Jedro

Vrhovnemu sodišču RS, ki bo obravnavalo zahtevo za varstvo zakonitosti, in državnemu tožilcu je treba v navedenem postopku prepustiti oceno uspeha obnavljanja kazenskega spisa in sodbe, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti vložena, in s tem oceno o tem, ali so vzpostavljeni pogoji za meritorno odločanje o vloženem izrednem pravnem sredstvu.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV Kr 63/2001 z dne 9. 10. 2006 odpravi ter zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju: pristojno sodišče) je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog (Vrhovnega sodišča Republike Slovenije) za obnovo kazenskega spisa, ki je bil pravnomočno končan s sodbo Vojaškega sodišča iz junija 1945, v zvezi s sodbo Višjega vojaškega sodišča za Slovenijo z dne 24. 6. 1945. Sodišče v obrazložitvi sklepa navaja, da je A.A. 10. 5. 2001 pri Vrhovnem sodišču RS vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo Izrednega vojaškega sodišča iz junija 1945, v zvezi s sodbo Višjega vojaškega sodišča za Slovenijo z dne 24. 6. 1945, v kateri je predlagal, naj Vrhovno sodišče RS sodbo spremeni tako, da obsojenega (njegovega očeta) B.B. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti obtožbe. Ker zahtevi za varstvo zakonitosti ni bil priložen kazenski spis in tudi ne sodba, je Vrhovno sodišče pristojnemu sodišču predlagalo, naj poskuša pridobiti kazenski spis ali sodbo navedenega sodišča oziroma poskuša obnoviti kazenski spis oziroma sodbo na podlagi časopisnih objav in drugih podatkov ter izpovedb morebitnih prič. Kljub obsežnemu poizvedovanju temu sodišču ne predmetnega kazenskega spisa ne predmetnih sodb ni uspelo pridobiti. V zvezi s predmetno kazensko zadevo mu je uspelo pridobiti le nekatere podatke: pri Arhivu Slovenije (o tem, da je B.B. – kot C.C. – vpisan – z nekaterimi podatki o sodbi – v seznamu političnih obsojencev, nad katerimi je bila izvršena smrtna kazen v času 1945 do 31. 12. 1952), pri Zgodovinskem arhivu (da hranijo zaplembni spis na ime B.B.) in pri Vrhovnem vojaškem sodišču v Beogradu (da je v vpisniku Vojaškega sodišča VPL evidentiran B.B. kot obsojen 23. 6. 1945 zaradi kaznivega dejanja sodelovanja z okupatorjem na kazen smrt z ustrelitvijo, izgubo državljanskih in političnih pravic in zaplembo premoženja). Nekateri podatki v zvezi s predmetno kazensko zadevo pa so razvidni iz člankov v časopisu Ljudska pravica iz 24. do 26. 6. 1945 (ki jih je v fotokopiji predložil A.A.). Pristojno sodišče zaključuje, da glede na zbrane podatke ni mogoče z gotovostjo ugotoviti niti sodišča, ki je B.B. obsodilo, niti opr. št. sodbe, saj se podatki o tem razlikujejo, zlasti pa ne vsebine sodbe, zaradi česar bi bilo zelo težko obnoviti izrek sodbe o krivdi. Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je v zadevi opr. št. I Ips 261/96 že zavzelo stališče, da mora biti zahteva za obnovo sodnega spisa zavrnjena v primeru, da sploh ni mogoče ugotoviti, za kaj je bil nekdo obsojen.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit. Obnovo sodnih spisov ali njihovih delov ureja Sodni red, ki določa, da se izgubljeni, poškodovani ali uničeni spisi obnovijo po uradni dolžnosti, če je postopek v teku, če pa je zadeva končana, pa na zahtevo stranke; niti zakon niti Sodni red ne poznata in določata možnosti zavrnitve predloga za obnovo sodnega spisa. Zavrnitev obnove spisa je nedopustna, bila pa bi tudi nesmiselna in krivična, saj je za hrambo sodnih spisov dolžno skrbeti sodišče in ne stranke. Še posebej skrbno bi moralo sodišče oziroma država skrbeti za sodne spise o postopku, v katerem so bile izrečene in kasneje tudi izvršene smrtne kazni. Če sodišče za hrambo ni poskrbelo, mora spise obnoviti. Po mnenju tožeče stranke pa so bili sicer v postopku obnove zbrani vsi potrebni podatki za obnovo kazenskega spisa. Zlasti so znani vsi podatki tudi za obnovitev izreka sodbe, tako glede glavne kot tudi stranskih kazni. Sodišče pa obnove ni niti poskusilo izvesti. Čim je znano, da je nekdo bil obsojen in kaznovan, je obnova spisa obvezna, četudi bi šlo samo za minimalne podatke o sodbi. Brez – vsaj formalne – obnove kazenskega spisa obsojenci in druge upravičene osebe ne morejo izvrševati temeljnih človekovih pravic, ki jih določajo Ustava in zakoni, še posebej ne pravice do rehabilitacije krivično obsojenih po 30. členu Ustave in 113. členu ZKP. Obsojeni nikakor niso dolžni trpeti izgube spisov zaradi malomarnosti državnih oblasti ali celo zaradi njihovega namernega uničenja, kar se je dogajalo spisi krivično obsojenih na montiranih boljševiških procesih po 2. svetovni vojni in komunistični revoluciji. Odločitev sodišča v izpodbijanem sklepu je zato nezakonita in protiustavna, povsem neživljenjska in nesprejemljiva, tako s stališča formalnih predpisov kot s stališča varovanja temeljnih človekovih pravic. Treba jo je spremeniti in sodni spis obnoviti. S tem bo tistim, ki so bili obsojeni na smrt v skrajno vprašljivih postopkih in okoliščinah krvavega revolucionarnega terorja, kar je splošno znano tudi za obsojenega B.B., omogočeno začeti zakonit postopek rehabilitacije. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj po izvedbi dokazov z vpogledom v spisno dokumentacijo spisov v zadevi izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne pristojnemu sodišču v nov postopek.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, posredovala pa je temu sodišču spise v zadevi.

Sodišče je po smrti tožnika A.A. pozvalo njegove pravne naslednike po podatkih zapuščinskega sodišča, naj sporočijo, ali namesto pokojnega tožnika prevzemajo postopek upravnega spora in ga nadaljujejo. Obvestilo o vstopu v postopek so podale D.D. in E.E. - po podatkih sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV D 2422/2010 z dne 3. 2. 2011 sta to hčerki pokojnega tožnika - ter F.F. - po podatkih sklepa o dedovaju je to vdova po pokojnem tožniku. Kot osebi iz 2. odstavka 367. člena ZKP (v zvezi s 421. členom ZKP) – to pa so: zakonec osebe, v korist katere se zahteva za varstvo zakonitosti vlaga, njegov sorodnik v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in rejnik - postopek upravnega spora lahko prevzameta in nadaljujeta D.D. in E.E. (ki sta vnukinji B.B.), saj izkazujeta pravni interes za tožbo, medtem ko F.F. (snaha B.B.), ker med te osebe ne šteje, tega ne more.

Tožba je utemeljena.

Izpodbijani sklep je pristojno sodišče izdalo na predlog Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, naj pridobi kazenski spis ali sodbo, ki jo je izreklo Vojaško sodišče v Ljubljani junija leta 1945 B.B. (v zvezi z dne 10. 5. 2001 vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti), če pa v arhivu teh aktov ni, naj poskusi obnoviti kazenski spis oziroma sodbo na podlagi časopisnih objav in drugih podatkov ter izpovedb morebitnih prič. Pristojno sodišče je sklep o zavrnitvi predloga za obnovo sodnega spisa oprlo na 257. člen Sodnega reda (Uradni liste RS, št. 17/95 in nasl.) in ga utemeljilo na zaključku, da rezultat poizvedovanj in zbrani podatki ne dajejo zadostne podlage za obnovo predmetnega kazenskega spisa, kajti ni mogoče z gotovostjo ugotoviti niti sodišča, niti opr. št. sodbe, s katero je bil B.B. obsojen, težko pa bi bilo tudi obnoviti izrek sodbe, saj bi za to moralo biti pred tem ugotovljeno, za katero konkretno dejanje je bil navedeni obsojen.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svojem sklepu opr. št. P-24/09 z dne 9. 7. 2009, izdanem v zvezi z obravnavano zadevo v sporu o pristojnosti (s katerim je sicer zahtevo za odločitev o sporu glede pristojnosti zavrglo ter v njem pojasnilo, da je po ustavnosodni praksi zoper akte sodne uprave – kar je (tudi) izpodbijani sklep, mogoče vložiti tožbo v upravnem sporu), že navedlo, da pri obnavljanju sodnega spisa ne gre za sojenje, pač pa se s tem vzpostavljajo pogoji, da bi do tega lahko prišlo; če se spis ne vzpostavi oziroma obnovi, do meritorne odločitve sodišča ne more priti, zato neobnovitev spisa oziroma zavrnitev predloga za obnovo spisa v okviru zadev sodne uprave pomenita odločitev o pravicah posameznika.

Tudi iz kazenske sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije izhaja, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče meritorno obravnavati, če ni obnovljena sodba, ki se z zahtevo izpodbija (sklep opr. št. I Ips 192/97 z dne 18. 5. 2000); po 1. odstavku 420. člena ZKP (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl.) se namreč sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Glede na to se sodišče s tožnicama strinja, da je ob zbranih podatkih oziroma pridobljenih pisanih virih, iz katerih jih je mogoče ugotoviti, pristojno sodišče z izpodbijanim sklepom nezakonito poseglo v njune pravice in jima je s tem, ko kazenski spis oziroma sodba nista obnovljena, onemogočilo izvrševanje temeljne človekove pravice po 30. členu Ustave RS, da v skladu z zakonom z zahtevo za varstvo zakonitosti kot upravičeni osebi uveljavljata rehabilitacijo v korist obsojenega B.B. V postopku pred pristojnim sodiščem zbrani podatki in pridobljeni pisani viri – glede na spisno dokumentacijo - po presoji sodišča omogočajo gotovo oziroma vsaj verjetno ugotovitev nekaterih bistvenih dejstev, ki so lahko podlaga za obnovo sodbe glede obsojenega B.B. o sodišču, ki je sodbo izreklo, njegovem senatu, javnem tožilcu in zagovorniku obtoženega, zapisnikarju, kraju in okvirnem času izreka sodbe ter o dejanju, za katero je bil spoznan za krivega, pravni kvalifikaciji kaznivega dejanja ter kazni, na kakršno je bil obsojen – upoštevajoč pri tem, da se je mogoče opreti na Uredbo o vojaških sodiščih z dne 24. maja 1944 vsaj v pogledu pravne kvalifikacije kaznivega dejanja (13. in 14. člen) in sestavnih delov sodbe (28. člen), pri ugotavljanju pravno relevantnih dejstev pa izhajati predvsem iz podatkov, pridobljenih v Arhivu Slovenije, pri Vrhovnem vojaškem sodišču v Beogradu in s strani pokojnega A.A. ter njegovega pooblaščenega odvetnika, ki je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, predloženih časopisnih člankov (Slovenskega poročevalca, Ljudske pravice). Ob tem ko je iz navedenih virov kot o gotovih dejstvih mogoče zaključiti o samem izreku sodbe ter njeni bistveni vsebini (o kaznivem dejanju, za katero je bil B.B. obsojen ter njegovi pravni kvalifikaciji in izrečeni kazni), v že omenjenih virih neenotni podatki o nazivu sodišču ter kraju in datumu sojenja po presoji sodišča ne morejo predstavljati zadržka, zaradi katerega bi sodbe ne bilo mogoče obnoviti, saj je mogoče navedena dejstva podati (ob ustrezni obrazložitvi) tudi kot vsaj verjetni dejanski okvir na podlagi zbranih podatkov (če kritična in logična presoja teh ne dasta enoličnega rezultata ugotavljanja). Obnavljanje sodnega spisa ali njegovega dela na tak način s citirano določbo Sodnega reda (po 4. odstavku 257. člena se spisi obnavljajo na podlagi podatkov vpisnika, na podlagi prepisov izgubljenih, poškodovanih ali uničenih pisanj in po potrebi na podlagi izjav strank in drugih udeležencev v postopku) v primerih, kot je obravnavani - ko je predmet obnove kazenski spis v zadevi, končani pred več kot 60 leti, in iz katerega v arhivih kljub temeljitemu in obsežnemu poizvedovanju ni bilo mogoče dobiti nobene listine - po mnenju sodišča ni izključeno, pa tudi Vrhovno sodišče RS je že v svojem predlogu s tem, ko je pristojnemu sodišču predlagalo, naj poskuša obnoviti kazenski spis oziroma sodbo na podlagi časopisnih objav in drugih podatkov ter izjav morebitnih prič, postavilo standarde ugotavljanja relevantnih dejstev za obnovo vsebine spisa oziroma sodbe, očitno upoštevajoč pri tem okoliščine tega in podobnih primerov. Zato je pristojno sodišče, ki je postopanje zaradi obnove kazenskega spisa zaključilo z izdajo izpodbijanega sklepa, s tem kršilo pravila postopka, pri tem pa izhajalo tudi iz dejstev, ugotovljenih v nasprotju s podatki spisa, in napačnega sklepa glede dejanskega stanja. Po mnenju sodišča je namreč treba v obravnavanem primeru Vrhovnemu sodišču RS, ki bo obravnavalo zahtevo za varstvo zakonitosti, in državnemu tožilcu v navedenem postopku prepustiti oceno uspeha obnavljanja kazenskega spisa in sodbe, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti vložena, in s tem oceno o tem, ali so vzpostavljeni pogoji za meritorno odločanje o vloženem izrednem pravnem sredstvu, odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti pa s tem sodni odločbi in ne (posredno) aktu sodne uprave.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10, ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo, zadevo pa na podlagi 3. in v smislu 4. odstavka tega člena vrnilo pristojnemu sodišču v nov postopek.