Jedro

Odčitavanje podatkov z elektromotorja v okoliščinah, ko je bil dostop do elektromotorja po predvideni poti ob steni znatno otežen, drug dostop pa je bil možen le preko kadi, ni mogoče šteti kot povsem običajno in nezahtevno opravilo, zaradi česar bi za opravljanje dela morala biti dana tožniku ustrezna navodila. Vrsta neskrbnih ravnanj tožene stranke, ki hkrati pomenijo kršitev predpisov o varstvu pri delu, in sicer: uporaba kadi za izpiranje, kljub temu, da zanjo še ni bilo pridobljeno uporabno dovoljenje, odsotnost opozoril, da se v kadeh nahaja vroča voda ter znatno otežen pristop do elektromotorja po tleh, skupaj z opustitvijo ustreznih navodil za opravo dela s strani nadrejenega utemeljujejo pretežno krivdno odgovornost tožene stranke (90 %)za nastali škodni dogodek.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni, tako da se zavrne pritožba tožene stranke in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa mora povrniti revizijske stroške v znesku 358,46 EUR v petnajstih dneh, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik se je kot delavec tožene stranke poškodoval pri delu, ko je odčitaval podatke o elektromotorju ventilatorja, pri tem pa pri sestopu z roba kadi (na katerega je stopil, da bi prišel do elektromotorja) padel v kad in zaradi vroče vode utrpel dermalne in subdermalne opekline po golenih in stopalih.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna iz naslova krivdne odškodninske odgovornosti, ob upoštevanju 10 % prispevka tožnika, tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 12.581,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ob upoštevanju 40 % prispevka tožnika (z odmero višine odškodnine za nepremoženjsko škodo se je strinjalo), tožniku prisodilo 8.387,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku pa je pritožbo zavrnilo. Temu ustrezno je spremenilo izrek o pravdnih stroških, tožniku pa naložilo še plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke.

4. Proti tej odločitvi je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi in drugostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tako da potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navedel je, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da tožnik in njegov mentor F. nista bila seznanjena z okoliščino, da v tem obratu že poteka proizvodnja in da je v kadeh vroča voda. Po oceni revidenta je za oceno tožnikove soodgovornosti povsem nepomembno, ali se je tožnik zaradi odčitavanja podatkov povzpel na kad s F. dovoljenjem ali po njegovem naročilu, saj od te okoliščine ni odvisna teža predmetne tožnikove kršitve in ta okoliščina ni vplivala na obseg škodnih posledic. Odločitev, da je tožnik 40 % odgovoren za delovno nezgodo ni materialnopravno pravilna. Do predmetne nezgode je vsaj v pretežnem delu prišlo zaradi ravnanj tožene stranke, ki so oba delavca spravila v zmoto glede obsega nevarnosti pri delu, zaradi česar je delavec F. tožniku tudi odredil ali dovolil dostop preko kadi, kar bi mu v nasprotnem primeru gotovo prepovedal. 5. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija je utemeljena.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj (sodišča druge stopnje in tistih ugotovitev sodišča prve stopnje, v katere sodišče druge stopnje ni posegalo), na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 370. člena ZPP) izhaja: tožnik je kot mlad in neizkušen delavec opravljal delo, in to po nalogu nadrejenega vodje vzdrževanja F. V. in takrat navzočega delavca E. F.; E. F. ni vedel, da je v kadeh vroča voda in zato ni opozoril tožnika; tožnik si je dostop preko kadi izbral sam po predhodnem vprašanju F., ali naj to stori; tožnik bi moral dela opravljati pod neposrednim vodstvom nadrejenih in sam ne bi smel samostojno opravljati del, prav tako tudi ni bil teoretično in praktično poučen o nevarnostih, ki mu pretijo; tožena stranka je dala v uporabo delovno pripravo (kad za izpiranje aluminijastih izdelkov), ki ni imela uporabnega dovoljenja; nikjer v prostoru s kadmi ni bilo postavljenih opozoril, ki bi tožnika opozarjala na nevarnost – vročo vodo v kadeh; med zidom in kadmi je bil preozek prostor za normalni prehod do ventilatorja zaradi nizko postavljenih cevi (najnižja cev je bila v višini 50 cm).

8. Obratovalci morajo pri opravljanju svoje dejavnosti ravnati tako, da omejujejo verjetnost nastanka škodnih dogodkov. Obvladovanju raznih tveganj so namenjeni predpisi o varstvu pri delu, ki nalagajo ustrezne ukrepe za zmanjševanje tveganj. V obravnavanem primeru je moral tožnik opravljati delo (odčitavanje podatkov o elektromotorju) v okoliščinah, kjer je bilo tveganje za nastanek škodnih posledic znatno povečano, bil pa je mlad in neizkušen delavec, ki je še potreboval vodstvo in nadzor starejšega delavca. Odčitavanje podatkov v okoliščinah, ko je bil dostop do elektromotorja po predvideni poti ob steni znatno otežen, drug dostop pa je bil možen le preko kadi, ni mogoče šteti kot povsem običajno in nezahtevno opravilo (kot je neutemeljeno zaključilo sodišče druge stopnje), zaradi česar bi za opravljanje dela morala biti dana tožniku ustrezna navodila. Razlika med okoliščinama, da je bilo tožniku dano neustrezno navodilo v smislu izrecnega naročila naj stopi na rob kadi (ugotovitev sodišča prve stopnje), ali pa, da mu je bil tak način dostopa dopuščen (ugotovitev sodišča druge stopnje), ni relevantna in ne utemeljuje zmanjšanja odgovornosti tožene stranke. Bistveno je, da tožniku navodila, ki bi zagotovila varen način dela, niso bila dana.

9. Vrsta neskrbnih ravnanj tožene stranke, ki hkrati pomenijo kršitev predpisov o varstvu pri delu, in sicer: uporaba kadi za izpiranje aluminijastih izdelkov, kljub temu, da zanjo še ni bilo pridobljeno uporabno dovoljenje (vsi električni priklopi bi morali biti opravljeni še pred uporabo), odsotnost opozoril, da se v kadeh nahaja vroča voda ter znatno otežen pristop do ventilatorja po tleh, skupaj z opustitvijo ustreznih navodil za opravo dela s strani nadrejenega (kar je v določeni meri hkrati posledica prej navedenih kršitev, ki so onemogočile seznanitev z vsemi nevarnostmi) utemeljuje pretežno krivdno odgovornost tožene stranke za nastali škodni dogodek (prvi odstavek 154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; v nadaljevanju ZOR). Pri tem je treba pojasniti, da v odločitev o vsaj 10 % soprispevku tožnika revizijsko sodišče ni smelo posegati, saj se zoper njo tožnik ni pritožil. Odločitev sodišča prve stopnje o 90 % odgovornosti tožene stranke za obravnavano delovno nezgodo se glede na navedeno izkaže za materialnopravno pravilno, odločitev sodišča druge stopnje o višjem tožnikovem soprispevku pa predstavlja nepravilno uporabo določbe 192. člena ZOR.

10. Revizijsko sodišče je zato reviziji tožene stranke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča druge stopnje, tako da je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

11. Sprememba izpodbijane sodbe je imela za posledico tudi odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). O pravdnih stroških, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje, je odločeno v sodbi sodišča prve stopnje, ki je s to revizijsko sodbo v celoti vzpostavljena. Zato o teh pravdnih stroških ni treba znova odločati. Glede na spremembo sodbe sodišča druge stopnje (zavrnitev pritožbe tožene stranke), mora tožena stranka sama nositi stroške pritožbenega postopka. Revizijske stroške tožnika pa mora glede na to, da je tožnik z revizijo v celoti uspel, plačati tožena stranka. Tožena stranka mora tožniku povrniti 358,46 EUR pravdnih stroškov (nagrada odvetniku za sestavo revizije, materialni stroški, 20 % DDV in sodna taksa za revizijo), odmerjenih v skladu z Odvetniško tarifo. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov. O zakonskih zamudnih obrestih od prisojenih stroškov je revizijsko sodišče odločilo v skladu z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006.