Jedro

Proizvajalec oziroma uvoznik se ne reši z zakonom določene odgovornosti, če se kupec odloči uveljavljati garancijo preko prodajalca. Po presoji revizijskega sodišča je v prvi vrsti zavezan zagotoviti popravilo in vzdrževanje izdelka proizvajalec oziroma uvoznik, na kar kaže tudi določba 2. odstavka 18. člena ZVPot, po kateri proizvajalec oziroma uvoznik ni rešen svoje obveznosti niti tedaj, če garancijski list ni bil izdan ali ni bil izročen potrošniku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 16.11.2000, s katero je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije z dne 29.6.2000. S to odločbo je prvostopni organ odredil, da mora pooblaščeni servis tožeče stranke takoj sprejeti v popravilo hladilnik, ki ga je kupec A.A. iz Maribora kupil dne 11.3.2000 v prodajalni C.C. v Mariboru, in napako pravočasno odpraviti.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja 1. in 13. člen Zakona o tržni inšpekciji ter IV. poglavje Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot, Uradni list RS, št. 20/98 in 23/99), ki se nanaša na izpolnitev pravic iz garancije, med drugim 2. odstavek 18. člena, po katerem je proizvajalec tudi v primeru, ko garancijski list ni bil izdan, dolžan zagotoviti popravilo in vzdrževanje izdelka tako, da pooblasti drugo osebo ali pa servisno službo opravlja sam. Zato je po presoji sodišča prve stopnje bil izrečeni ukrep tržnega inšpektorja utemeljen, tožba zoper odločbo tožene stranke pa neutemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi, sedaj reviziji, uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno oziroma revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da razveljavi odločbo tožene stranke oziroma podrejeno, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in vrne zadevo v novo sojenje. Sicer ne oporeka zaključku sodišča prve stopnje, da ZTI daje pravno podlago za izvedbo inšpekcijskega nadzora nad izvajanjem predpisov s področja varstva potrošnikov, nasprotuje pa zaključku sodišča prve stopnje v delu, da je obveza proizvajalca, da v primeru, ko garancijski list ni izdan, zagotovi popravilo in vzdrževanje izdelka tako, da za to pooblasti drugo osebo ali servisno službo opravlja sam. Res je sicer, da ZVPot zagotavlja kupcu pravno varstvo za normalno funkcioniranje izdelka, vendar ima kupec možnost, da svoje pravice iz garancije uveljavlja tudi proti prodajalcu. Ker je kupec v pogodbenem razmerju s prodajalcem in se je tudi odločil uveljavljati svoje pravice proti prodajalcu, tedaj ne more in ne sme biti zavezana za odpravo napake tožeča stranka. Tožeča stranka je izpolnila vse svoje obveznosti. Prodajalcu je izročila garancijski list, tehnično navodilo ter pooblaščenega serviserja, kupec pa se je odločil svoje pravice iz garancije uveljavljati proti prodajalcu. Sodišče pa dejanskega stanja ni ugotavljalo in ni opravilo glavne obravnave, zato je zmotno uporabilo tudi materialno pravo, da je obveznost tožeče stranke, da odpravi napako, saj je le prodajalec edini in izključno zavezan za odpravo napake proti kupcu. Sodišče tudi ni opredelilo materialnopravne podlage za odgovornost uvoznika torej tožeče stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnava kot pritožbe po določbah ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. V obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbah ZUS-1, zato je Vrhovno sodišče RS obravnavalo pritožbo tožeče stranke kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna z dnem uveljavitve ZUS-1, to je s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi 85. člena ZUS-1 je revizijo dopustno vložiti le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 86. člena ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Po presoji revizijskega sodišča v obravnavani zadevi tudi niso bile bistveno kršene določbe postopka v upravnem sporu. Ker predstavlja upravni spor sodno kontrolo zakonitosti v upravnem postopku izdane odločbe upravnega organa, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo zakonitost upravne odločbe na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja in samo ni ugotavljalo dejanskega stanja na glavni obravnavi, ki je tožeča stranka v tožbi niti ni predlagala. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena (1. odstavek 59. člena ZUS). S tem je prvostopno sodišče presodilo, da drugostopni upravni organ pri svojem odločanju ni storil bistvenih kršitev določb postopka.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo tudi glede uveljavljanega pritožbenega oziroma revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na IV. poglavje ZVPot. V tem poglavju je tudi določba 4. odstavka 16. člena ZVPot, po kateri je dolžnost zagotoviti popravilo in vzdrževanje izdelka na proizvajalcu, torej tudi uvozniku, in sicer tako, da servis opravlja sam ali ima sklenjeno pogodbo o servisiranju z drugo osebo. Po določbi 6. odstavka istega člena sicer potrošnik svoje pravice iz garancije lahko uveljavlja tudi proti prodajalcu, vendar pa je po presoji revizijskega sodišča v prvi vrsti zavezan zagotoviti popravilo in vzdrževanje izdelka proizvajalec oziroma uvoznik, na kar kaže tudi določba 2. odstavka 18. člena ZVPot, po kateri proizvajalec oziroma uvoznik ni rešen svoje obveznosti niti tedaj, če garancijski list ni bil izdan ali ni bil izročen potrošniku. To tudi pomeni, da se proizvajalec oziroma uvoznik ne reši z zakonom določene odgovornosti, če se kupec odloči uveljavljati garancijo preko prodajalca. Tudi v tem primeru je ohranjena obveznost uvoznika, da zagotovi servisno službo za odpravo napak. Zato po presoji revizijskega sodišča sodišče prve stopnje ni nepravilno uporabilo materialnega prava.

Glede na navedeno revizijski ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev revizijskega sodišča. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.