Jedro

Resda po prej veljavnem Zakonu o avtorski pravici (ZAP) pripadejo avtorju vse avtorske pravice na delu, ustvarjenem v okviru pogodbe o delu (24. člen ZAP) oziroma po sedaj veljavnem ZASP vse avtorske pravice razen pravice distribuiranja, vendar le v primeru če s pogodbo ni drugače določeno. Pri tem pa velja, da tudi če prenos avtorskih pravic ni izrecno dogovorjen, lahko ta izhaja iz namena pogodbe o naročilu avtorskega dela (prim. ZASP s komentarjem, str. 226).

Okoliščina, da je predmet dogovora avtorska pravica in da ni bil sklenjen v predpisani obliki, ne vpliva na njegovo veljavnost. 80. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah v 1. odstavku res določa pisno obliko pogodbe o avtorskem delu, vendar pa neupoštevanje predpisane obličnosti ne vpliva rušitveno na pogodbeno razmerje, temveč ima le interpretativne posledice. Taka pogodba ni neveljavna, le njena razlaga je, v primeru spornih in nejasnih določb, v korist avtorja (2. odstavek 80. člena ZASP).

Res gre pri objavi v izvoru za moralno satisfakcijo, ker pa je avtorska pravica enovita pravica na avtorskem delu, iz katere izvirajo izključna osebnostna upravičenja (moralne avtorske pravice) in izključna premoženjska upravičenja (materialne avtorske pravice, prim. 15 čl. ZASP), pri objavi sodbe ne gre le za varovanje moralnih pravic, ampak tudi materialnih. Tako ima lahko objava (za avtorja) povsem komercialne učinke, ki utemeljujejo tak avtorjev tožbeni zahtevek. Za tak zahtevek pa mora avtor izkazati pravovarstveni interes.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožena stranka kršila izključno materialno avtorsko pravico tožečih strank, s tem da je v letu 1996 brez izrecnega in pisnega soglasja imetnic materialnih avtorskih pravic kot dedinj le-teh po pokojnem soprogu in očetu D.G., javno objavila v monografiji z naslovom "Plečnik's Ljubljana, An Architect's guide" avtorske fotografije iz zapuščine D.G.. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo in hrati odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

Proti takšni odločitvi sta obe pravdni stranki vložili pravočasni pritožbi. Tožnice predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje, tožena stranka pa njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnice navajajo, da se strinjajo s stališčem, da je pogodba iz leta 1997 pogodba o delu. Ne strinjajo pa se s stališčem, da je avtor, torej pokojni G., s pogodbo prenesel pravico reproduciranja in distribuiranja fotografij zaradi njihove objave v obeh monografijah v slovenskem jeziku. Če bi te pravice res prenesel, bi šlo v danem primeru za založniško pogodbo. Tožena stranka ni imela dovoljenj tožnic za objavo fotografij v omenjenih treh publikacijah.

Nesprejemljiv je zato zaključek iz izpodbijane sodbe, da naj bi pokojni G. že dobil plačilo, ki mu je pripadlo po pogodbi. Ker dogovora o plačilu ni bilo, je treba za razmerje uporabiti 81. čl. ZASP, ki govori o običajnem plačilu. Sodišče prve stopnje tudi zmotno interpretira termin "povečava v pogodbi iz leta 1987". Objava fotografij brez pogodbe s tožnicami je kršitev avtorskopravnih pravic ne glede na to, da je same fotografije prva tožnica prostovoljno izročila toženi stranki, saj s tem ni pristala na kršitve. Glede angleške izdaje monografije je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo denarni zahtevek tožečih strank. Nobene potrebe namreč ni po štetju fotografij ali ogledovanju knjige s strani sodišča, saj je glede tega zadeva nesporna. Iz navedenih razlogov pa je neutemeljena tudi zavrnitev objave sodbe v medijih.

Tožena stranka s pritožbo uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile fotografije v angleški izdaji knjige objavljene ponovno in brez privolitve imetnic avtorskih pravic. Iz izpovedbe prvotožnice je jasno razvidno, da je dala soglasje k objavi fotografij tudi v angleški monografiji. Da bo treba obračunati pokojnemu G. izplačane akontacije, je bilo tožnici popolnoma jasno, saj iz iste izpovedi sledi, da ji je pokojni mož kakšen mesec pred smrtjo rekel, da ko bo napravil obračun za delo, bo ugotovil koliko mu mora H. še dati. Torej ji je moralo biti jasno, da se akontacija izplačana G. šteje v dogovorjeni znesek. Tožena stranka torej ni kršila avtorskih pravic tožnic.

Pritožbi sta utemeljeni.

Bistvo spora se odkriva v vprašanju, ki izhaja iz pritožbene trditve tožnic, in sicer, ali je tožena stranka, ki ji je prvotožnica prostovoljno izročila fotografije, ki so bile predmet pogodbe med pokojnim avtorjem D.G. in toženko, za objavo, kršila avtorskopravne pravice tožnic, ker jih je objavila brez sklenitve avtorske pogodbe.

Prav v zvezi s tem je pritožbeno sodišče že v prejšnjem razveljavitvenem sklepu opozorilo na pravilnost materialnopravne opredelitve pogodbe iz leta 1987, sklenjene med pokojnim D.G. in toženko, kot pogodbe o naročilu avtorskega dela in hkrati na pravnorelevantnost trditev o ustnem dogovoru pravdnih strank pred objavo fotografij pok. D.G. in potrebnost njihove presoje v zvezi z navedeno pogodbo o naročilu. Omenjena pravna kvalifikacija pogodbe je med strankama nesporna, čeprav jo je tožeča stranka najprej štela za založniško pogodbo, ki preneha učinkovati z avtorjevo smrtjo (1. točka 1. odstavka 99. člena Zakona o avtorski in sorodni pravici, v nadaljevanju ZASP), zaradi česar je štela kot potrebno ureditev pravnega razmerja med pravdnima strankama glede avtorske pravice s sklenitvijo pogodbe. Tako pa ima pogodba, ki jo je sklenil pokojni D.G.(avtor) s toženko, enak učinek tudi za tožnice, ki so dedinje po pokojnem avtorju (2. odstavek 148. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR in 68. člen ZASP).

Tožeča stranka se pri tem neutemeljeno upira ugotovitvi o avtorjevem prenosu avtorskih pravic na toženko. Resda po prej veljavnem Zakonu o avtorski pravici (ZAP) pripadejo avtorju vse avtorske pravice na delu, ustvarjenem v okviru pogodbe o delu (24. člen ZAP) oziroma po sedaj veljavnem ZASP vse avtorske pravice razen pravice distribuiranja, vendar le v primeru če s pogodbo ni drugače določeno.

Pri tem pa velja, da tudi če prenos avtorskih pravic ni izrecno dogovorjen, lahko ta izhaja iz namena pogodbe o naročilu avtorskega dela (prim. ZASP s komentarjem, str. 226). Stranki obravnavane pogodbe sta v pogodbi določili, da avtor izdela fotografije za publikacijo "Plečnikov vodič", torej ravno za objavo v knjižni obliki. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je avtor z navedeno pogodbo prenesel na toženko pravico reproduciranja in distribiuranja fotografij zaradi njihove objave v obeh monografijah v slovenskem jeziku.

Drugo sporno vprašanje v obravnavani zadevi pa je vprašanje izpolnitve pogodbenih obveznosti obeh pogodbenikov oziroma pravdnih strank. Na to vprašanje se nanaša presoja ustnega dogovora pravdnih strank, sklenjenega po avtorjevi smrti.

Ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevanim ustnim dogovorom pa so si med seboj v nasprotju, zato se izpodbijane sodbe v tem delu ne da preizkusiti, kar kaže na utemeljenost pritožbenih očitkov o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki 2. odstavka

339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tako je sodišče prve stopnje zaključilo, da je že pokojni avtor dobil vse plačilo, ki mu je pripadlo po pogodbi iz leta 1987, glede na to, da objavljene fotografije predstavljajo realizacijo le ene tretjine zastavljenega projekta. Ugotovilo je še, da dogovarjanje med tožečo stranko in toženo pomeni le realizacijo že navedenega pogodbenega dogovora iz leta 1987. Tožeča stranka je dala soglasje za objavo knjige, ni pa prišlo do soglasja za plačilo predanih fotografij.

Hkrati ugotavlja, da tožeči stranki pripada le še razlika po pogodbi, ki pa ji je bila že izplačana. Ugotovilo je še, da omenjeno soglasje za objavo ne obsega soglasja za objavo angleške verzije knjige, zato naj bi bila v tem delu kršena avtorska pravica. Navedene ugotovitve so si med seboj vsebinsko nasprotne, deloma pa tudi ne ustrezajo ugotovljenemu dejanskemu stanju.

Kot izhaja iz določil pogodbe iz leta 1987, se je pok. avtor obvezal, da bo za plačilo fotografiral, izbral in izdelal povečave za publikacijo "P. vodič". Toženka mu je za to izročila akontacijo, za končno ceno pa je bilo dogovorjeno, da se obračuna po "izgotovljeni količini in kvaliteti, sporazumno z uredniškim odborom, upoštevaje trenutne finančne možnosti in riziko izvajalca pri celotnem projektu". Tako iz tožbenih trditev kot tudi iz trditev odgovora na tožbo izhajajo enake navedbe, da je zakoniti zastopnik toženke zahteval od tožnic kot dedinj pok. avtorja izročitev pogodbenega predmeta oziroma fotografij. Tožeča stranka jih je zbrala in dovolila objavo, hkrati pa je z zakonitim zastopnikom toženke napravila obračun "na počez" za znesek 15.600 DEM (312 fotografij x 50 DEM). Iz trditev tožeče stranke še izhaja, da sta se pravdni stranki dogovorili, da se tožeča stranka ob plačilu odpove materialnim avtorskim pravicam iz naslova objave njenih fotografij v angleški verziji monografije. Navedena dejstva med strankama niso sporna. Na njihovi podlagi je mogoč zaključek, da sta pravdni stranki sklenili dogovor o dokončni ureditvi medsebojnega razmerja, ki ima vse učinke pogodbe (26. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Okoliščina, da je predmet dogovora avtorska pravica in da ni bil sklenjen v predpisani obliki, ne vpliva na njegovo veljavnost. 80. člen Zakona o avtorski in sorodnih pravicah v 1. odstavku res določa pisno obliko pogodbe o avtorskem delu, vendar pa neupoštevanje predpisane obličnosti ne vpliva rušitveno na pogodbeno razmerje, temveč ima le interpretativne posledice. Taka pogodba ni neveljavna, le njena razlaga je, v primeru spornih in nejasnih določb, v korist avtorja (2. odstavek 80. člena ZASP). Kot je bilo navedeno že v prejšnjem razveljavitvenem sklepu, očitno predstavlja navedeni dogovor (pogodba) pravdnih strank realizacijo "končnega obračuna" po pogodbi iz leta 1987. Med pravdnima strankama je sporno, ali so bile pogodbene obveznosti po navedenem dogovoru izpolnjene (17. člen ZOR). Nedvomno je tožeča stranka izpolnila svojo pogodbeno obveznost. Toženki je izročila predmet pogodbe in dovolila njeno objavo. Sporno pa je, ali jo je v celoti izpolnila tudi toženka, ali pa jo je s plačilom zneska 6.751 DEM izpolnila le delno. Odgovor na to vprašanje je odvisen od ugotovitve, ali je znesek 15.600 DEM predstavljal končni obračun, od katerega je treba odšteti že plačani znesek akontacije, ali pa gre za dogovor o plačilu brez upoštevanja akontacije. V primeru ugotovitve, da je toženka z neizpolnitvijo oziroma le delno izpolnitvijo kršila omenjeni dogovor oziroma pogodbo, pa bi bila tožeča stranka upravičena le do izpolnitve dogovorjene obveznosti, ne pa do običajnega plačila v smislu 81. člena ZASP, ki ga je treba uporabiti v primerih, ko avtorski honorar ali nadomestilo ni bilo določeno. V obravnavanem primeru je bilo to določeno, kako, pa sodišče prve stopnje ni presojalo. Ta presoja, na podlagi izvedenih dokazov, pa tudi pravil o dokaznem bremenu (7., 212. in 215. člen ZPP), bo vsekakor prva naloga sodišča prve stopnje v ponovljenem postopku.

Hkrati se bo treba opredeliti tudi do njegove vsebine oziroma ali vanj sodi tudi angleška verzija monografije (pritrditi je treba pritožbenemu očitku tožnic, da število objavljenih fotografij po posameznih monografijah sploh ni bilo sporno). Ugotoviti pa bo tudi treba, na kar je pritožbeno sodišče opozorilo že v prejšnjem razveljavitvenem sklepu, ali gre pri objavi fotografij v monografiji Plečnikova Slovenija za ponovno objavo ali ne. Od ugotovitve navedenega bo odvisna rešitev vprašanja, ali je šlo za kakšno od zatrjevanih kršitev avtorske pravice in ali je toženka izpolnila pogodbeno obveznost plačila. Od rešitve prvega vprašanja pa tudi, ali je tožeča stranka upravičena terjati od toženke plačilo civilne kazni in objavo sodbe.

Glede objave sodbe po ZASP je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da ima drugačen namen kot objave sodbe po ZOR, saj njen namen ni le v odstranitvenih in satisfakcijskih učinkih za oškodovanca. Vendar pa okoliščina, da je bil avtor v vseh publikacijah objavljen, še ne izključuje apriori tega zahtevka. Res gre pri objavi v izvoru za moralno satisfakcijo, ker pa je avtorska pravica enovita pravica na avtorskem delu, iz katere izvirajo izključna osebnostna upravičenja (moralne avtorske pravice) in izključna premoženjska upravičenja (materialne avtorske pravice, prim. 15 čl. ZASP), pri objavi sodbe ne gre le za varovanje moralnih pravic, ampak tudi materialnih. Tako ima lahko objava (za avtorja) povsem komercialne učinke, ki utemeljujejo tak avtorjev tožbeni zahtevek. Za tak zahtevek pa mora avtor izkazati pravovarstveni interes, o čemer se bo moralo sodišče prve stopnje v primeru ugotovitve kršitve avtorske pravice tudi opredeliti. Glede na navedeno in v skladu z določilom 1. odst. 354. čl. ter 355. čl. ZPP je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.