Jedro

Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da aktivnega ravnanja ne predstavlja okoliščina, da je toženec brez zaposlitve, da nima nobenega premičnega in nepremičnega premoženja s katerim bi lahko poplačal svojo obveznost in da njegov edini uradni vir dohodka predstavljata denarna socialna pomoč ter varstveni dodatek. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, lahko te okoliščine kažejo na obstoj objektivne nevarnosti, iz njih pa ne izhaja nobeno aktivno ravnanje toženca oziroma njegov namen v smeri zmanjšanja njegovega premoženja. Zgolj ugotovitev, da je dolžnik slabega finančnega stanja, ki kaže na njegovo nezmožnost plačila denarnega dolga, tako za subjektivno nevarnost ne zadostuje

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje v I. točki izreka zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem bi se: (1.) organizacijam za plačilni promet, kjer ima toženec transakciji račun, naložilo, da tožencu ali komurkoli drugemu po njegovem nalogu odreče plačilo denarnega zneska v višini tožničine terjatve v znesku 65.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2023; in po katerem (2.) bi sklep o začasni odredbi stopil v veljavo takoj in veljal še 30 dni po pravnomočnosti postopka; (3.) ugovor ne bi zadržal izvršitve; (4.) bi moral toženec tožnici v roku 15 dni povrniti njene stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom. V II. točki izreka je še sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka zavarovanja.

2. Zoper ta sklep se tožnica po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v povezavi z 239. členom in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj meni, da je s tem, ko je predložila podatke o toženčevih obiskih igralnice v letih 2017 in 2018 izkazala, da slednji razpolaga še z drugimi denarnimi sredstvi, ker za obisk igralnice potrebuje denar. S tem pa je podana konkretna nevarnost skrivanja premoženja oziroma obstoji konkretna nevarnost, da bo uveljavitev njene terjatve kasneje onemogočena. Tako oporeka obrazložitvi sodišča prve stopnje, da je zatrjevala, da zgolj v bodoče obstaja možnost, da bo toženec z denarjem na svojem TRR razpolagal oziroma ga dvignil in skril. Pri tem še izpostavlja, da za plačano vedeževanje ni prejela računa, navajala pa je tudi, da se je toženec pripeljal z osebnim vozilom, čeprav iz podatkov v kazenskem spisu izhaja, da motornega vozila nima. Poudarja namen začasne odredbe, ki je v lažji opravi kasnejše izvršbe. Ker se toženec prikazuje kot oseba brez premoženja, katerega modus operandi je prejemanje denarja na roko, kar ni rubljivo, slednje izkazuje konkretno nevarnost dolžnikovega skrivanja premoženja, nasprotno pa bo moral toženec dokazati v ugovornem postopku. Sodišče prve stopnje pa glede na zatrjevana dejstva tudi ni presojalo, ali je podan pogoj iz tretjega ostavka 270. člena ZIZ. S tem je podana kršitev te določbe, kar je vplivalo na zakonitost izpodbijanega sklepa. Predlaga spremembo v zanjo pozitivno odločitev kot je navedena v njenem predlogu oziroma da se sklep razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbeno obravnavani zadevi je tožnica predlagala izdajo začasne odredbe za zavarovanje svoje odškodninske terjatve v znesku 65.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je tožnici pritrdilo glede verjetnosti obstoja njene denarne terjatve. Glede drugega pogoja, to je konkretne subjektivne nevarnosti, ki mora biti prav tako podan, pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da ni izkazan.

6. V skladu z ustaljeno sodno prakso mora upnik za verjeten obstoj nevarnosti po drugem odstavku 270. člena ZIZ izkazati aktivno ravnanje dolžnika, ki je že usmerjeno v onemogočanje uveljavitve upnikove terjatve, za takšno ravnanje pa so potrebna dolžnikova konkretna dejanja v smeri odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s svojim premoženjem. Obenem pa mora upnik tudi izkazati, da je ravno to aktivno ravnanje dolžnika razlog za onemogočeno ali precej oteženo uveljavitev terjatve. Nevarnost mora torej biti subjektivna in konkretna.1

7. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom izpodbijanega sklepa, da aktivnega ravnanja ne predstavlja okoliščina, da je toženec brez zaposlitve, da nima nobenega premičnega in nepremičnega premoženja, s katerim bi lahko poplačal svojo obveznost in da njegov edini uradni vir dohodka predstavljata denarna socialna pomoč ter varstveni dodatek. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, lahko te okoliščine kažejo na obstoj objektivne nevarnosti, iz njih pa ne izhaja nobeno aktivno ravnanje toženca oziroma njegov namen v smeri zmanjšanja njegovega premoženja v skladu s pojasnjenim v prejšnji točki. Zgolj ugotovitev, da je dolžnik slabega finančnega stanja, ki kaže na njegovo nezmožnost plačila denarnega dolga, tako za subjektivno nevarnost ne zadostuje.2

8. Pravilno pa je nadalje sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, da ravnanja toženca v smeri otežitve uveljavitve tožničine denarne terjatve ne predstavlja možnost, da ima toženec še druge (neuradne) vire prihodkov iz naslova vedeževanja in da te prihodke skriva, zato ponavljanje teh navedb v pritožbi ni utemeljeno. Pritrditi je razlogom izpodbijanega sklepa tudi v delu, da je možnost, da ima toženec še druge vire prihodkov in da le te skriva zgolj hipotetična oziroma da verjetnosti obstoja nevarnosti ne potrjuje, saj na podlagi izpiska o obiskih toženca v igralnem salonu (priloga A26), ki se nanašajo na obdobje izpred petih let (od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2018),3 ne izkazuje sedanje situacije. Tudi po prepričanju sodišča druge stopnje navajanje preteklih toženčevih ravnanj ne zadošča za verjeten izkaz obstoja subjektivne nevarnosti. Prav tako za to ne zadostuje možnost, da bo toženec z denarjem na svojem transakcijskem računu v bodoče razpolagal (ga dvignil in skril), kot zmotno navaja pritožnica. Bistveno je in kar je poudarilo že sodišče prve stopnje, da bi morala tožnica zatrjevati konkretna ravnanja ali opustitve toženca, ki jih je ta zavestno opravil oziroma opustil z namenom izogniti se plačilu morebitne terjatve. Takšnih trditev pa zgoraj povzete navedbe ne predstavljajo.

9. Pritožnici je še pojasniti, da sodišče prve stopnje ni presojalo predpostavke po tretjem odstavku 270. člena ZIZ, ker zanjo ni podala nobenih trditev.4 Res je, da sodišče pravo pozna in uporablja po uradni dolžnosti, kar pa ne pomeni, da lahko odloča mimo strankinih navedb. Tako sodišče prve stopnje navedene določbe ni zmotno uporabilo kot navaja pritožba.5 Predlog za izdajo začasne odredbo je utemeljeno zavrnilo.

10. Zaradi navedenih razlogov in ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v povezavi z 239. členom in 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v povezavi z 239. členom in 15. členom ZIZ).

11. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP, vse v zvezi z 239. členom in 15. členom ZIZ).

1 Primerjaj sklepe Višjega sodišča v Celju I Cp 166/2023 z dne 11. 5. 2023, Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1335/2022 z dne 24. 8. 2022, Višjega sodišča v Mariboru I Cp 964/2021 z dne 18. 1. 2022, Višjega sodišča v Kopru Cpg 242/2013 z dne 28. 11. 2013 in druge. 2 Kot je še na tem mestu pravilno pojasnjeno v izpodbijanemu sklepu, toženčevo slabo finančno stanje pomeni objektivno slabšo možnost tožnice za izterjavo njene terjatve, ni pa zadostno za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe. 3 Na te se smiselno sklicuje tudi v pritožbi. 4 Teh tudi v pritožbi ne konkretizira, saj se v zvezi s tem pritožbenim očitkom zgolj pavšalno sklicuje na (že) zatrjevana dejstva. 5 Tožnica v pritožbi navedeno kršitev uveljavlja sklicujoč se na prvi odstavek 339. člena ZPP, vendar pa pri tem ne gre za procesnopravno določbo in s tem kršitev pravil postopka, temveč za določbo materialnega prava.