Jedro

Pavšalni znesek za izdelavo in izročitev dokumentov bi se toženi stranki priznal le, če bi predložila več kot 100 strani fotokopiranih listin.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo naložilo toženi stranki, da tožeči stranki obračuna plačo za mesece junij, julij in avgust 2010 v bruto zneskih, ki so navedeni v izreku (bruto 1.049,03 EUR na mesec), odvede davke in prispevke ter tožeči stranki izplača neto zneske (za mesec junij zmanjšano za znesek 173,09 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, kot je razvidno iz izreka sodbe, do plačila (1. do 3. točka izreka). Nadalje je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati znesek 27,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2010 do plačila (4. točka izreka), ter znesek 68,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 9. 2010 do plačila (5. točka izreka), da ji obračuna in odvede davke in prispevke od bruto plače za mesec maj 2010 v znesku 1.049,03 EUR (6. točka izreka) ter obračuna regres za letni dopust za leto 2010 v bruto znesku 736,00 EUR, odvede davek in izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 do plačila (7. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati tudi odpravnino v bruto znesku 4.376,61 EUR ter ji po odvodu davkov in prispevkov plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2010 do plačila (8. točka izreka) ter ji povrniti stroške postopka v znesku 325,44 EUR, ki ga mora nakazati na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, v roku 8 dni brezobrestno, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (9. točka izreka zamudne sodbe).

Zoper navedeno sodbo oz. zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 154. in 155. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP), kar predstavlja kršitev iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Vsi s strani tožeče stranke priglašeni stroški so bili potrebni in bi jih glede na uspeh v postopku moralo naslovno sodišče naložiti v plačilo toženi stranki. Stroški v višini 20,00 EUR za izdelavo in izročitev listin imajo materialnopravno oporo v Zakonu o odvetniški tarifi, Tar. št. 6100 (pravilno: 6000), sodišče prve stopnje pa razlogov, zakaj teh stroškov ni priznalo, ni navedlo. Tudi omejitev priznanih stroškov po 36. členu ZOdvT za obravnavani primer ne pride v poštev, saj se po tej določbi nagrade odvetnika omejijo le v primeru, ko se izplačujejo iz državnega proračuna, ne pa v primeru brezplačne pravne pomoči, ko mora stroške povrniti nasprotna stranka. Tožeča stranka je v postopku uspela, ni razloga, da bi bil toženec postavljen v prilvilegiran položaj s plačilom nižjih stroškov zgolj zato, ker je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, pa tudi relativna kršitev določb postopka, ki naj bi jo po stališču pritožbe sodišče prve stopnje storilo s tem, da stroški niso odmerjeni v skladu z določbami 154. in 155. členom ZPP, ni podana. Sicer pa kršitve določb ZPP o odmeri stroškov glede na uspeh oz. o tem, da so stranke dolžne poravnati le potrebne stroške, ter da se stroški odmerjajo po tarifi za nagrade odvetnikov, v nobenem primeru ne predstavljajo bistvene kršitve določb postopka, ampak gre lahko le za zmotno uporabo materialnega prava. V obravnavanem primeru tudi ta pritožbeni razlog ni utemeljen. Sprejeta odločitev o stroških postopka je namreč tudi materialnopravno pravilna.

Glede priznavanja pavšalnega zneska za izdelavo in izročitev dokumentov v višini 20,00 EUR se tožeča stranka neutemeljeno sklicuje na Tar. št. 6000 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami in dopolnitvami), saj je v tej Tar. št. jasno določeno, v katerih primerih se priznavajo pavšalni zneski za izdelavo in izročitev dokumentov. Omejitev je v številu strani – stroški v pavšalnem znesku se priznavajo le, če je bilo treba izdelati več kot 100 strani, pri čemer se za prvih 50 zaračunanih strani vsaka stran obračuna po 0,15 EUR, za vsako nadaljnjo stran nad 50 zaračunanih strani pa 0,10 EUR. V obravnavanem primeru tožeča stranka ni predložila več kot 100 strani fotokopiranih listin, zato ni podlage za priznanje nagrade za te izdatke.

Tudi 36. člen ZOdvT je bil uporabljen pravilno, saj velja za vse primere, ko se nagrade postavljenega ali dodeljenega odvetnika izplačajo iz državnega proračuna, torej tudi za brezplačno pravno pomoč. Ni razloga, da bi se nasprotni stranki nalagala povrnitev stroškov zastopanja v višjem znesku, kot znašajo dejanski stroški, ki so iz proračuna plačani pooblaščencu, postavljenemu v okviru brezplačne pravne pomoči. Prvostopenjsko sodišče je torej stroške tožeče stranke pravilno odmerilo, saj je upoštevalo določbe 154. in 155. člena ZPP in citirane določbe ZOdvT.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep v skladu z določbami 2. točke 365. člena ZPP.