Jedro

Iz pravnomočne sodbe kazenskega sodišča izhaja, da je bila ugodna odločba za tožnika izdana tudi kot posledica kaznivega dejanja dajanja podkupnine (predsedniku invalidske komisije I. stopnje tožene stranke). Na osnovi te sodbe je tožena stranka pravočasno (glede na dan prejema pravnomočne sodbe) izdala sklep, s katerim je odločila, da se postopek obnovi v obsegu, ki se nanaša na ugotovitev tožnikove upravičenosti do prejemanja invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov primarni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 17. 3. 2009 in sklep njene Območne enote Koper št. ... z dne 10. 2. 2009, s katerima je dokončno odločila, da se postopek priznanja in odmere invalidske pokojnine, ki je bil končan z odločbama z dne 11. 12. 2002 in z dne 13. 1. 2003 po uradni dolžnosti obnovi v obsegu, ki se nanaša na ugotovitev tožnikove upravičenosti do invalidske pokojnine. Do izdaje odločbe v obnovljenem postopku je tožena stranka zadržala izvrševanje odločb glede katerih je bil postopek obnovljen po uradni dolžnosti in s 1. 3. 2009 ustavila izplačevanje invalidske pokojnine tožniku. Zavrnilo je tudi podredni zahtevek, da se po odpravi dokončne odločbe zadeva vrne toženi stranki v novo odločanje. Sklenilo je, da tožnik sam nosi stroške postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da ugodi primarnemu ali podrednemu tožbenemu zahtevku, še podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter toženi stranki (pravilno tožeči stranki) prizna in povrne stroške postopka.

Navaja, da sodišče ni utemeljilo, da sta bili odločbi o priznanju pravice do invalidske pokojnine izdani na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. Ugotovilo je le obstoj kazenske sodbe in razložilo utemeljenost pravočasnosti obnove postopka. Tožnik je bil v kazenskem postopku spoznan za krivega kaznivega dejanja dajanja podkupnine po 2. odstavku 268. člena Kazenskega zakonika. Po izvedenskem mnenju, pridobljenem v omenjenem kazenskem postopku, je tožena stranka (pravilno tožnik) v času, ko je bil ocenjen po invalidski komisiji I. stopnje izpolnjeval pogoje za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti, kar je po tedaj veljavnih predpisih zadoščalo za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Obstoj kaznivega dejanja ne pomeni, da je dokazana tudi vzročna zveza med tem dejanjem in ravnanjem invalidske komisije oziroma izdano odločbo. Invalidska komisija je kolegijski organ, predsednik invalidske komisije ni odločal sam in ni verjetno, da bi komisija podprla izmišljeno oceno o zdravstvenem stanju tožnika. Tožena stranka je z dovolitvijo obnove kršila 2. odstavek 267. člena ZUP, saj ni ugotovljena vzročna zveza med kaznivim dejanjem in odločbo o priznanju pravice do invalidske pokojnine. Bistveno je, ali je tožnik v času zasedanja invalidske komisije izpolnjeval pogoje za invalidsko pokojnino. Izdana odločba bi bila lahko posledica storjenega kaznivega dejanja, če bi bila ugotovljena natančna vzročna zveza. O tem izpodbijana sodba nima razlogov. Sodišče se ni ukvarjalo s trditvijo tožnika, da je rok za obnovo postopka, kot ga določa 2. točka 1. odstavka 263. člena ZUP, zamujen, saj je tožena stranka za obstoj obsodilne sodbe vedela mnogo pred vročitvijo. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, ki jih očita pritožba, niti kršitev, na katere na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je nosilec in izvajalec obveznega zavarovanja in ima status javnega zavoda (1. odstavek 10. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Zavod mora po 265. členu ZPIZ-1 zagotoviti učinkovito upravljanje s sredstvi, pri čemer je potrebno upoštevati določbi 12. in 249. člena ZPIZ-1, po katerih se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo pri zavodu po Zakonu o splošnem upravnem postopku, če z ZPIZ-1 ni drugače določeno.

Po prepričanju sodišča druge stopnje obstaja vzročna zveza med ravnanjem tožnika, za katerega je bilo s pravnomočno kazensko sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. K 106/2003 ugotovljeno, da je L.Č., ki je bil predsednik invalidske komisije I. stopnje tožene stranke pri Območni enoti ..., v neugotovljenih dneh v času od meseca septembra do meseca novembra 2002 v ... obljubil darilo in mu dne 19. 12. 2002 dal 20.000,00 tedanjih SIT za dne 26. 11. 2002 izdano mnenje o III. kategoriji invalidnosti brez možnosti za poklicno rehabilitacijsko usposobitev za drugo delo, na podlagi tega mnenja pa je Območna enota v ... tožene stranke 13. 1. 2003 izdala odločbo, s katero je tožniku priznala pravico do invalidske pokojnine, in pridobitvijo pravice do invalidske pokojnine. Res je predsednik invalidske komisije pri podaji mnenja enakopraven z ostalima članoma, vendar je njegov vpliv objektivno, zaradi položaja, pa tudi zaradi določb v času podaje mnenja veljavnega Pravilnika o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko Zavarovanje Slovenije (Ur. l. RS, št. 90/2000), večji. Po 36. členu Pravilnika je predsednik invalidske komisije ugotovil popolnost zbrane medicinske in delovne dokumentacije. Predsednik senata invalidske komisije je bil po prvem odstavku 37. člena Pravilnika pred sejo dolžan natančno preučiti primer in je bil pri delu senata zdravnik-poročevalec. Na seji senata je seznanil člane z izvidom in mnenjem zavarovančevega zdravnika ali konzilija zdravnikov ter z zbrano dokumentacijo. Predsednik senata je podano mnenje tudi pisno obrazložil (tretji odstavek 38. člena Pravilnika).

Pritožba zmotno navaja mnenje izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa doc. dr. M.B., podano 15. 3. 2005 v kazenskem postopku opr. št. K 106/2003 zoper obtoženega L.Č.. V mnenju, ki ga je tožnik v upravnem postopku priložil pritožbi zoper sklep, da se postopek, v katerem je bila izdana odločba o priznanju pravice do invalidske pokojnine obnovi, je v zaključku navedeno, da je pri tožniku v času ocenjevanja na invalidski komisiji I. stopnje dne 26. 11. 2002 bila pravilno ugotovljena invalidnost III. kategorije z omejitvami. Na koncu mnenja pa izvedenec poudarja, da se ne strinja z oceno omenjene invalidske komisije I. stopnje, ker je tožnik zmožen za delo z opisanimi omejitvami, brez tveganja za poslabšanje zdravstvenega stanja in brez nujnosti poklicne rehabilitacije.

Iz pravnomočne sodbe, izdane v kazenskem postopku, se vidi, da jo je tožena stranka prejela 14. 1. 2009, kar med strankama ni sporno. Iz sodbe izhaja, da je bila ugodna odločba za tožnika izdana tudi kot posledica kaznivega dejanja dajanja podkupnine. Sklep o obnovi postopka po uradni dolžnosti je Območna enota ... tožene stranke izdala 10. 2. 2009 in ga, kot izhaja iz priložene vročilnice, 12. 2. 2009 vročila tožniku. To pomeni, da je bil sklep o obnovi izdan v roku iz 2. točke 1. odstavka 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami) po katerem se obnova po uradni dolžnosti v primeru iz 2. točke 260. člena ZUP lahko začne samo v enem mesecu od dneva, ko je organ zvedel za pravnomočno sodbo, če postopka ni mogoče izvesti, pa od dneva, ko je zvedel za ustavitev tega postopka ali za okoliščine, zaradi katerih se postopek ne more začeti. Dejstvo, da je bila tožena stranka seznanjena s potekom kazenskega postopka še ne pomeni, da je pred prejemom vedela za pravnomočno sodbo. O tem tožnik tudi ni navedel nobenih konkretnih dejstev ali predlagal dokazov.

Obnovo postopka je tožena stranka pravilno začela in izdala sklep, kot določa 1. odstavek 268. člena ZUP ter odločila, da se postopek obnovi v obsegu, ki se nanaša na ugotovitev tožnikove upravičenosti do prejemanja invalidske pokojnine. Po 2. odstavku 272. člena ZUP sklep, s katerim se odloči, da bo postopek obnovljen, zadrži izvršitev odločbe, glede katere je obnova dovoljena. Zato je tožena stranka v omenjenem sklepu utemeljeno in ob pravilni uporabi določb ZUP odločila, da se do izdaje odločbe v obnovljenem postopku zadrži izvrševanje odločb glede katerih je bila uradoma pričeta obnova postopka in je s 1. 3. 2009 tožniku izplačilo invalidske pokojnine ustavila. Skladna z zakonom je tudi določba 3. odstavka omenjenega sklepa. Po 1. odstavku 262. člena ZPIZ-1 pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, s katero je odločeno o pravicah iz obveznega zavarovanja, razen če ni z zakonom drugače določeno.

Na podlagi ugotovljenih dejstev je tožena stranka zakonito odločila o obnovi postopka, sodišče prve stopnje pa takšno odločitev na podlagi 1. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04) pravilno potrdilo. Izpodbijani upravni akt je pravilen in zakonit, prav tako pa je bil zakonito izveden postopek pred njegovo izdajo.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo.

Pritožbene stroške, zaradi neuspeha s pritožbo, tožnik, kot določa 154. člen ZPP, nosi sam.