Jedro

Po določbi 18. člena SKPG mora organizacija oziroma delodajalec razporediti delavca invalida na ustrezno delovno mesto v petnajstih dneh po pravnomočnosti sklepa pristojne komisije. Dokler delavcu delo ni zagotovljeno, mu mora delodajalec izplačevati nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo v višini 80% osnovne plače, povečane za dodatek na delovno dobo. Pri tem na odločitev nima vpliva dejstvo, da je tožnica zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja določen čas prejemala nadomestilo kot brezposelna pri pristojnem zavodu za zaposlovanje. Gre za različni pravni razmerji in sicer enkrat za obveznosti iz delovnega razmerja (med tožnico in revidentko), kar je predmet tega spora, in drugič za status brezposelnosti (med tožnico in zavodom za zaposlovanje) ter različne obveznosti med udeleženci teh razmerij.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z obravnavano sodbo v večjem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati razliko med dejansko prejeto plačo in nadomestilom plače za obdobje od 16.12.1993 do 16.2.1995, od tega časa pa do 16.1.1997 pa neto zneske pripadajočega nadomestila plač z zamudnimi obrestmi in regres za leti 1995 in 1996, prav tako z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti izračunane stroške postopka. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

Drugostopenjsko sodišče je v pretežnem delu zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo kot neutemeljeno in potrdilo njegovo odločitev, spremenilo je odločitev le glede regresa za letni dopust tako, da tožnici pripadajo samo neto zneski regresa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Navajala je, da je sodišče tožnici preuranjeno priznalo pravico do vračila zneska, ki ga je prejela od pristojnega zavoda za zaposlovanje, saj tak zahtevek na tožnico še ni bil naslovljen. Zato je sodišče odločalo o bodoči negotovi dajatvi, ki še ni dospela.

Sodišče se tudi ni opredelilo do pritožbene navedbe glede datuma določitve zamudnih obresti in ni preizkušalo, ali se je tožnica prijavila zavodu za zaposlovanje. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da ipodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94 - v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožeča stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki se upošteva po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), prav tako pa ne bistvene kršitve, ki jo uveljavlja revizija (prvi odstavek 354. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se revizija nanaša ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Revizija navaja, da naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka zato, ker pritožbeno sodišče ni preizkusilo izpodbijane sodbe glede datumov, od katerih so tožnici prizane zamudne obresti (prvi odstavek 365. člena ZPP). Sam revizijski očitek je sicer utemeljen, vendar pa ta kršitev postopkovnih določil, na zakonitost in pravilnost sodbe sama po sebi ni mogla vplivati, zato tudi ni mogoče ugotoviti uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP. Gre za dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, ki bi jo pritožbeno sodišče zaradi pritožbenega ugovora moralo preveriti, kdaj v mesecu je tožena stranka izplačevala plače. Ob ugotovitvi, ki jo je sodišče prve stopnje sprejelo na podlagi predloženih plačilnih list revidentke, da je izplačilo vedno bilo pred 15. dnem v mesecu, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo zahtevku (ki glede tega vprašanja med postopkom na prvi stopnji ni bil prerekan) in zamudne obresti priznalo od 16. dne vsakega meseca, v katerem so bile ugotovljene obveznosti tožene stranke. Navedba glede uporabe materialnega prava v reviziji pravno ni korektna, saj Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG - Uradni list RS, št. 39/93) v četrtem odstavku 35. člena ni določala, da se plače izplačujejo 18. v mesecu, ampak je določeno, da se izplačujejo najkasneje do 18. v mesecu za pretekli mesec. Dan izpačila je zato lahko bil, odvisno od delodajalca, tudi pred 18. v mesecu, kar je tudi primer (plačilni listi) pri revidentki. Tudi v delu, kjer revizija očita sodišču, da se ni opredelilo glede pritožbene navedbe, ki se nanaša na prizkus, ali se je tožnica prijavila na zavodu za zaposlovanje, ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče se tudi do te pritožbene navedbe ni opredelilo, vendar morebitno vprašanje prijave tožnice na zavod za zaposlovanje na odnos, ki je med strankama sporen, in na obveznosti revidentke ne bi vplivalo. Zato tudi v tem primeru ni mogoče ugotoviti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP.

Tudi materialno pravo pri odločanju ni bilo zmotno uporabljeno.

Po določbi 18. člena SKPG mora organizacija oziroma delodajalec razporediti delavca invalida na ustrezno delovno mesto v petnajstih dneh po pravnomočnosti sklepa pristojne komisije. Dokler delavcu delo ni zagotovljeno, mu mora delodajalec izplačevati nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo v višini 80% osnovne plače, povečane za dodatek na delovno dobo. Zato je, ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja, sodišče odločilo v skladu s temi določbami, kakšne so obveznosti revidentke do delavke. Pri tem na pravilnost odločitve nima vpliva dejstvo, da je tožnica zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja določen čas prejemala nadomestilo kot brezposelna pri pristojnem zavodu za zaposlovanje. Gre za različni pravni razmerji in sicer enkrat za obveznosti iz delovnega razmerja (med tožnico in revidentko), kar je predmet tega spora, in drugič za status brezposelnosti (med tožnico in zavodom za zaposlovanje) ter različne obveznosti med udeleženci teh razmerij. Pri tem dogovori oziroma zakonske obveznosti iz razmerja med tožnico in zavodom za zaposlovanje niso predmet obravnavanega spora, poleg tega pa na obveznosti delodajalke - revidentke, v ničemer ne vplivajo. Zato se revizjsko sodišče do navedb v reviziji, ki se nanašajo na razmerje med tožnico in zavodom za zaposlovanje, ni opredeljevalo.

Zato nista utemeljena niti revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer tudi revizijsko sodišče zaključuje, enako kot sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi, da je bila ugoditev tožničinemu zahtevku materialnopravno pravilna.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede revizijskih stroškov je sodišče odločilo v skledu z določbo prvega odstavka 155. člena ZPP.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).