Jedro

Odškodninska odgovornost upravljalca žičnic je praviloma krivdna. Tveganje v zvezi smučanjem samim mora prevzeti smučar. Gre za šport, ki je po naravi stvari povezan s tveganjem. Smučar mora obvladovati hitrost na različnih terenih, v različnih vremenskih in snežnih razmerah in tudi v sožitju z ostalimi smučarji. Upravljalec smučišča pa je odgovoren za škodo, ki nastane zaradi neizpolnitve zahtev, ki mu jih nalaga zakon.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine. Ugotovilo je, da se je tožnik dne 10.2.1993 poškodoval na smučišču Ostruščica na Rogli, ko se je vanj zaletel drug smučar.

Okoliščina, da je bilo smučišče poledenelo, ni bila vzrok tožnikovi poškodbi. Tudi odsotnost redarja ni v vzročni zvezi z nesrečo, saj ni dokazano, da bi na tem smučišču drugi smučarji z divjo vožnjo ogrožali varnost drugih.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na izpovedi zaslišanih prič, ki dokazujejo, da je bilo smučišče ledeno in zato neprimerno za smučanje. Za nesprejemljivo ima stališče, da ni vzročne zveze med poledenelostjo smučišča ter med odsotnostjo redarjev in nesrečo. Sklicuje se na Zakon o varnosti na javnih smučiščih, ki določa, kako morajo biti urejena smučišča. Določa tudi število redarjev in s tem minimalne standarde za osnovno varnost na smučiščih. Navaja, da je poledenelost vzrok, da se je neznani smučar zaletel v tožnika, sicer bi se mu izognil. Odsotnost redarjev pa je bila vzrok divje in nevarne vožnje tega smučarja. Meni, da je položaj, ko ni nihče odgovoren za nesrečo, pravno nevzdržen. Navaja, da 23. člen Zakona o varnosti na javnih smučiščih nalaga upravljalcu žičnice, da ugotovi identiteto povzročitelja nesreče. Opozarja še na sodbo Vrhovnega sodišča v podobnem primeru.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizijsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je v tožbi utemeljeval odgovornost upravljalca smučišča z navedbo, da je drugega smučarja spodneslo na poledenelem smučišču, tako da je padel in v drsenju priletel v tožnika ter ga spodbil in da sta druge smučarje ogrožala dva smučarja, ki sta vzporedno vijugala po strmini in s tem povzročala nevarnost. Te trditve v dokaznem postopku niso bile potrjene. Ugotovljeno je, da je tožnika zadel drug smučar, ki ni padel niti po trčenju. Do trčenja je prišlo, ker se je tožnik ustavil na smučišču in pri tem ni preveril, ali s tem zapira pot drugemu. Smučar, ki se je zaletel v tožnika, pa ni prilagodil hitrosti in načina vožnje razmeram in ni upošteval tožnikove vožnje. S tem je tožnik ravnal v nasprotju s 4. alineo 3. odstavka, neznani smučar pa v nasprotju s 1. alineo 2. odstavka 21. člena Zakona o varnosti na javnih smučiščih (ZVJS). Poledenelost smučišča po teh ugotovitvah ni bila vzrok za trčenje. Tožnik v reviziji drugače prikazuje dejansko stanje, ko trdi, da se je neznani smučar zaletel vanj zaradi poledenelosti, ker bi se mu sicer izognil. To je druga dejanska podlaga kot tista, ki jo je navedel v tožbi. Če bi neznani smučar res padel zaradi poledenelosti in potem v neobvladanem drsenju zadel tožnika, bi bilo mogoče videti vzročno povezavo med poledenelim smučiščem in nesrečo. Toda neznani smučar po ugotovitvi izpodbijane sodbe sploh ni padel in je do trčenja prišlo zaradi neprevidnega zaustavljanja tožnika in nepravilnega smučanja drugega smučarja. V postopku na prvi in drugi stopnji sodišči nista ugotavljali, ali je bil vzrok za morebitno neobvladano smučanje drugega smučarja neprimerno smučišče, ker tega tožeča stranka ni trdila. Ugotovilo je to, da ta smučar ni padel. S tem ni bila potrjena v tožbi zatrjevana predpostavka odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke. Z novimi navedbami v reviziji, s katerimi tožeča stranka drugače prikazuje dejansko stanje, pa ni mogoče utemeljevati revizije (3. odstavek 385. člena ZPP).

Tožnik je pred nesrečo po lastni navedbi enkrat ali dvakrat že presmučal progo Ostruščica. To pomeni, da mu je bilo stanje smučišča znano in da ni bilo takšno, da bi ga odvrnilo od nadaljnjega smučanja po tej progi. Če bi tožnika stanje smučišča presenetilo in bi bilo to vzrok za padec ali izgubo kontrole nad smučarsko desko, s katero se je smučal, bi to vsekakor kazalo, da je poledenelost smučišča delno ali v celoti vzrok za poškodbo. Toda ni bilo tako. Tožnik je po tem, ko je ugotovil stanje smučišča, nadaljeval s smučanjem. Zato tudi dejstvo, da upravljalec smučišča ni poskrbel za opozorilo, kar bi bil po 3. in 9. členu ZVJS dolžan, v tem primeru ni v vzročni zvezi z nesrečo. Razlogi za zaprtje smučišča, ki jih določa 11. člen ZVJS (plazovi, poškodovane naprave, gosto sneženje ali dež, visok na novo zapadli sneg, pomanjkanje snega, nezagotovljena pomoč ponesrečencem ali delo teptalnih strojev), pa niso bili ugotovljeni.

Enako velja za odsotnost redarjev. Redar ne more preprečiti trčenja v okoliščinah, kakršne so ugotovljene v tem primeru, ko je šlo za obojestransko premajhno previdnost obeh smučarjev. Dolžnost redarjev je zagotavljati red na smučišču (18. člen ZVJS). Toda na smučišču O. ni bilo nereda. Ugotovljeno je celo, da je bilo tam zelo malo smučarjev. Smučar, ki se je zaletel v tožnika, je bil s svojo neprevidno vožnjo osamljen. Zato dejstvo, da je bil v času nesreče redar pri spodnji postaji žičnice, ni vplivalo na potek dogodkov.

Iz 23. člena ZVJS in tudi iz drugih določb tega zakona ne izhaja dolžnost upravljalca smučišča, da ugotovi identiteto "neznanega smučarja", kot navaja revizija. Redar mora legitimirati in prijavljati pristojnim organom kršilce reda (5. alinea 23. člena ZVJS), kar pa ne pomeni, da na upravljalca žičnice preide odškodninska odgovornost v primeru, ko se povzročitelj nesreče izogne kontroli.

Iz izpodbijane sodbe ne sledi, da ni nihče odgovoren za tožnikovo nesrečo. Ugotovljeno je le, da ni odgovornosti na strani zavarovanca tožene stranke. Odškodninska odgovornost upravljalca žičnic je praviloma krivdna. Tveganje v zvezi smučanjem samim mora prevzeti smučar. Gre za šport, ki je po naravi stvari povezan s tveganjem. Smučar mora obvladovati hitrost na različnih terenih, v različnih vremenskih in snežnih razmerah in tudi v sožitju z ostalimi smučarji. Upravljalec smučišča pa je odgovoren za škodo, ki nastane zaradi neizpolnitve zahtev, ki mu jih nalaga zakon. To v obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno in zato zavarovanec tožene stranke ni odgovoren za škodo, ki je doletela tožnika.

Stališče, da upravljalec žičnice za škodo praviloma odgovarja krivdno, je splošno sprejeto v sodni praksi. Sodba, na katero se sklicuje revizija, temelji na enakem stališču, vendar so bile dejanske okoliščine v tisti zadevi popolnoma drugačne od obravnavanih. Zato stališče, izraženo v sodbi, na katero se sklicuje tožeča stranka, ne podpira njenega revizijskega stališča. Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega zakona ni podan. Prav tako ni podan drugi razlog, na katerega pazi revizijsko sodišče po 386. členu ZPP po uradni dolžnosti. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Tožeča stranka v reviziji prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks. O tem mora odločiti sodišče prve stopnje (1. odstavek 173. člena ZPP).