Jedro

Terjatev je verjetno izkazana, kar pomeni, da je za izdajo začasne odredbe izpolnjen pogoj po 1. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 22.1.2003, s katerim je bila v zavarovanje nedenarne terjatve tožeče stranke do tožene stranke, do pravnomočne rešitve predmetnega spora pod opr.št. Pg, pri Okrajnem sodišču v P., v vložku št. 1072, pri parc. št. 2730/7, 2730/8, 2730/9 in 2730/10, k.o. I., ter pri vložku št. 1073, pri parc. št. 2752, 2753, 2769/2, 2769/3, 2769/7, 2769/8 in 2769/9, zaznamovana prepoved odtujitve in obremenitve.

Proti navedenemu sklepu je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njegovo spremembo tako, da se ugovoru tožene stranke ugodi in se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Trdi, da je odločitev sodišča napačna, ker za razmerja med pravdnima strankama ni možno neposredno uporabiti določila OZ o ponudbi in sprejemu ponudbe. Sodišče je zanemarilo dejstvo, da je tožena stranka oseba javnega prava, ki razpolaga s svojim premoženjem pod posebnimi pogoji, kot so določeni tudi za razpolaganje z državnim premoženjem. V upravnem sporu z opr.št. U 21/2003 pri Upravnem sodišču v N.G. tožeča stranka vztrajno trdi in ponavlja, da so sporni sklepi občinskega sveta upravni akti oblastnega organa, izdani v upravnem postopku in da nimajo civilnih učinkov. Že zaradi tega se tožeča stranka ne more sedaj uspešno sklicevati na domnevno civilistično obligacijske učinke teh sklepov. Pa tudi če se šteje, da sklepa z dne 6.6. in

27.6.2002 nista upravna akta, izdana v upravnem postopku, da pri tožeči stranki ne gre za stranko, ki bi pri toženi stranki uveljavljala določene pravice in pravne koristi, in tudi če se ne upošteva, da sta bila sklepa zakonito razveljavljena s sklepom občinskega sveta z dne 19.12.2002, ostane neizpodbitno dejstvo, da sta sporna sklepa občinskega sveta le zavezovala občinsko upravo k določenemu ravnanju za izvršitev sklepov, nista pa ustvarila pri tožeči stranki nobenih neposrednih učinkov, kot jih ugotavlja sodišče. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je v času sprejetja spornih sklepov za oddajanje stavbnih zemljišč veljal Zakon o stavbnih zemljiščih iz leta 1984 (ZSZ/84), glede na določbo

II. odst. 52. čl. ZSZ/97, da se začnejo določbe 46. in 47. čl., ki urejajo oddajanje stavbnih zemljišč, uporabljati po uveljavitvi zakona, ki bo urejal lastninsko pravico in stvarne pravice, to je SPZ, ki pa je začel veljati s

1.1.2003, to je po sprejemu spornih sklepov občinskega sveta. ZSZ/84 je v I. odst. 52. čl. (ki je sicer vsebinsko enak III. odst. 47. čl. ZSZ/97) določal, da načine, pogoje in postopek prodaje stavbnega zemljišča predpiše občina. Ni sporno, da so predmet pravde stavbna zemljišča in da je potrebno za prodajo teh zemljišč uporabiti citirana določila ZSZ/84. Sklep občinskega sveta z dne 27.6.2002 zato lahko opredelimo kot ureditveni sklep, s katerim je občinski svet predpisal način, pogoje in postopek prodaje zemljišča tožeči stranki. V 1. točki sklepa je bilo določeno, da tožena stranka začne s postopkom prodaje naslednjih gradbenih parcel znanemu investitorju (tožeči stranki), ki se nahajajo v območju obrtno stanovanjske cone v I.. V 2. točki je bila določena cena za posamezni predmet prodaje. V 3. točki pa je bil Urad za premoženjsko pravne in splošne zadeve zadolžen za pripravo prodajnih pogodb, v roku 90 dni. Tak sklep s tako vsebino zato ne more imeti naravo ponudbe po 22. čl. OZ, saj je ponudba določeni osebi dan predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe, tako, da bi se z njegovim sprejetjem pogodba lahko sklenila. Sklep občinskega sveta nima narave ponudbe že zaradi tega, ker bi morala občinska uprava tožene stranke na podlagi tega sklepa pripraviti prodajne pogodbe in šele predlog prodajne pogodbe, ki bi ga tožena stranka poslala tožeči stranki, bi lahko imel naravo ponudbe. Pritožnica še navaja, da je "nepravilno tudi stališče sodišča, da je tožeča stranka ponudbo tožene stranke ustrezno prejela, ker to ne izhaja iz listin v spisu. Da bi tožena stranka ponudbo tožeče stranke prejela tudi ni razvidno iz dejstva, da tožeča stranka s tožbo zahteva sklenitev prodajne pogodbe pod istimi pogoji, kot so določeni v spornih sklepih, s čimer naj bi po mnenju sodišča tožeča stranka nadomestila sprejem ponudbe, kot je predpisan v 28. čl. OZ". Nadalje meni, da vložene tožbe ni možno šteti za sprejem ponudbe že zato, ker je tožena stranka prejela tožbo 24.1.2003, občinski svet pa je razveljavil sklepe z dne 6.6.2002 in 27.6.2002 že

19.12.2002. Če drži ugotovitev sodišča, da je imel sklep občinskega sveta z dne 27.6.2002 določene civilnopravne in obligacijske učinke, je potrebno upoštevati, da se tožeča stranka sklicuje, da ima kot znani investitor pravico do prednostnega odkupa spornih zemljišč. Ta pravica po ZSZ, ki je veljal v času sprejema spornih sklepov, s civilističnega vidika ustreza zakoniti predkupni pravici. Če je res potrebno uporabiti neposredna določila OZ o ponudbi in sprejemu ponudbe, potem je treba upoštevati tudi, da bi morala tožeča stranka uveljavljati predkupno pravico v skladu z določilom II. odst. 508. čl. OZ. To pomeni, da bi morala hkrati z izjavo, da kupuje sporna zemljišča, tudi plačati kupnino, določeno v obvestilu, to je v sklepu tožene stranke z dne 27.6.2002, o nameravani prodaji, ali pa jo položiti pri sodišču. Tožeča stranka ni pozvala tožene stranke na prejem kupnine in tudi ni kupnine položila pri sodišču, zaradi tega ne more več uveljavljati predkupne pravice. Ni pa izkazan niti drugi pogoj za izdajo začasne odredbe, da bi bila terjatev tožeče stranke onemogočena ali precej otežena. Sodišče je spregledalo, da je v zemljiški knjigi vpisana zaznamba, kar sicer ni ovira za prodajo in nadaljnje vpise, če pa bi tožeča stranka uspela s tožbenim zahtevkom, bi sodba učinkovala tudi proti morebitnim kupcem.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi ne zanika ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je sporni sklep z dne 6.6.2002 oz. z dne

27.6.2002, sprejel organ tožene stranke, ki je pristojen za odločanje o razpolaganju z njenim premoženjem, torej tudi z njenimi nepremičninami, kar pomeni, da gre pri njegovem sprejemu za izjavo volje tožene stranke z vsebino, ki je iz njega razvidna (da se tam navedene gradbene parcele prodajo tožeči stranki - znanemu investitorju - za tam določeno ceno), in posredovana tožeči stranki, pravno pomeni predlog za sklenitev pogodbe, saj vsebuje vse sestavine, ki so za njeno sklenitev potrebne (1. odst. 22. čl. Obligacijskega zakonika, OZ). Že sklicevanje pritožnice na določbe Zakona o stavbnih zemljiščih o oddajanju stavbnih zemljišč, potrjuje zaključek, da pri sprejemu spornega sklepa ni šlo za upravno stvar oz. za upravni akt, ampak za akt poslovanja tožene stranke, saj napr. tudi 4. odst. 53. čl. Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84, Ur.l.SRS št. 18/84 s sprem.) določa, da se odločitve o oddaji stavbnega zemljišča izpodbijajo pri (rednem) sodišču (vsebinsko enako določilo vsebuje tudi 2. odst. 47. čl. Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ/97, Ur.l.RS št. 44/97). Poleg tega pa tudi na podlagi vsebine spornega sklepa ni mogoče zaključiti to, kar sedaj na novo zatrjuje tožena stranka v pritožbi, češ da naj bi šlo le za ureditveni sklep oz. zgolj za realizacijo določila 1. odst. 52. čl. ZSZ/84 (vsebinsko enak je 3. odst. 47. čl. ZSZ/97), po katerem občina predpiše način, pogoje in postopek prodaje ali oddaje (stavbnega) zemljišča. Značilnosti "ureditvenega" sklepa pa izpodbijanemu sklepu ne daje niti določilo v tem sklepu, da bo občinska uprava pripravila prodajne pogodbe, saj iz njega izhaja le naložitev obveznosti organu, ki je v sestavi tožene stranke same, da tehnično realizira sprejete odločitve. Poleg tega pa tožeča stranka temelji tožbo tudi na trditvi, da sta bila sporna sklepa sprejeta v povezavi z Odlokom o prostorsko ureditvenih pogojih in zazidalnem načrtu za območje obrtno-stanovanjske cone v I. z dne

29.1.1998 (Ur. objave št. 3/98), s katerim je tožena stranka tožečo stranko določila za znanega izvajalca za območje 05/2 v obrtno-stanovanjski coni v I. in iz predloženega besedila navedenega odloka to dejansko izhaja, poleg tega pa je v njem navedeno tudi, da predstavlja ta okoliščina osnovo za prodajo in oddajo zemljišča tožeči stranki kot določenemu investitorju (36. čl. odloka). Glede na vsebino obveznosti tožene stranke, sprejete z obema spornima sklepoma samima, pa tudi v povezavi z omenjenim odlokom, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča v tej fazi postopka, ko se presoja zgolj verjetnost obstoja (nedenarne) terjatve tožeče stranke, ta verjetno izkazana, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, kar pomeni, da je za izdajo začasne odredbe izpolnjen pogoj po 1. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sicer v zvezi s tem pritožba pravilno opozarja, da iz listin v spisu ne izhaja, da je tožeča stranka ponudbo tožene stranke ustrezno sprejela oz. da je od tožene stranke zahtevala sklenitev prodajne pogodbe za sporne nepremičnine pod pogoji, ki so določeni v spornih sklepih, vendar pa je tožeča stranka že v tožbi navajala (6. točka), da je toženo stranko pozvala k podpisu prodajnih pogodb, vendar pa da tožena stranka tega ni bila pripravljena storiti, teh navedb pa ni tožena stranka niti prerekala.

Nova pa je trditev tožene stranke v pritožbi, češ da uveljavlja tožeča stranka pravico do prednostnega odkupa spornih zemljišč in da bi zato morala hkrati z izjavo, da kupuje sporna zemljišča tudi plačati kupnino; glede na 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) te trditve pritožbeno sodišče ni upoštevalo.

Končno pa tožena stranka ne zanika ugotovitve sodišča prve stopnje, da ima namen razpolagati s spornimi nepremičninami oz. da jih namerava prodati na javni dražbi. To pomeni, da je s takšnim ravnanjem tožene stranke izkazana kot verjetna nevarnost, da bo uveljavitev (nedenarne) terjatve tožeče stranke, kakršno uveljavlja v tej pravdi, onemogočena ali precej otežena (1. alineja 2. odst. 272. čl. ZIZ). Glede zaznambe, za katero tožena stranka v pritožbi opozarja, da je vpisana v zemljiški knjigi, pa že sama ugotavlja, da ta ni ovira za prodajo in nadaljnje vpise pri spornih nepremičninah.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.