Jedro

Lastninska pravica na podržavljenem stavbnem zemljišču se vzpostavi samo v primeru, če ima denacionalizacijski upravičenec na njem tudi pravico uporabe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo proti sklepu Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine z dne 19.6.1992, s katero je bila zavržena njena zahteva za vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču sedaj parc. št. 3599/1 in 3599/3. V obrazložitvi navaja, da je navedeno zemljišče bilo podržavljeno - tožničinemu očetu. Vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču je možna v korist upravičenca, ki ima na njem pravico uporabe - torej prejšnjega lastnika podržavljenih nepremičnin (31. člen v zvezi z 9., 3., 4. in 5. členom zakona o denacionalizaciji - ZDEN, Uradni list RS, št. 27/91) in ne tudi njegovih pravnih naslednikov, kot je to tožnica, ki je obravnavano zemljišče pridobila na podlagi dedovanja. Tožnica v tožbi uveljavlja tožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi navaja, da zakon v 15. členu določa, da so v primeru, ko so upravičenci do denacionalizacije iz 3., 4. in 5. člena mrtvi, upravičenci za uveljavljanje pravic njihovi pravni nasledniki. Dediči so pravni nasledniki upravičencev. Če bi obveljalo stališče obeh upravnih organov, bi to pomenilo, da bi iz kroga denacionalizacijskih upravičencev bilo izključeno ogromno dejanskih upravičencev, s čemer bi zakon izgubil na svojem pomenu. Po mnenju tožeče stranke so upravičenci do denacionalizacije stavbnega zemljišča tudi dediči, ki imajo na nacionaliziranem zemljišču pravico uporabe. Tožnica ima pravico uporabe. Da so dediči lahko denacionalizacijski upravičenci, izhaja iz 12. člena zakona, čeprav le dediči iz 1. dednega reda v primerih, če upravičenec v času podržavljanja ni imel jugoslovanskega državljanstva. Če so dediči upravičenci v primerih iz 12. člena zakona, se postavlja vprašanje, zakaj niso vsi dediči enako obravnavani. Nevzdržna je trditev tožene stranke, da bo lastninjenje stavbnih zemljišč urejal drug zakon, saj je lastninjenje drugo pravno dejanje, ki je sicer lahko vezano na denacionalizacijo, ni pa to nujno. Lastninjenje je odprava družbene lastnine pod določenimi tudi denarnimi pogoji, denacionalizacija pa je vračanje odvzetega premoženja brez obveznosti. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Oba upravna organa pravilno ugotavljata, da se zahteva denacionalizacija zazidanega in nezazidanega stavbnega zemljišča, ki je bilo podržavljeno na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58). Na podlagi sklepa o dedovanju je pravico uporabe na tem zemljišču pridobila tožnica.

Na podržavljenem stavbnem zemljišču, na katerem ima upravičenec pravico uporabe, se vzpostavi lastninska pravica v njegovo korist (31. člen zakona). Lastninska pravica se torej vzpostavi na tistih stavbnih zemljiščih, na katerih ima upravičenec pravico uporabe. Pojem upravičenca v postopku denacionalizacije opredeljuje 9. člen navedenega zakona in to po dveh kriterijih. Prvi kriterij je prvotno lastništvo, to so torej osebe, katerih premoženje je bilo podržavljeno s predpisi oziroma na način, določen v zakonu. Drugi kriterij je jugoslovansko državljanstvo teh oseb na dan podržavljanja. Citirane zakonske določbe so torej podlaga za uvedbo denacionalizacijskega postopka, če ima na podržavljenem stavbnem zemljišču pravico uporabe še vedno bivši lastnik. Le v takem primeru se izda odločba o denacionalizaciji, ki se vedno glasi na denacionalizacijskega upravičenca, to je prejšnjega lastnika podržavljenega premoženja (1. odstavek 67. člena zakona). Tožnica to ni, ker je pravico uporabe na obravnavanem zemljišču pridobila z dedovanjem, kar ni sporno. Točno je sicer, da so pravni nasledniki denacionalizacijskih upravičencev upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona, če so upravičenci do denacionalizacije iz 3., 4. in 5. člena tega zakona mrtvi (15. člen). Vendar to pomeni le to, da gre dedičem v teh primerih položaj stranke in ne tudi, da so denacionalizacijski upravičenci, ko gre za situacijo iz 31. člena zakona. Zakon namreč vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču izrecno veže na pravico uporabe denacionalizacijskega upravičenca - to je prejšnjega lastnika in samo v tem primeru je mogoča vzpostavitev lastninske pravice na tej pravni podlagi. Ker v obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo iz 31. člena zakona, ni bilo pogojev za uvedbo postopka, kot to pravilno ugotavlja tožena stranka.

Glede na opisano zakonsko ureditev ni mogoča širša razlaga te določbe v korist univerzalnih pravnih naslednikov denacionalizacijskega upravičenca. V preteklosti se je namreč pravica uporabe na stavbnih zemljiščih prenašala ne samo na univerzalne pravne naslednike, ampak tudi na singularne pravne naslednike. Med ožjimi družinskimi člani je bila pravica uporabe ves čas v pravnem prometu (21. člen zakona o stavbnih zemljiščih - Uradni list SRS, št. 18/84, 18. člen zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem, Uradni list SRS, št. 27/72 in 5. člen zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja, Uradni list SFRJ, št. 77/68). Do uveljavitve zakona o določanju stavbnega zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja pa pravni promet pravice uporabe na stavbnih zemljiščih ni bil omejen. Od prejšnjega lastnika podržavljenega zemljišča se je tako pravica uporabe v preteklosti prenašala na različne načine. Vprašanja lastninjenja na navedene načine pridobljenih stavbnih zemljišč pa ZDEN ni uredil, in bo po navedbah tožene stranke to vprašanje uredil drug zakon. Sodišče v konkretni zadevi odloča na podlagi obstoječih predpisov, ureditev posameznih vprašanj in način ureditve pa je v pristojnosti zakonodajalca.

Uveljavljani tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava torej ni podan. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.