Jedro

Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka v treh mesecih pred vložitvijo prošnje prejemala povprečno 487,00 EUR dohodka mesečno, kar presega višino dvakratnega osnovnega zneska minimalnega dohodka. Zato je tožena stranka ravnala prav, ko je prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 30. 3. 2010. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je tožeča stranka vložila prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi osebnega stečaja. Tožena stranka je po uradni dolžnosti pridobila podatke iz katerih izhaja, da je tožeča stranka državljan Republike Slovenije, da je samska oseba in da je v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje prejela nadomestilo za brezposelnost v neto znesku 1463,07 EUR. Na podlagi 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/2004-uradno prečiščeno besedilo in 23/08 – ZBPP) v povezavi z 27.a členom Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/2007-uradno prečiščeno besedilo – ZSV) se pri ugotavljanju pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Tožeča stranka kot prosilec, ne izpolnjuje finančnih pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči določenih v 13. členu ZBPP, saj znaša povprečni mesečni dohodek tožeče stranke v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje 487,69 EUR, kar presega višino 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, to je 453,60 EUR. Glede na navedeno je prošnjo tožeče stranke zavrnila.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke, s katero je bila zavrnjena njena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. V tožbi navaja, da je toženi stranki predložila vso zahtevano dokumentacijo iz katere izhaja, da presega mejni znesek za dodelitev brezplačne pravne pomoči za borih 35 EUR. Z nadomestilom, ki ga prejema težko živi, saj mora plačevati najemnino in stroške bivanja. Nadalje navaja, da je sladkorni bolnik, katerega zdravstveno stanje se je v zadnjem letu precej poslabšalo. V Sloveniji živi sam v podnajemniški sobi in nima nikogar, ki bi mu priskočil na pomoč. Trenutno čaka na mnenje komisije, da bi se upokojil za 4 ure, iz česar izhaja, da je njegovo zdravstveno in socialno stanje kritično. Smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in ugodi njeni prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni poslala.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o brezplačni pravni pomoči v 13. členu določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma nudenja stroškov pravne pomoči. Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega 2-kratnega osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve. Osnovni znesek minimalnega dohodka od 1. 7. 2009 znaša 226,80 EUR (Uradni list, št. 53/2009).

V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka v treh mesecih pred vložitvijo prošnje povprečno prejemala 487 EUR, kar presega višino 2-kratnega osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki ga določa minister pristojen za socialno varstvo (čl.22/1 ZSV). Tožena stranka je glede na navedeno ravnala prav, ko je zavrnila prošnjo tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči, saj je zakonodajalec finančni kriterij do upravičenja do brezplačne pravne pomoči omejil z višino minimalnega dohodka. Neutemeljeni pa so tudi ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na njegovo socialno in zdravstveno stanje. Tožeča stranka sicer zatrjuje, da naj bi imela sladkorno bolezen in zaradi tega višje stroške preživljanja, vendar zato sodišču ni predložila nobenih dokazov. Ne glede na navedeno pa predstavljajo razlogi, ki jih navaja tožeča stranka tožbeno novoto, ki jo na podlagi 52. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1) ni mogoče uveljavljati. Nova dejstva in nove dokaze lahko sodišče upošteva kot tožbene razloge le, če so obstajali že v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta, česar pa tožeča stranka niti ne zatrjuje, niti ne izkazuje.

Ob ugotovitvi, da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo tožeče stranke na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.