj na objekte, ki kumulativno izpolnjujejo pogoja, da so bili zgrajeni na podlagi ustreznih dovoljenj in da je njihov fundus v grafičnem delu OPN prikazan kot razpršena gradnja.

25. Po presoji sodišča je treba to določbo OPN razlagati tako, da se nanaša le na take objekte, kakršnih fundus je v grafičnem delu OPN prikazan kot razpršena gradnja. To izhaja že iz jasnega jezikovnega pomena te določbe, sodišče pa opozarja še, da je le take objekte (oziroma objekte v takem obsegu) normodajalec lahko upošteval pri sprejemanju OPN, poleg tega pa gre tudi za ureditev, ki se razlikuje od splošne, veljavne za vse ostale objekte in s tem za izjemo, ki jo je po njeni naravi treba razlagati restriktivno. Sodišče se zato strinja s toženko, da je dozidava objekta na podlagi navedene določbe možna le v obsegu, v kakršnem ta objekt leži na zemljišču, ki je v grafičnem delu OPN prikazano kot razpršena gradnja oziroma fundus take gradnje.

26. Kot pravilno opozarja toženka, v zadevi ni izkazano niti izpolnjevanje naslednjega pogoja, namreč, da bi bila dozidava namenjena izboljšanju bivalnega standarda. To izhaja tako iz opredelitve zidanice kot kmetijske stavbe, ki je primarno namenjena drugim dejavnostim in le "lahko tudi občasnemu bivanju" (54. točka 5. člena OPN), kot tudi iz narave dozidave, namreč popolnoma vkopane kleti. Da oziroma kako bi ta dozidava lahko vplivala na izboljšanje bivalnega standarda, tožnik niti ne obrazlaga, kaj takega pa kot očitno ne izhaja niti iz siceršnjih dejstev in okoliščin, na katere se sklicuje.

27. Sodišče se strinja s toženko tudi glede stališča, da izgradnja dodatne (druge) kleti ni v skladu z določbami OPN. V zvezi s tem uvodoma opozarja na deveti odstavek 71. člena OPN, po katerem je izvedba kleti dopustna pri vseh objektih, razen pri tistih, pri katerih gradnja kleti ne bi bila skladna z določili OPN. To pomeni, da si je normodajalec pridržal možnost dovoljevanja izgradnje kleti v vseh primerih urejanja in ne le v tistih, kjer bi klet lahko vplivala na videz naselja oz. krajine. Takega pomena ni mogoče pripisati niti sodni praksi naslovnega sodišča, saj se je v primerih, ko se je opredeljevalo do dovoljenosti oz. obsega kleti, njegova razlaga že po naravi stvari lahko nanašala le na konkretne določbe prostorskih aktov, ne pa na splošen pomen, katerekoli določbe, ki bi se nanašala na dovoljenost gradnje kleti.

28. Po 6. točki posebnih PIP za zidanice in vinske kleti v vinogradniških območjih (Az) je maksimalni višinski gabarit zidanice K (klet - delno ali v celoti vkopana) + M (mansarda), pod določenimi pogoji pa je nad kletjo dopustna gradnja pritličja, nad katerim se izvede streha v obliki simetrične dvokapnice naklona 35 do 45 stopinj. Za pozidano površino zidanice je v kletnem delu, ki je pretežno vkopan, pod določenimi pogoji, ki se nanašajo na velikost vinograda ali sadovnjaka oz. na rabo kleti, dovoljeno povečati na 100 oz. 200 m2, kadar je klet v celoti vkopana, pa dopustna zazidana površina zidanice v kletnem delu ni omejena. Izrecno je dopustna tudi gradnja kletnih prizidkov, če so v celoti ali pretežno vkopani v zemljo tako, da je vidna le čelna stran kleti.

29. OPN torej po eni strani sicer res opredeljuje dovoljeni obseg kleti v smislu zunanjega videza stavbe, saj njeno zazidano površino omejuje le v primeru, ko je delno vkopana, če je povsem vkopana, pa take omejitve ni. Vendar pa je po drugi strani ureditev jasna, natančna in določna, iz nje pa v nobenem pogledu ne izhaja, da bi normodajalec imel namen na področju AZ dopustiti gradnjo več kot ene kleti oz. kletne etaže v smislu prej navedenega devetega odstavka 68. člena OPN. Pri tem normodajalec jasno loči med deloma in popolnoma vkopano kletjo, ki ju obravnava alternativno, torej predvideva gradnjo le ene ali druge. Do drugačnega razumevanja določbe o največjem višinskem gabaritu zidanice po mnenju sodišča ni mogoče priti niti z drugačno opredelitvijo kleti, kot jo ponuja tožnik, saj gre tudi v tem primeru za prostore med tlemi in stropom, torej za ločene etaže. 30. Tudi v tem pogledu navedeni razlogi zadoščajo za ugotovitev, da obravnavana gradnja ni v skladu s prostorskim aktom, tako da se sodišče ne opredeljuje do nadaljnjih tožbenih navedb, temveč iz vseh navedenih razlogov ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

31. Tožnik se je v tožbi skliceval izključno na listine iz upravnih spisov, katerih obstoj in vsebina med strankama niso sporni, zato je sodišče v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

32. Kadar sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.