Jedro

Razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti tožilcu v novem sojenju ne jemlje pravice iz prvega odstavka 344. člena ZKP.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 26. 11. 2008 spoznalo obsojenega T. R. za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu izreklo kazen enega leta in šest mesecev zapora, v plačilo mu je naložilo sodno takso ter potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca oškodovanca. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 27. 8. 2009 pritožbi okrožnega državnega tožilca in obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencu v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno dne 4. 2. 2010 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti (ki je bila Vrhovnemu sodišču predložena v reševanje dne 7. 7. 2010), kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter odloči, da se izvršitev kazni odloži. V zahtevi navaja, da sodišče v novem sojenju ne bi smelo dovoliti spremembe obtožnice, ker se je državno tožilstvo zoper prvo sodbo pritožilo le zaradi odločbe o kazni. Sklicujoč se na ločeno mnenje sodnikov B. M. Z. in P. J. v odločbi Ustavnega sodišča U-I-298/95 meni, da je državni tožilec zlorabil sodni postopek za spremembo obtožbe.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 14. 7. 2010, predlaga zavrnitev zahteve. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec dne 17. 7. 2010 in njegov zagovornik dne 16. 8. 2010 seznanjena.

B-1.

4. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere vložnik konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti; da je Vrhovno sodišče glede dovoljenosti spremembe obtožnega akta na glavni obravnavi že presodilo, da sprememba obtožbe ni pogojena z novimi dokazi, bistveno je, da gre za dokaze, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi (sodba I Ips 250/2009 z dne 28. 1. 2010 – VS RS, Kazenski oddelek, Zbirka odločb 2007-2010, GV Založba 2010, in druge).

B-2.

5. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti določno ne navaja nobene zakonske določbe, ki naj bi jo sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo. Navedbe vložnika v zahtevi pod točko I zahteve v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje so tako nedoločne in posplošene, da jih Vrhovno sodišče niti ni moglo preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sprememba obtožbe na glavni obravnavi v ponovljenem postopku, kjer si tožilstvo po razveljavitvi sodbe izmisli nov razlog vzroka nastanka nezgode, ni možna, ker se je državno tožilstvo zoper prvo sodbo pritožilo le zaradi kazni, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve določbe 344. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP. Navedena kršitev po presoji Vrhovnega sodišča ni podana, pri tem pa ugotavlja, da je enake očitke vložnika zahteve v pritožbenem postopku kot neutemeljene zavrnilo že sodišče druge stopnje ob presoji, da je s spremembo obtožbe okrožna državna tožilka zgolj sledila določbi prvega odstavka 344. člena ZKP (stran 2 do 3 sodbe sodišča druge stopnje).

6. V skladu s 344. členom ZKP sme tožilec na glavni obravnavi spremeniti obtožnico, če med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. Zagovornik, ki se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje na odklonilno ločeno mnenje dveh ustavnih sodnikov v zadevi U-I-289/95, prezre, da zavezuje sprejeta odločba Ustavnega sodišča z dne 4. 12. 1997, da določba drugega odstavka 344. člena ZKP ni v neskladju z Ustavo. Iz razlogov navedene odločbe izhaja, da ker je mogoče, da na glavni izvedeni dokazi pokažejo na drugačno dejansko stanje, kakor ga zatrjuje pristojni tožilec, mu zakon daje možnost spremeniti obtožnico tako, da ta še vedno temelji na istem historičnem dogodku, pač pa ima spremenjena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo zakoniti znak kaznivega dejanja. Ta pravica pristojnega tožilca sama po sebi ni v neskladju z nobenim od ustavnih jamstev, če je tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku – obdolženec, lahko glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo (točka 10). Ustavno sodišče je odločilo, da sprememba obtožnice ne sme okrniti obdolženčeve pravice do obrambe. Njeno spoštovanje posamezniku zagotavlja, da je obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe, ki se mu očita, in da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe (točka 11).

7. Sprememba obtožbe potem, ko je ta že postala pravnomočna, je v skladu s predstavljanimi stališči Ustavnega sodišča (primerjaj tudi sklep Ustavnega sodišča U-I-40/2000 z dne 16. 1. 2003, s katerim je sodišče zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega in tretjega odstavka 344. člena ZKP) in tudi sodno prakso Vrhovnega sodišča, dopustna. Tožilec lahko spremeni obtožnico neodvisno od tega, ali so se v zadevi pojavili novi dokazi ali ne, ker je bistvena tožilčeva subjektivna ocena na glavni obravnavi neposredno izvedenih dokazov (primerjaj sodba Vrhovnega sodišča I Ips 312/2004 z dne 23. 2. 2006). Razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti tožilcu v novem sojenju ne jemlje pravice iz prvega odstavka 344. člena ZKP in mu v novem sojenju omogoča spremembo obtožnice, če gre v temelju za isti historični dogodek in če takšna sprememba bistveno ne vpliva na njegovo naravo (primerjaj sodba Vrhovnega sodišča I Ips 83/2010 z dne 25. 11. 2010).

8. Prepoved zlorabe procesne pravice izhaja iz načela enakega varstva pravic in zavezuje obe stranki v postopku, tako tožilca kot obdolženca. Za zlorabo pravice gre, če nosilec pravice izhaja iz pravno dopustnega abstraktnega upravičenja, ki je konkretiziran in materializiran tako, da njegovo ravnanje presega meje upravičenja. Zagovornik, ki v zahtevi navaja, da je „tožilec zlorabil kazenski postopek za spremembo obtožbe, zlorabil jo je zaradi tega, ker je ves čas zatrjeval popolnoma druge argumente, obtožba pa je imela popolnoma drugo podlago (najprej vinjenost in prehitro vožnjo na mokrem in spolzkem cestišču, nato samo hitrost), ko pa so te podlage odpadle, je prišlo do spremembe obtožbe (očitek vožnje preblizu desnemu robu)“, pri tem (razen s citiranjem celotnega odklonilnega ločenega mnenja dveh ustavnih sodnikov v zgoraj navedeni odločbi) v zahtevi niti ne zatrjuje, da je bila sprememba obtožnice v nasprotju s pravico obdolženca do obrambe. Postopanje državnega tožilca, ki je razvidno iz kazenskega spisa, je bilo skladno z določbo prvega odstavka 344. člena ZKP, pri čemer s spremembo obtožbe na glavni obravnavi dne 20. 10. 2008 (spremenjen očitek kršitve cestnoprometnega predpisa), ki je ostala v okviru istega historičnega dogodka (prometne nesreče dne 14. 7. 2002 ob 00.55 uri), obsojencu niso bile okrnjene pravice obrambe. Obsojenec je bil s spremembo obtožbe seznanjen, zaradi priprave obrambe je bila na njegovo zahtevo glavna obravnava preložena na 26. 11. 2008. Sodišče je s tem, ko je sledilo takšni spremembi obtožbe in v skladu z njo, ob zavrnitvi obsojenčevega zagovora, ugotovilo dejansko stanje, kot izhaja iz izpodbijane pravnomočne sodbe, v bistvu presodilo, da je sprememba obtožbe dopustna. Zagovornik, ki v zahtevi ponavlja obsojenčev zagovor, da je iz ceste na bankino zapeljal v kontekstu reševanja nezgode, s takšnim zatrjevanjem izhaja iz nasprotne dokazne ocene in drugačnih zaključkov o tistih, ki so sprejeti v izpodbijani pravnomočni sodbi. S tem pa po vsebini ne uveljavlja kršitve zakona, temveč izpodbija s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno, je zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Izrek o stroških postopka v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso. Sodno takso bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.